Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih (v sporu majhne vrednosti) navedli oziroma predložili pravdni stranki, pravilnoi ugotovilo, da je prišlo do prevzema dolga, zato je tožbeni zahtevek na obstoj terjatve tožeče stranke proti stečajni masi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti E - stečajni masi v višini 241.813,60 SIT z zamudnimi obrestmi. Terjatev temelji na pogodbah o vplačilih E v rizični sklad tožeče stranke. To terjatev je tožena stranka prerekala v stečajnem postopku zoper E. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev ali spremembo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Zadnja glavna obravnava v tej zadevi je bila opravljena dne 14.7.1999, to je ravno na dan, ko je začel veljati novi ZPP (Ur. l. RS 26/99). Po določbi 1. odst. 498. člena tega zakona je bilo zato treba v postopku uporabiti določbe novega zakona, čeprav se je pravdni postopek začel že leta 1991, saj pred uveljavitvijo tega zakona še ni bila izdana odločba, s katero bi se postopek v tej zadevi pred sodiščem prve stopnje končal. Po določbi 1. odst. 495. člena ZPP so v postopkih v gospodarskih sporih (kakršen je tudi ta spor) spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT. Obravnavani gospodarski spor je torej spor majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti se sme po določbi 1. odst. 458. člena ZPP sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav je tožena stranka v pritožbi navedla, da se pritožuje ravno iz teh dveh pritožbenih razlogov, pa je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da pritožbo v veliki meri temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Kolikor pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno, zlasti pa nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa ne more biti utemeljena. Po mnenju tožene stranke naj bi sodba prve stopnje ne imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kolikor jih ima, pa naj bi bili nejasni in protislovni. Ta pritožbena trditev nikakor ne drži. Prvostopna sodba je obširno, jasno in prepričljivo obrazložena. Vsebuje prav vse razloge o odločilnih dejstvih, obrazložitev pa obsega tudi prepričljive razloge o tem, zakaj sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom tožene stranke. Z razlogi prvostopne sodbe pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih navedli oziroma predložili pravdni stranki, ugotovilo, da obstoji obveznost E - stečajne mase, da v rizični sklad tožeče stranke vplača s pogodbami dogovorjene zneske. Glede na pritožbene navedbe ni sporno, da so te obveznosti povezane s kreditnimi pogodbami med E in tožečo stranko, saj so nastale ravno na podlagi kreditnih pogodb. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je E prevzel dolgove iz tistih pogodb o vplačilih v rizični sklad, ki sta jih sklenila ET in AE, kar je bilo še najbolj sporno dejansko in pravno vprašanje. Pri tem res ni obravnavalo skupaj pravdne zadeve, v kateri je bilo obravnavano vprašanje, ali je E prevzel dolgove iz kreditnih pogodb, iz katerih izvirajo obveznosti vplačil v rizični sklad, in ki sta jih tudi sklepala ET in AE. S tem, da teh zadev ni obravnavalo skupaj, še ni bila storjena nobena procesna kršitev, še posebej ne taka, ki bi jo bilo moč upoštevati v sporu majhne vrednosti. Prevzem dolga iz pogodb o vplačilih v rizični sklad je pač ugotovilo posebej v tej pravdi in to pravilno. K temu je treba le pripomniti, da je v zadevi II Pg 341/98 pravnomočno ugotovljeno, da so tudi obveznosti iz naslova kreditnih pogodb, ki jih je tožeča stranka sklenila z ET in AE, v resnici prešle na E. Za dolgove iz pogodb o vplačilih v rizični sklad, sklenjene med Elanom Begunje in tožečo stranko je v vsakem primeru jasno, da jih mora poravnati E. Čim pa je ugotovljen tudi prevzem tistih dolgov za vplačila v rizični sklad tožeče stranke, ki jih je E prevzel od ET in AE, je materialnopravno v celoti utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo napadeno sodbo.