Jedro

Tožena stranka tožnici v času, ko je bila sindikalna zaupnica, brez soglasja sindikata ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 (1. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ji za to obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, obračuna mesečno bruto plačo v višini 191.400,50 SIT, odvede pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača mesečno plačo v višini 134.968,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo, t. j. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh (2.a točka izreka sodbe). V presežku (glede izpolnitvenega roka) je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (2.b točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 892,39 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (3.a točka izreka sodbe), višji stroškovni zahtevek pa je zavrnilo (3.b točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, in jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni upoštevalo izjav in listin, ki dokazujejo trditve tožene stranke, zlasti ne dopisa z dne 24. 4. 2006 (priloga B/10), iz katerega izhaja, da je bil predsednik sindikata pri toženi stranki edini, ki je užival varstvo po 113. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – v nadaljevanju: ZDR), in v katerem je tožena stranka zanikala varstvo pred odpovedjo večjemu številu članov izvršnega odbora sindikata. V postopku ni bil dokazan obstoj kakršnegakoli pisnega ali ustnega dogovora o večjem številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali posebno varstvo pred odpovedjo. Tudi iz listine o imenovanju sindikalnih predstavnikov v družbi, ki jo je priložila tožnica, je razvidno, da je sindikat v podjetju zastopal njegov predsednik. Sindikat ni začel pogovorov o zaščiti večjega števila članov izvršnega odbora sindikata. Seznanitev tožene stranke z izvolitvijo sindikalnih predstavnikov še ne pomeni zaščite večjemu številu članov sindikata. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave z dne 20. 6. 2006, v kateri so predstavniki sindikata izjavili, da so izpolnjene vse zahteve sindikata pri pripravi programa razreševanja presežnih delavcev. V tej izjavi sindikat ni uveljavljal zaščite večjega števila članov sindikata, pri čemer je razpolagal s seznamom presežnih delavcev. Ugotovitev, da je sindikat vztrajal pri zaščiti članov odbora sindikata, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Napačni so zaključki sodišča o ustreznem številu sindikalnih zaupnikov v razmerju do števila zaposlenih delavcev in organizacijo delovnega procesa. Teh dejstev sodišče ni ugotavljalo. Prav tako ni ugotovilo dejanskega stanja glede aktivnosti sindikata, pač pa je v nasprotju z listinskimi dokazi ugotovilo, da tožena stranka ni oporekala večjemu številu članov izvršilnega odbora sindikata. Tožena stranka je vseskozi priznavala posebno varstvo le predsedniku sindikata. Čeprav tožena stranka ni ugovarjala velikemu številu sindikalnih zaupnikov neposredno po seznanitvi z njihovo izvolitvijo, jim ni nikoli priznavala varstva v smislu 113. člena ZDR. Pravice in interese članov sindikata pri delodajalcu je zastopal le predsednik sindikata. Pomembno je tudi, da nihče od sindikalnih predstavnikov ni ukrepal ali protestiral ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da je tožnica kljub izjavi z dne 20. 6. 2006 deležna posebnega varstva pred odpovedjo. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na prakso revizijskega sodišča, saj med strankama ni nikoli obstajal sporazum o določitvi večjega števila sindikalnih zaupnikov. V kolikor bi obveljalo tolmačenje sodišča glede določitve števila sindikalnih zaupnikov, potem določba 210. člena ZDR ne bi bila potrebna, saj bi vsi sindikalni zaupniki, ki jih imenuje sindikat, uživali posebno varstvo po 113. členu ZDR. ZDR v 113. členu načeloma varuje enega imenovanega ali voljenega sindikalnega zaupnika, določba 210. člena ZDR pa je podlaga za zaščito dodatnega števila sindikalnih zaupnikov, v kolikor obstajajo dogovorjeni kriteriji. Ker je imel sindikat, ki je bil organiziran pri toženi stranki, svojega predsednika in ker ni bilo določenih kriterijev v kolektivni pogodbi oziroma dogovoru med delodajalcem in sindikatom, tožnica ni uživala posebnega varstva v smislu 113. člena ZDR.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrne. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem navedlo ustrezne razloge dejanske in pravne narave glede ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Pri formalnem uveljavljanju nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navaja o vsebini listin, in med samimi temi listinami, gre za posredno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma izpodbijanje dokazne ocene. V tem pogledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici, kot presežni delavki dne 26. 6. 2006 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V začetku leta 2006 je bila tožnica skupaj še s 13-imi drugimi delavci izvoljena za sindikalno zaupnico (prilogi A/6 in A/8). O izvolitvi sindikalnih predstavnikov je ..., konfederacija sindikatov, Slovenije obvestil toženo stranko s Sklepom o potrditvi legitimnosti predsednika sindikata in sindikalnih zaupnikov v družbi, izvoljenih od članov sindikata v družbi, z dne 15. 3. 2005 (priloga A/9 in B/2). Ta sklep temelji na posebnem sklepu skupščine Konfederacije sindikatov Slovenije ... z dne 17. 6. 1992 in statutu Konfederacije ... Tožena stranka je z dopisom z dne 24. 4. 2006 iz razloga skorajšnjega zmanjševanja števila zaposlenih delavcev obvestila sindikat, da posebno dodatno varstvo v smislu 113. člena ZDR lahko uživa le predsednik sindikata R.M..

Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila status sindikalne zaupnice z izvolitvijo in obvestilom tožene stranke skladno s 2. odstavkom 208. člena ZDR. Med strankama pa je sporno, ali je tožnica s statusom sindikalne zaupnice uživala posebno varstvo pred odpovedjo po 113. členom ZDR. Po 2. alinei 1. odstavka 113. člena delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pritožba ne zatrjuje, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi obstajal kateri od primerov, ko se pogodba o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku lahko odpove tudi brez soglasja sindikata, temveč le navaja, da je posebno varstvo v smislu 113. člena ZDR užival samo predsednik sindikata kot edini sindikalni zaupnik, ker ni obstajal sporazum o kriterijih za določitev največjega števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo po citirani določbi. ZDR v 1. odstavku 210. člena določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu s 113. členom zakona lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

Res je sicer, da do sklenitve posebnega dogovora s sindikatom o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, niti ni v spornem obdobju obstajala podjetniška kolektivna pogodba. Iz izpovedi priče K., ki ji tožena stranka ne oporeka in na katero je sodišče med drugim oprlo svoje ugotovitve, pa izhaja, da je bilo pri toženi stranki ves čas preko 10 sindikalnih zaupnikov, predvsem zaradi večjega števila obratov pri toženi stranki. Pri tem je glede na besedilo 1. odstavka 210. člena ZDR, ki omogoča določitev največjega števila sindikalnih zaupnikov v kolektivnih pogodbah, v spornem obdobju potrebno izhajati iz 40. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), ki v tretjem odstavku določa, da število sindikalnih zaupnikov pri delodajalcu določi sindikat v skladu s svojim statutom oziroma pravili ter pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo. Na podlagi navedene ureditve je, ob izostanku posebne pogodbe o materialnih pogojih za sindikalno delo, lahko sindikat v skladu s svojim statutom samostojno določil število sindikalnih zaupnikov, kot je bilo to v konkretnem primeru, ko je sindikat sprejel ugotovitveni sklep o sestavi sindikalnih predstavnikov v družbi. Tožena stranka je bila seznanjena s sklepom, da ima tožnica poleg ostalih 13 delavcev status voljenega sindikalnega predstavnika oziroma sindikalne zaupnice, vendar se nanj do dopisa sindikatu z dne 24. 4. 2006, tj. v času, ko je že potekal postopek postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni odzvala ali ukrepala proti prevelikemu številu sindikalnih zaupnikov.

Število sindikalnih zaupnikov, ki so delovali pri toženi stranki v spornem obdobju, je bilo po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, tudi sicer ustrezno. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo v letu 2006 pri toženi stranki zaposlenih večje število delavcev, tožnica je izpostavila tudi veliko število članov sindikata (cca 80 % od zaposlenih preko 800 delavcev), pri čemer se je delo opravljalo na velikem območju in v štirih izmenah. Tožena stranka tem navedbam v postopku ni ugovarjala, čeprav ZPP v 7. členu v povezavi s 212. členom ZPP toženi stranki nalaga, da pravočasno in obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke. Tožena stranka v postopku navedb tožnice ni argumentirano prerekala, zato dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni dovoljeno izpodbijati niti v pritožbi. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopisa tožene stranke (priloga A/10). Iz obrazložitve sodbe (str. 5) namreč jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na navedeni dopis in se do njegove vsebine v okviru sprejete dokazne ocene tudi opredelilo. Kolikor pa se tožena stranka z izvoljenim številom sindikalnih predstavnikov v omenjenem dopisu ni strinjala, bi morala predlagati spremembo oziroma sklenitev sporazuma s sindikatom. Take spremembe bi lahko s soglasjem sindikata veljale za naprej, na že izvoljene sindikalne zaupnike pa bi lahko vplivale le ob dogovoru tožene stranke s sindikatom in to od sklenjenega dogovora dalje. Vse zgoraj obrazložene dejanske okoliščine kažejo na to, da je tožena stranka do začetka postopka reševanja presežnih delavcev oz. do dne 24. 4. 2006 dopuščala večje število sindikalnih zaupnikov, izvoljenih s strani sindikata.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnici ni mogoče priznati posebnega varstva sindikalnega zaupnika, ker ne sindikat, organiziran pri delodajalcu, ne tožnica, nista izvajala nobenih aktivnosti v tej smeri. Sindikat samostojno odloča o načinu njegovega poslovanja pri delodajalcu. Legitimno izbrani sindikalni predstavniki (sindikalni zaupniki) imajo skladno s 3. odstavkom 208. člena ZDR pravico zagotavljati in varovati pravice in interese članov sindikata pri delodajalcu, varstvo tožnice po 2. alinei 1. odstavka 113. člena ZDR pa tudi ni vezano izrecno na aktivnosti sindikalnega zaupnika. Zato tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih izvajanj o razlikah med predsednikom sindikata in ostalimi sindikalnimi zaupniki. Neutemeljene in neupoštevne so nadalje tudi navedbe, da predsednik in izvršni odbor sindikata ... pri toženi stranki nista ukrepala ali podala svoje mnenje glede tožničinega posebnega varstva pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V dopisu z dne 20. 6. 2006, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni razvidno, tožena stranka niti ni dokazala, da bi skladno s 113. členom ZDR od sindikata zahtevala, da se opredeli do prenehanja pogodbe tožnici kot sindikalni zaupnici in opredeljenemu trajnemu presežku. Ker je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v času, ko je bila sindikalna zaupnica, ne da bi pridobila soglasje, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov razveljavilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razrešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. v povezavi s 155. členom ZPP še odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.