Jedro

V zvezi z zmanjšanjem osončenja obstoječih objektov zaradi načrtovane gradnje je Ustavno sodišče v sklepu U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000 pojasnilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Ljudje, ki živijo v določeni krajevno povezani skupnosti, pa morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje, pri čemer se v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi. Vse navedeno pomeni, da tožnik ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe – ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz prostorskega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

**Upravni postopek**

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo z dne 17. 4. 2020 je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) družbi A. d.o.o., ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki, v nadaljevanju investitorka), dovolila gradnjo šestih dvostanovanjskih stavb na zemljiščih parc. št. ..., ..., ..., ... in ... k.o. 2304 Nova Gorica,1 z zagotovljeno minimalno komunalno oskrbo na zemljiščih parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., vse pod v izreku navedenimi pogoji (1. do 6. točka izreka). V 7. točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo v konkretni zadevi 7. 8. 2019 že izdano gradbeno dovoljenje št. 351-16/2019/81, ki je bilo z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-214/2019/3 z dne 26. 9. 2019 odpravljeno ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Po tem, ko povzame v predhodnem in ponovljenem postopku predloženo dokumentacijo, prvostopenjski organ citira za zadevo relevantne določbe Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in pojasnjuje, da je investitorka izkazala lastninsko pravico na zemljiščih, na katerih se bo izvajala nameravana gradnja, ter soglasje Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju tudi MO NG) kot upravljavke javne poti parc. št. ... in .... Ugotavlja, da je nameravana gradnja skladna z določili Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju OPN), po katerem so predmetna zemljišča opredeljena kot območje stavbnih zemljišč (po podrobnejši namenski rabi prostora kot območje strnjene individualne gradnje) ter uvrščena v enoto urejanja prostora (v nadaljevanju EUP) z oznako NG-..., za katero veljajo splošni in posebni prostorski izvedbeni pogoji (v nadaljevanju splošni in posebni PIP). Faktor zazidanosti (FZ) in faktor zelenih površin (Z) ne presegata dovoljenega, med ... cesto in stanovanjsko stavbo pa bo odprt prostor, kar je v skladu s posebnimi PIP. Gradnja je skladna z določbami 44. člena OPN, ki določa razmike med stavbami. Na podlagi podatkov v dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD) prvostopenjski organ ugotavlja, da bodo stavbe od sosednjih objektov oddaljene več kot 4,0 m, razen od zemljišča parc. št. ..., kjer bodo oddaljene 2,6 m, za kar je investitorka pridobila soglasje lastnice omenjene parcele. Po tem, ko navede še razdalje oddaljenosti od drugih sosednjih nepremičnin, prvostopenjski organ pojasnjuje, da so lica predvidenih objektov orientirana vsa v isto smer proti jugozahodu (JZ), odmik med obstoječim stanovanjskim objektom, ki se nahaja ob severovzhodni (SV) meji parcele, in predvidenimi objekti pa je večji kot 1,5 kratnik višine kapi predvidenega novega objekta (1,5 kratnik predvidene stavbe znaša 9,07 m). Odmik od obstoječega objekta, ki se nahaja na SV fasadi, bo znašal minimalno 9,4 m, odmik med predvidenima objektoma pa 10,2 m. Iz DGD je razvidno, da so zagotovljeni svetlobno tehnični, požarno varnostni, sanitarni in drugi pogoji ter da sta možna vzdrževanje in raba objekta v okviru parcele objekta. Dalje, gradnja je skladna z določbami 46. in 48. člena OPN. Iz DGD izhaja, da se bo za potrebe parkiranja izvedlo skupno utrjeno parkirišče na zahodni strani gradbene parcele, ki se bo zasadilo z več kot osmimi drevesi, na parkirišču pa bo zagotovljenih 36 parkirnih mest. Na vrtu posamezne stanovanjske enote so predvidena tri kolesarska mesta. Odpadne vode s parkirišč in strehe se bodo preko peskolovov in lovilca olj odvajale v ponikovalnice ob JV meji gradbene parcele. Delež parcele objekta na posamezni objekt je 539 m². Za namen doseganja podrobnih izvedbenih pogojev in gostote pozidave je določena skupna parcela objekta, ki je sestavljena iz več celih parcel, kar je v skladu z devetim odstavkom 51. člena OPN. To izhaja tudi iz pozitivnega mnenja MO NG o skladnosti gradnje s prostorskim aktom z dne 16. 12. 2019. Iz DGD je razvidno še, da se bodo stavbe priključile na obstoječo komunalno infrastrukturo na cesti parc. št. ... in ..., s čimer je zagotovljena skladnost gradnje z določili 54. člena OPN.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je nameravana gradnja skladna z določbami 65. člena OPN. Iz DGD je razvidno, da so dovozne poti za intervencijska vozila ustrezne glede na določila standarda SIST DIN 14090, prav tako sta ustrezni širina in oddaljenost dostopnih poti za gasilce: maksimalna dolžina dostopne poti za gasilce ne presega 80 m, minimalna širina je večja od 1,2 m, tlorisna oddaljenost objektov od dovozne poti pa je manjša od 50 m. Varna področja ob pobegu v sili se nahajajo na zunanjih površinah, na varni oddaljenosti od obravnavanega objekta, predvidena je tudi površina na parkirišču. Iz DGD je obenem razvidno, da bo imeli predvideni bivalni stanovanjski prostori zagotovljeno minimalno urno osončenost, in sicer eno uro na dan 21. 12. in 3 ure na dan 21. 3. in 23. 9., s čimer je zagotovljena skladnost nameravane gradnje z določbami 74. člena OPN. Gradnja pa je skladna tudi z ostalimi predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj, kar izhaja iz predloženih mnenj k predmetnemu gradbenemu posegu.

4. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasni, da je opravil ustno obravnavo, ter povzema izjave in pripombe tožnikov ter drugih stranskih udeležencev na nameravano gradnjo, kot tudi odgovore investitorke nanje. Kot navaja, je obravnaval vse pripombe. V zvezi s pripombo glede neustreznosti dokumentacije poudari, da projektno dokumentacijo podpišeta projektant in vodja projekta, s čimer jamčita, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa GZ. Kar se tiče pripombe glede faktorja zelenih površin, ugotavlja, da je iz dopolnitve projektne dokumentacije, izdelane v decembru 2019, razviden izračun faktorja zelenih površin in faktor zazidanosti. Izračun zelenih površin v DGD znaša 1299/3236=0,4, kar pomeni, da je velikost gradbene parcele, ki je sestavljena iz več parcel skupne površine 3.236 m2, zaradi česar je na tem območju potrebno zagotoviti 1.299 m2 zelenih površin. Glede na navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da je faktor zelenih površin v skladu z OPN. Glede pripomb o ozelenitvi parkirišča odgovarja, da bo na gradbeni parceli urejenih 36 parkirnih mest, ob katerih bo zasajenih več kot 8 funkcionalnih dreves, kar je skladno z določbo 49. člena OPN, po kateri je za pet parkirnih mest treba zasaditi najmanj eno drevo (36/5=7,2). Pri tem še navede, da upravni organ nima dovolj strokovnega znanja, da bi presojal tehnično umeščenost parkirnih mest, pač pa je projektant tisti, ki s svojim podpisom zagotavlja, da tehnične rešitve niso v nasprotju z GZ, drugimi predpisi, tehničnimi smernicami in pravili stroke. Glede umestitve ekološkega otoka pojasnjuje, da je iz DGD razvidno, da se bo komunalne odpadke zbiralo na skupnih javnih ekoloških otokih v naselju. V zvezi s požarno varnostjo na podlagi podatkov DGD ugotavlja, da je bilo k projektni dokumentaciji pridobljeno mnenje družbe A. d.d. št. V-205/2018 z dne 17. 10. 2018, iz katerega izhaja, da se bo voda za gasilsko intervencijo zagotavljala na javnem mestnem hidrantnem omrežju, pri čemer se obstoječi nadzemni hidrant nahaja na SV strani v oddaljenosti približno 30 m od prvega objekta in približno 50 m od drugega objekta. To pozitivno mnenje se tekom postopka ni preklicalo oziroma spremenilo. Iz načrta požarne varnosti št. 071/19-NPV, ki ga je v maju 2019 izdelala družba A. d.o.o., pa je razvidno, da načrtovani gradbeni, tehnični in organizacijski ukrepi ustrezajo določilom in zahtevam iz veljavnih slovenskih tehničnih predpisov, s čimer je zadoščeno požarni varnosti ljudi, objektov in premoženja v soseščini.

5. V zvezi s pripombami o vplivu novogradnje na osvetlitev in osončenje sosednjih objektov prvostopenjski organ pojasnjuje, da čas osončenja bivalnih prostorov ni posebej predpisan (obstajajo zgolj priporočila in literatura), v praksi pa se šteje, da mora biti pozimi tudi ob najbolj neugodnem dnevu (21. 12.) omogočen dostop sončne svetlobe v odprtine bivalnih prostorov najmanj eno uro, ob enakonočju (21. 3. in 23. 9.) tri ure, v času poletnega solsticija (21. 6.) pa minimalno 5 ur. V zvezi s temi ugovori sta bili v postopku predloženi dve študiji osončenja: s strani stranskih udeležencev, ki so solastniki vrstnih hiš na ... od številke ... do ..., študija osončenja št. 044/2019, ki jo je v maju 2019 izdelala družba B. d.o.o. (v nadaljevanju študija maj/2019) in prikazuje zahodno ali vrtno stran fasade, s strani investitorke pa študija osončenja, ki jo je februarja 2020 izdelalo isto podjetje (v nadaljevanju študija februar/2020) in prikazuje vzhodno ali vhodno stran fasade. Podatki obeh študij pokažejo, da je vhodna fasada osvetljena v dopoldanskem, vrtna pa popoldanskem času, pri čemer se osončenost vhodne fasade z novogradnjo ne bo spreminjala, dočim se bo osončenost vrtne fasade zmanjšala. Po tem, ko prvostopenjski organ povzame bistvene ugotovitve obeh študij in tudi vsebino v imenu stranskih udeležencev predloženega mnenja arhitekta A.A. z dne 30. 1. 2020 ter dopolnitve tega mnenja z dne 9. 3. 2020 (oboje v delu, ki se nanaša na osončenost), pojasnjuje, da so bivalni prostori tisti, v katerih se ljudje zadržujemo kar nekaj časa. Iz načrtov, ki so jih predložili tožniki na ustni obravnavi 23. 1. 2020, izhaja, da sta v pritličju (vsake) tangirane stavbe povezani kuhinja in dnevna soba, pri čemer lahko kuhinjo prav tako prištevamo med bivalne prostore, saj tam preživimo precej časa. Iz razpoložljive dokumentacije, ki sta jo predložili obe strani, je po presoji prvostopenjskega organa mogoče zaključiti, da zaradi povezave prostorov prihaja svetloba v prostore dnevne sobe in kuhinje tako skozi vhodno kot vrtno fasado, tako da se lahko predvideva, da bodo imeli bivalni prostori zagotovljeno minimalno priporočljivo količino osončenja. Prvostopenjski organ še pojasni, da se bodo meteorne vode s parkirišč in streh preko peskolovov in lovilca olj odvajale v ponikovalnice ob JV meje gradbene parcele, barva fasade pa v OPN ni določena, zato v zvezi s tem podana pripomba ne more biti upoštevana. Poudarja, da mora po določbi petega odstavka 39. člena GZ stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaz. Pri tem so mišljeni takšni dokazi, ki ustrezajo naravi postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem se dopustnost gradnje presoja predvsem glede na predloženo dokumentacijo in relevantne predpise. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 164/2012 z dne 14. 6. 2012. Končno se prvostopenjski organ opredeli še do pripomb v zvezi z zagotavljanjem dostopa do zemljišč stranskih udeležencev preko zemljišča investitorke, in sicer pojasni, da je z vpogledom v podatke zemljiške knjige ugotovil, da nepremičnine, ki so predmet gradnje, niso obremenjene s služnostjo dostopa ter da ustanovitev služnosti ni predmet tega postopka. Ob zaključku, da so izpolnjeni pogoji iz 43. člena GZ, vključno s pogojem, da je investitorka izkazala pravico graditi, je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

6. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-214/2019/12 z dne 2. 7. 2020 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo, in pritožbo, ki so jo vložili B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E., F.F. in G.G. (v upravnem postopku zastopani po Odvetniški družbi ... iz ...), ter njihove zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

7. Po tem, ko povzame vsebini obeh pritožb, se drugostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 43. člena GZ ter ugotavlja, da je nameravana gradnja skladna z določili prostorskega akta, kar je podrobno obrazloženo že v izpodbijani odločbi. Na te razloge se v izogib ponavljanju sklicuje ter še dodaja, da iz DGD (Tehnično poročilo, poglavje Zasnova konstrukcije, str. 4/11) izhaja, da bodo posamezni dvojčki konstrukcijsko ločeni, dilatirani, pri čemer bosta v vsakem posameznem objektu po dve stanovanji, vsako z ločenim vhodom iz pritličja, a s skupno streho, kar pomeni, da so objekti razvrščeni pravilno. Prav tako iz Tehničnega poročila DGD (poglavje Usklajenost s prostorskimi akti, str. 2/11) ter grafičnega prikaza Gradbene in ureditvene situacije zunanje površine (št. risbe 0.2/5) izhaja skladnost gradnje z OPN v delu, iz katerega sta razvidna faktor zazidanosti in faktor zelenih površin. Glede odmikov pojasnjuje, da je v konkretnem primeru težko govoriti o odmikih med dvema licema stanovanjskih stavb, saj so predvideni objekti orientirani v smeri JZ in ne gledajo proti obstoječim objektom, ki se nahajajo pretežno na V strani (deloma SV, delno pa JV). Odmiki od obstoječih objektov znašajo od 42,5 m do 18,1 m (kar je razvidno iz grafičnega prikaza Gradbene in ureditvene situacije Lega objekta št. 0.2/1), odmiki od objektov na S oziroma SV strani pa znašajo 9,4 m oziroma 10,6 m. Glede na grafične prikaze drugostopenjski organ pritrjuje investitorki, da SV fasade novih objektov niso lica teh objektov. Iz grafičnih prikazov je namreč razvidno, da so na tej fasadi samo vhodna odprtina v predprostor v pritličju in okno spalnice v nadstropju. Drugostopenjski organ pritrjuje investitorki, da je smisel določbe šestega odstavka 44. člena OPN v tem, da se s predpisanimi odmiki zagotovi določena stopnja zasebnosti v bivalnih prostorih. Kar se tiče osončenosti pojasnjuje, da določila 74. člena OPN opredeljujejo merila, ki jih je treba upoštevati pri gradnji, med njimi osvetlitev in osončenje, pri čemer se, kot ugotavlja drugostopenjski organ, ta določila nanašajo na gradnjo stanovanjskih objektov in na to, kaj je treba pri gradnji (novih) stanovanjskih objektov zagotoviti bivalnim prostorom, in ne na objekte, ki ležijo poleg nameravane gradnje (tj. sosednje objekte). Na te se nanašajo druga določila prostorskega akta, zlasti prvi odstavek 44. člena OPN, ki predpisuje, da morajo biti razmiki med stavbami najmanj tolikšni, da so zagotovljeni (tudi) svetlobno tehnični pogoji. V zvezi s temi pa se je mogoče opreti tudi na določena priporočila, navedbe v literaturi in tehnične regulative, na katere se je oprl tudi izdelovalec obeh študij. Drugostopenjski organ se na podlagi študije maj/2019 in dodatnih pojasnil arhitekta A.A. sicer strinja, da bo čas osončenja na zahodni fasadi za objekte na parc. št. ..., ..., ... in ... (objekti s hišno številko ..., ..., ... in ...) zmanjšan, vendar pa je treba upoštevati tudi utemeljitev investitorja (študija februar/2020), iz katere izhaja, da ti objekti večino sončnega obsevanja prejmejo v dopoldanskem času. Kot je navedla investitorka v pojasnilu z dne 19. 2. 2020, so predmetni objekti namreč zasnovani tako, da so v pritličju povezani bivalni prostori, ki imajo zagotovljeno ustrezno dolžino sončnega obsevanja. Ob tem drugostopenjski organ dodaja, da OPN ne vsebuje splošne definicije bivalnih prostorov, iz 21. točke prvega odstavka 3. člena pa izhaja, da med dnevne bivalne prostore stanovanja spadata kuhinja in dnevna soba.

8. Drugostopenjski organ kot neutemeljene zavrne tudi ugovore v zvezi z gradbeno linijo nameravanih stavb. Pri tem pojasnjuje, da gradbena linija v konkretnem primeru ni določena. Objekti so orientirani dvostransko, vhodi z vhodnimi ložami so predvideni iz SV strani, bivalni prostori pa se odpirajo na JZ. Prav tako ni mogoče trditi, da je najpomembnejši odprti javni prostor ... ulica, saj je ugotoviti, da je vmes še zemljišče. Poleg tega nameravana gradnja sledi postavitvi objekta na SV strani (parc. št. ...). Vse navedeno pomeni, da DGD ni v nasprotju z določili 76. člena Odloka. V nadaljevanju obrazloži še, da so z nameravano gradnjo spoštovana tudi določila 48. člena OPN glede mirujočega prometa. H gradnji so bila pridobljena vsa predpisana mnenja, iz katerih izhaja, da je nameravana gradnja skladna z določili OPN. Iz predložene dokumentacije je obenem razvidno, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba. Kot je mogoče povzeti iz sicer obširnih pritožbenih navedb, se te nanašajo predvsem na varstvo javne koristi ter razen vprašanja odmikov in osončenja pritožniki niso izkazali, v čem bo zaradi nameravane gradnje prizadet njihov pravni interes. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na ustaljeno upravnosodno prakso (sodba I U 13/2016 z dne 12. 7. 2018) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločbi U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 in Up-741/12 z dne 2. 7. 2015). Tudi ugovore vložnikov druge pritožbe, ki se nanašajo na požarno varnost, zavrača kot pavšalne in neutemeljene, s pojasnilom, da iz Načrta požarne varnosti št. 071/19-NPV izhaja, da so v obravnavani projektni dokumentaciji izpolnjene bistvene zahteve varnosti pred požarom. Sklepno utemelji še, da zaradi zavrnitve pritožb pritožniki sami nosijo svoje stroške postopka (118. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

**Bistvene navedbe strank v vlogah v upravnem sporu**

9. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in so zato zoper izpodbijano odločbo vložili tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se z njo zahteva investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naj tudi naloži, da jim povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Po tem, ko v tožbi uvodoma citirajo navedbe arhitekta A.A. iz njegovega mnenja z dne 27. 4. 2020, tožniki nasprotujejo stališču, da upravni organ ni dolžan presojati strokovnih rešitev, ki so zajete z DGD, oziroma da ni dolžan projektne dokumentacije presojati z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Ravno nasprotno, to mu nalaga 43. člen GZ. Prav tako ne vzdrži argument, da upravni organ nima strokovnega znanja, da bi presojal ustreznost tehničnih rešitev glede parkirišča, saj bi moral v takem primeru na podlagi določbe 189. člena ZUP postaviti izvedenca gradbene stroke. Kot navajajo tožniki, tehnična rešitev predvidenega dostopa oziroma dovoza ni v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik). V konkretnem primeru se namreč med drugim predvideva pet zaporednih parkirnih mest, kar pomeni, da ko je na prvem parkirnem mestu že parkirano vozilo, na naslednje parkirno mesto ni mogoče zapeljati pod nobenim kotom, s čimer je torej uvoz ali izvoz na vsa naslednja parkirna mesta onemogočen. Poleg tega se na parkirišču predvideva zasaditev funkcionalnih dreves, ki pa bodo (če bodo zasajena tako, kot prikazuje projektna dokumentacija) s krošnjami segala na sosednje zemljišče, kar je v nasprotju z določili Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožniki nadalje navajajo, da so v upravnem postopku podali pripombe v zvezi z zagotavljanjem požarne varnosti, s katerimi so utemeljevali, da niso zagotovljeni ukrepi za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, kot tudi ne zadostni dostopi in površine za gašenje ter reševanje, a se upravni organ do teh pripomb ni opredelil. V izpodbijani odločbi je sicer navedeno, da iz Načrta požarne varnosti izhaja, da je za varnost poskrbljeno, vendar je ta načrt zavajajoč, saj (sklicujoč se na tehnične smernice) trdi, da je oddaljenost hidrantov ustrezna. Pri tem pa zanemarja dejstvo, da so med hidranti v naravi tehnične ovire, ki onemogočajo neposredno in nemoteno premagovanje razdalj med njimi. O tem pričajo predložene fotografije in skica, tožniki pa so upravnemu organu tudi predlagali, da se o tem prepriča z ogledom na kraju samem.

11. Tožniki izpostavljajo, da je bilo v upravnem opozorjeno na problem zmanjšanja osončenosti vrtne fasade zaradi gradnje novih objektov, pri čemer so svoje navedbe podkrepili s študijo osončenosti, enako pa je storila tudi investitorka. Ker gre za strokovna vprašanja gradbene stroke, bi si moral upravni organ, če se je znašel v dvomu, katero študijo upoštevati, oziroma če sam ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, priskrbeti strokovno pomoč izvedenca, namesto tega pa je pavšalno zavrnil vse dokazne predloge tožnikov, vključno s tistimi dokazi, ki jih ni mogoče predložiti v listinski obliki (kot je ogled na kraju samem). Vrh tega so razlogi izpodbijane odločbe zmotni in neobrazloženi, saj se prvostopenjski organ v obrazložitvi zgolj sklicuje na prakso in literaturo, ki pa nista javno dostopni. Zato se odločbe ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, tožnikom pa so bile kršene tudi ustavno zagotovljene pravice (pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije). Neutemeljeni so razlogi, da bodo imeli bivalni prostori zagotovljeno minimalno priporočljivo količino osončenja. Te ugotovitve se opirajo na načrte stavb, iz katerih izhaja, da sta kuhinja in dnevna soba v pritličju povezani, zato svetloba prodira v oba prostora tako dopoldne kot popoldne, kar pa ne drži, saj je kuhinjska niša funkcionalno ločena od dnevne sobe. V načrtu je viden servirni pult med kuhinjsko nišo in jedilnim kotom, kot tudi predelna stena z vrati, s tem pa se ne zagotavlja osončenosti, temveč kvečjemu delna osvetlitev. Tožniki opozarjajo še na določbo 41. člena GZ, po kateri se mora upravni organ v ugotovitvenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt prepričati o dejanskem stanju na terenu, kar v konkretni zadevi ni bilo storjeno. Ponavljajo pritožbene navedbe, da je dolžnost upravnega organa, da ugotovi, ali je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj, pri čemer lahko presodi, da določeno mnenje nima ustrezne podlage, in posledično ravna v skladu s 40. členom GZ. Opozarjajo, da so v tej zvezi ostale prezrte njihove navedbe, da je arhitekt A.A. v mnenju z dne 27. 4. 2020 zavzel stališče, da je soglasje MO NG v nasprotju s prostorskim aktom. Kot dokaze so tožniki v tožbi predlagali izpodbijano odločbo (gradbeno dovoljenje), svojo pritožbo, drugostopenjsko odločbo in ostale listine upravnega spisa zadeve ter svoje zaslišanje.

12. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

13. Tožba je bila na podlagi določb 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vročena tudi investitorki kot osebi, ki bi ji bila predlagana odprava izpodbijanega gradbenega dovoljenja v neposredno škodo, ter v upravnem postopku udeleženim: Mestni občini Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1, Nova Gorica; H.H., ..., Nova Gorica; I.I., ..., Nova Gorica; J.J., ..., Nova Gorica; K.K., ..., Nova Gorica; L.L., ..., Nova Gorica, O.O., ..., Nova Gorica; P.P., ..., Nova Gorica; R.R., ..., Lucija, Portorož; S.S., ..., Nova Gorica; Š.Š., ..., Nova Gorica; U.U., ..., Nova Gorica; družbi B. d.o.o., ..., Ljubljana (prej BB d.o.o., ..., Ljubljana); V.V., ..., Nova Gorica; Z.Z., ..., Nova Gorica; Ž.Ž., Koper; C.C., ..., Nova Gorica; Č.Č., ..., Nova Gorica, in G.G., ..., Kojsko, kot osebam, v katerih pravice ali na zakon oprte osebne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja in ki imajo zato pravico sodelovati v postopku.

14. Š.Š. in S.S. v odgovoru na tožbo navajata, da se z nameravano gradnjo strinjata, saj je tangirano območje že dlje časa neurejeno in zapuščeno, s predlagano ureditvijo prostora pa se bo dvignila kvaliteta bivanja.

15. Mestna občina Nova Gorica v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke o neskladnosti nameravane gradnje z določili prostorskega akta. Oporeka trditvam, da je spregledala določilo 76. člena OPN, s pojasnilom, da je to določilo namenjeno objektom, ki se v nizu postavljajo ob odprti javni prostor. V takem primeru je dejansko predvidena postavitev objekta z glavno fasado ob določeno gradbeno linijo; v konkretnem primeru pa najpomembnejši odprti prostor predstavlja ... ulica, za katero OPN ne določa gradbene linije (to je jasno razvidno iz Priloge 2 podrobnih PIP, list št. 21). Tudi sicer je mogoče ugotoviti, da nameravana gradnja upošteva obstoječo diagonalno pozidavo in s tem pravilno dopolnjuje vzorec pozidave. Glede ureditve mirujočega prometa poudarja, da predpisi ne obravnavajo zaporednega kot tudi vzdolžnega parkiranja. V obravnavanem primeru gre za zasebno parkirišče, na katerem so za vsako stanovanjsko enoto predvidena 3 parkirna mesta (tj. 36 parkirnih mest za 12 stanovanjskih enot). Način parkiranja bo interno urejen, na parkirišču pa je ob koncu vmesne poti prostor, da se zadnje vozilo odmakne za izvoz prvega. Vse to se odvija na notranjem zemljišču investitorja, brez poseganja na občinsko cesto, s čimer je zagotovljena preglednost oziroma vidno polje pri priključevanju nanjo. Kar se tiče tožbenih navedb glede odmikov, MO NG pojasnjuje, da je določba OPN, ki ureja odmike med licema dveh stanovanjskih stavb, nedvoumna. Tako se po določbi šestega odstavka 44. člena OPN razdalja med dvema stanovanjskima objektoma meri glede na lice teh objektov, definicijo lica pa določa enaindvajseti odstavek 3. člena OPN, s katerim je lice stanovanjske stavbe opredeljeno kot fasada, kjer so odprtine dnevnih bivalnih prostorov stanovanja, kot so dnevna soba, kuhinja, balkoni pred njimi in terasa. Navedeno pomeni, da fasade z vhodi v objekt in kolesarnico ter oknom nočnega prostora ni mogoče šteti za lice objekta; prav tako ni potrebe po razlagi nedvoumne določbe OPN. Tudi sicer, kot še dodaja MO NG, se z obvezno razlago lahko zgolj pojasnjujejo sporna določila prostorskega akta, ne pa spreminja njihova vsebina. Kot dokaze predlaga izpodbijano odločbo, pritožbo tožnikov, drugostopenjsko odločbo, OPN s Prilogo 2 in svoje mnenje št. 351-257/2018-4 z dne 18. 12. 2018. 16. Investitorka v odgovoru na tožbo izpostavlja interes, da se zadeva reši in da lahko začne z izvajanjem projekta. Opozarja na težave s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, ki da izvirajo iz namernega oviranja postopka s strani peščice strank oziroma stranskih udeležencev, ter poudarja, da je na vse njihove pripombe že večkrat odgovorila, zadnjič z vlogo z dne 18. 5. 2020, ki jo je na prvostopenjski organ naslovila njena pooblaščenka v upravnem postopku (družba A. d.o.o.). Investitorka se sklicuje na to vlogo in jo tudi prilaga. Navedeni odgovor investitorke s priloženo vlogo z dne 18. 5. 2020 (pri slednji gre za njen odgovor na v upravnem postopku podani pritožbi) je sodišče vročilo tožnikom, toženki in vsem osebam iz 13. točke te obrazložitve.

17. C.C., Č.Č., V.V., E.E., F.F. in G.G. so podali skupen odgovor na tožbo.2 Vsebinsko enak odgovor je nato podala tudi Z.Z.. V odgovoru na tožbo poudarjajo, da se z izdajo gradbenega dovoljenja ne strinjajo, kar utemeljujejo s sklicevanjem na svoje navedbe v priloženi pritožbi, ki so jo vložili v predmetni zadevi. V nadaljevanju je bila z njihove strani podana še pripravljalna vloga, v kateri vztrajajo pri svojih stališčih ter sodišču predlagajo, da opravi ogled na kraju samem. Dodajajo, da vloge investitorke z dne 18. 5. 2020 prej niso prejeli, niti ni bila vročena njihovemu pooblaščencu, odvetniku F.F.F., s čimer je prvostopenjski organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka.

18. O.O. je 9. 11. 2020 po elektronski pošti poslal odgovor na tožbo, ki pa ga sodišče ni moglo upoštevati, saj te vloge, kljub pozivu sodišča št. III U 150/2020-47 z dne 12. 11. 2020, z opozorilom na pravne posledice, ki ga je vložnik prejel 16. 11. 2020, v danem roku 3 dni niti kasneje ni ustrezno dopolnil, tj. podpisal skladno z določbo tretjega odstavka 105. člena ZPP.

19. Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2020 citirajo navedbe, ki jih je podal arhitekt A.A. v mnenju z dne 11. 11. 2020. Zavračajo očitke investitorke, da peščica stranskih udeležencev namenoma ovira gradnjo z že večkrat ovrženimi očitki. Poudarjajo, da MO NG svoje naloge ni opravila strokovno ali pa obstaja drug razlog, zaradi katerega se z gradnjo strinja kljub njeni neskladnosti s prostorskim aktom. Kar se tiče odmikov, menijo, da je projektant zlorabil sicer nekoliko nerodno zapisano določilo šestega odstavka 44. člena OPN, v posledici česar je ugotovil, da je lice predvidenih objektov JZ fasada, zato se potrebna razdalja računa kot razdalja med licem predvidenih objektov in licem obstoječih objektov, ki je v obeh primerih JZ fasade. Zatrjujejo, da bi moral upoštevati razmik med JZ fasado obstoječega in SV fasado predvidenega objekta. Pojasnjujejo tudi, da so v zvezi z razhajajočo interpretacijo MO NG pozvali, naj poda obvezno razlago spornega določila OPN, vendar tega ni storila s pojasnilom, da določba ni dvoumna. Tožniki poudarjajo, da znaša v konkretnem primeru 1,5 kratnik višine kapi nove stavbe 9,07 m, kar je manj, kot znaša višina kapi obstoječe stavbe (11,3 m), zato bi morala biti, upoštevajoč drugi odstavek 44. člena OPN, razdalja med njunima licema najmanj 11,3 m in ne 9,4 m, kot izhaja iz projektne dokumentacije.

20. V nadaljevanju vloge se tožniki opredeljujejo do zagotavljanja svetlobno tehničnih in sanitarnih pogojev (neposrednega osončenja). Menijo, da določilo 74. člena OPN, ki ureja zagotavljanje teh pogojev, ne velja zgolj za gradnjo novih objektov, temveč tudi za obstoječe. Sprašujejo se, v čem je smisel zagotavljanja ustreznega osončenja bivalnih prostorov novogradnje, če se lahko z vsako naslednjo gradnjo to izniči. Sklicujoč se na študijo maj/2019 navajajo, da bo osončenje bivalnih prostorov v zahodnem delu stanovanjskih stavb zmanjšano, na dan 21.3. pa bodo ostali celo brez minimalnega neposrednega osončenja, kot ga zahteva drugi odstavek 74. člena OPN. Navedeno izkazujejo z v vlogi prikazanim grafom. Projektantu očitajo, da ne razume pojma neposredno osončenje. Jutranje osončenje kuhinjske niše (ta je bivalni prostor zgolj po OPN) na vzhodni strani niza vrstnih hiš, ki je z vrati ločena od bivalnega prostora (dnevna soba) na zahodni strani niza, namreč ne pomeni neposrednega osončenja. Opozarjajo še, da obstoječa gradnja vzdolž ... ulice kot glavnega odprtega prostora predstavlja točkovni vzorec zidave, predvidena gradnja pa linearni vzorec, ki za to ulico ni tipičen, čeprav se pojavi v zaledju, zato nameravana gradnja ni skladna s 76. členom OPN. Glede požarne varnosti navajajo, da razdalja med hidranti in stavbo ne sme biti manjša od 5 m in ne večja od 80 m. Iz Načrta požarne varnosti sicer izhaja, da obravnavana gradnja ustreza zahtevam tehničnih predpisov, vendar načrt ne upošteva prostorskih ovir (to je objekta na parc. ..., ograjenega zemljišča v zasebni lasti med hidrantom in predvidenimi objekti) ter dejstva, da je dostop do hidranta (po standardu SIST DIN 14090) pogojen z uporabo dostopne poti. Ob upoštevanje tega je oddaljenost posameznih stavb od hidranta večja od s smernicami predpisanih razdalj. Tožniki pojasnjujejo, da je funkcionalno drevo po trinajstem odstavku 3. člena OPN drevo, ki ima ob saditvi obseg debla najmanj 18 cm na višini 1,0 m od tal ter višino debla najmanj 2,2 m. Drevesa glede na SPZ s krošnjo in koreninami ne smejo segati na nepremičnino in v zračni prostor sosednje nepremičnine brez soglasja soseda, zato tudi v tem delu predvidena projektna rešitev ni ustrezna. Kot še nadaljujejo tožniki, zaporedni način parkiranja morda s predpisi res ni urejen, vendar je bistvo Pravilnika funkcionalno parkirišče, to pa je parkirišče, ki omogoča normalen uvoz in izvoz, kar v konkretnem primeru ni zagotovljeno. Sklepno ponovno zavračajo očitke o zlorabi pravic oziroma zavlačevanju postopka ter opozarjajo, da vloge investitorke z dne 18. 5. 2020 prej niso nikoli prejeli, s čimer je bilo v upravnem postopku kršeno načelo kontradiktornosti.

21. Mestna občina Nova Gorica v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2020 smiselno povzema navedbe, ki jih je podala v odgovoru na tožbo. Te navedbe tožniki v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2021 prerekajo, sklicujoč se na mnenje arhitekta A.A. z dne 4. 2. 2021. Pri tem tožniki ponavljajo, da je MO NG napačno interpretirala določbe 44. člena OPN. Prav tako je nesmiselna in zavajajoča interpretacija MO NG in projektanta glede uporabe 74. člena OPN. Ker omenjene določbe OPN dopuščajo nasprotujočo si razlago, je bila MO NG večkrat pozvana, naj poda avtentično razlago, česar pa ni storila.

**Glavna obravnava**

22. Dne 17. 12. 2021 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, na katero so bili pravilno povabljeni tožniki, toženka, investitorka in osebe, navedene v 13. točki te obrazložitve. Obravnave so se udeležili za tožnike njihov pooblaščenec, odvetnik G.G.G., za investitorko njen zakoniti zastopnik H.H.H. ter Z.Z. kot stranka z interesom.3 Pooblaščenec tožnikov je navedel, da tožniki vztrajajo pri dosedanjih navedbah in predlaganih dokazih, ter pojasnil, da je vlogi z dne 10. 2. 2021 priloženo mnenje arhitekta A.A. z dne 4. 2. 2021 sodišču predloženo kot vloga, ki naj se upošteva kot del navedb tožnikov. Zakoniti zastopnik investitorke pa je pojasnil, da ta vztraja pri svojih navedbah, v strokovne rešitve se kot laik ne spušča, ker meni, da so pravilne. Vlogo z dne 18. 5. 2020 je investitorka predložila kot dokaz, da so strokovne rešitve pravilne. Z.Z. je pojasnil, da vztraja pri že (v upravnem postopku) navedenih ugovorih, ki se nanašajo na požarno pot oziroma oddaljenost hidranta, dodatnih navedb ni imel. 23. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, zoper njo vloženi pritožbi, vloga investitorke z dne 18. 5. 2020 (tj. njen odgovor na pritožbi), drugostopenjska odločba in mnenje MO NG z dne 18. 12. 2018. 24. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikov je sodišče zavrnilo, ker gre za novoto, ki je v tem sodnem postopku ni dopustno upoštevati. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Čeprav so tožniki to možnost imeli, iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi izvedbo tega dokaza predlagali že tekom upravnega postopka. Upravičenih razlogov za to niti na glavni obravnavi niso navedli. Tudi sicer pa je ostalo nepojasnjeno, katera za odločitev relevantna dejstva naj bi se s tem dokazovala in zakaj, kar pomeni, da je ta dokazni predlog tudi nesubstanciran. Sodišče prav tako ni sledilo predlogu za izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem, in sicer iz razlogov, ki razvidni iz nadaljevanja te obrazložitve. Zgolj v pojasnilo MO NG še pripominja, da se v dokaznem postopku dokazujejo dejstva, ne pa vsebina prava (in s tem tudi ne vsebina OPN).

25. Navzoči na glavni obravnavi so potrdili, da so seznanjeni z listinami upravnega spisa zadeve in njihovo vsebino, ter izjavili, da nimajo ugovorov zoper dokazni sklep in dokazovanje.

**K I. točki izreka:**

26. Tožba ni utemeljena.

27. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba - gradbeno dovoljenje z vsebino, kot je razvidna iz uvoda te obrazložitve. Med strankami je sporno, ali nameravana gradnja izpolnjuje pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, čemur tožniki nasprotujejo.

28. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, postopek njene izdaje pa podlage za odpravo odločbe tudi ne daje. Pomanjkljivost glede vročanja vloge z dne 18. 5. 2020, s katero je investitorka odgovorila na v upravnem postopku vloženi pritožbi, je bila odpravljena z vročitvijo te vloge v upravnem sporu. Sicer pa sodišče ugotavlja, da sta prvo- in drugostopenjski organ navedla razloge za sprejeto odločitev in ob tem tudi primerno odgovorila na vse bistvene navedbe strank oziroma stranskih udeležencev postopka. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom izpodbijane odločbe, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, in se nanje sklicuje ter jih zato v skladu z 71. členom ZUS-1 ponovno ne navaja, glede na navedbe strank v upravnem sporu pa dodaja: _Posebej glede pravnega interesa tožnikov_

29. Glede na tožbene ugovore ter razloge prvo- in drugostopenjskega organa sodišče najprej ugotavlja, da so se tožniki udeleževali postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci. Njihov pravni položaj zato opredeljuje 43. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. S pravno koristjo je opredeljen tudi obseg udeležbe take osebe v konkretnem postopku, kar pomeni, da ta oseba ne more opravljati dejanj oziroma podajati navedb, ki niso namenjene varovanju njene koristi, saj se postopek ne vodi na njeno zahtevo, pravica, ki jo varuje, pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku.4 Pravica oziroma pravna korist izhaja iz (tistih) materialnopravnih predpisov, ki jih mora uporabiti upravni organ pri odločanju v zadevi. V tej zvezi je treba poudariti, da lahko določena pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je torej odvisno od ugotovitve, ali je posamezna norma namenjenega tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa. Povedano drugače: tožniki kot stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazujejo pravni interes (le) toliko, kolikor gre za zaščito njihovih neposrednih interesov, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin na vplivnem območju nameravane gradnje in ki temeljijo na določbah zakona, ki ureja gradnjo (v konkretni zadevi GZ), prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Opisana stališča sledijo ustaljeni sodni praksi tega sodišča5 in Vrhovnega sodišča,6 pa tudi Ustavnega sodišča RS.7 _Glede tožbenih ugovorov o neskladnosti nameravanje gradnje s splošnimi prostorskimi izvedbenimi pogoji za gradnjo na stanovanjskih površinah ter neskladnosti z določili OPN glede gradnje in urejanja ter dimenzioniranja parkirnih mest_

30. Tožniki v tožbi (enako kot v upravnem postopku) ugovarjajo, da nameravana gradnja ni skladna z določilom 76. člena OPN, ki določa splošne prostorske izvedbene pogoje (v nadaljevanju splošni PIP) na območjih "SS - stanovanjske površine", kamor je glede na členitev podrobne namenske rabe uvrščena tudi "SSs - strnjena individualna gradnja", predpisana za EUP z oznako NG-11/01, v katero se uvrščajo z obravnavano gradnjo zajeta zemljišča. Splošni PIP (med drugim) določajo merila in pogoje za oblikovanje, med temi pogoj, da morajo biti stavbe, grajene v strnjenem nizu, postavljene z glavno fasado na gradbeno linijo ob najpomembnejši odprti javni prostor ter da med stanovanjsko stavbo in najpomembnejšim javnim prostorom, na katerega meji parcela objekta ali pa je stavba nanj orientirana z glavnimi vhodi, nezahtevnih objektov za lastne potrebe ni dovoljeno graditi. Tožniki pojasnjujejo, da glavna fasada artikulira arhitekturni izraz gradbene enote kot splošno stavbno strukturo do javnega prostora in je del kulise javnega mestnega prostora; sestavni del glavne fasade je tudi glavni vhod v stavbo. Vhodi z vhodnimi ložami so po projektni dokumentaciji predvideni s SV strani, SV fasada pa je orientirana od najpomembnejšega odprtega prostora (... ceste), kar je v nasprotju s citiranim določilom OPN, zato MO NG v mnenju in upravni organ v gradbenem dovoljenju napačno zatrjujeta, da je projektna dokumentacija skladna z OPN. Poleg tega skladnost, kot še navajajo tožniki, niti v projektni dokumentaciji niti izpodbijanem gradbenem dovoljenju ni obrazložena.

31. Kot je sodišče že pojasnilo, stranski udeleženec v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi gradnje objekta, sodeluje zato, da varuje svojo pravno korist, to je neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Dejanskega interesa v postopku ni mogoče uveljavljati. Tožniki so v obravnavanem postopku sodelovali kot lastniki sosednjih nepremičnin, zato lahko v tem postopku uspešno ščitijo le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki in ki so določeni s predpisi, ki jih mora upravni organi uporabiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njihov pravno zavarovani položaj lastnika nepremičnine, lahko torej preprečijo izdajo gradbenega dovoljenja. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je bilo v starejši upravnosodni praksi8 zavzeto stališče, da ureditev vprašanj o umestitvi gradnje v prostor, njenem arhitektonskem oblikovanju, komunalni oskrbi in skladnosti s pogoji prostorskega akta ni vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju te gradnje, temveč zgolj na interes širše javnosti, zato tožnik v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne more uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil, in čeprav meni, da je del prizadete javnosti, da torej posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njega, saj ne gre za njegovo osebno in neposredno korist. Vendar je Ustavno sodišče v odločbi Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 razširilo stališča, ki so bila pred tem ustaljena v (ustavno)sodni praksi glede pravnega interesa stranskih udeležencev v tovrstnih postopkih. Navedlo je, da je upošteven tisti pravni interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Pravno varovan interes je torej podan, če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti razlikujejo od drugih, če bo interes neposredno prizadet in če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora upravni organ upoštevati pri svojem odločanju v konkretni zadevi. Pravni interes posameznika je mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v njenem okviru mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo. Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je tako odvisno od ugotovitve, ali je norma namenjena tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa in ga kot takega pravno varuje kot upravičenje nasproti državi. Vendar je pri tem treba upoštevati tudi določbe prvega in četrtega odstavka 43. člena ZUP, pa tudi drugega odstavka 142. člena ZUP, iz katerih izhaja, da trditveno in dokazno breme za obstoj pravnega interesa nosi sam stranski udeleženec. Tudi po stališčih Ustavnega sodišča za varovanje osebne koristi ne zadostuje, da ima podlago v kakšni pravni normi, pač pa je potrebno tudi, da je izkazana možnost neposredne prizadetosti.9 Če naj se torej ugotovi, da je posamezna norma namenjena zaščiti njegovega zasebnega interesa, mora stranki udeleženec podati ustrezno trditveno in dokazno podlago, da je mogoče sprejeti omenjeni zaključek. Povedano drugače, stranski udeleženec mora glede na okoliščine konkretnega primera obrazložiti, v čem določena pravna norma poleg javnega ščiti tudi njegov konkretni zasebni interes.

32. Ko tožniki v tožbi zatrjujejo neskladnost nameravane gradnje s pogojem glede arhitektonskega oblikovanja stavbe, ne pojasnijo, kako ta pogoj vpliva na njihov pravni položaj, oziroma ne podajo dejanskih navedb, na katere v opisanem smislu opirajo ta ugovor, čeprav so možnost za to imeli. Tožniki s tako posplošenimi trditvami o neskladnosti po presoji sodišča posega v svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi niso izkazali. Do drugačne presoje ne vodi niti predhodno navedena sodna praksa, iz katere izhaja, da pogoji, ki zagotavljajo zaščito javne koristi, lahko hkrati pomenijo tudi varstvo pravic stranskih udeležencev, a mora slednje iz predpisa nedvomno izhajati, oziroma mora okoliščino, da je pravna norma, ki je sicer namenjena varstvu javne koristi, spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa, stranski udeleženec s svojimi trditvami ustrezno izkazati. Tega pa tožniki z navedenimi splošnimi trditvami o neskladnosti gradnje z določilom 76. člena OPN, kot rečeno, niso storili. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Prvostopenjski organ v zvezi s pripombami glede neustreznosti projektne dokumentacije z obravnavanega vidika sicer zgolj pojasni, da se upravni organ ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev, saj to podpišeta projektant in vodja projekta, s čimer jamčita, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa GZ. Vendar je prvostopenjske razloge dopolnil drugostopenjski organ, ki v svoji obrazložitvi ugotavlja, da prvič, gradbena linija v OPN ni določena, drugič, da so objekti orientirani dvostransko, tretjič, da ni mogoče trditi, da je najpomembnejši odprti javni prostor ... ulica, saj je vmes še zemljišče, in zadnjič, da predvidena gradnja (ne glede na to, da gradbena linija s prostorskim aktom ni določena) sledi postavitvi objekta na SV strani na zemljišču parc. št. ..., torej dejanski gradbeni liniji. Po povedanem tudi sodišče ugotavlja, da je bila v upravnem postopku preverjena zahtevana skladnost posega z določili prostorskega akta, kar je tudi ustrezno obrazloženo.

33. Glede na predhodno obrazložitev se sodišče vsebinsko tudi ne opredeljuje do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na skladnost izpodbijanega gradbenega dovoljenja z določbami OPN o mirujočem prometu (48. in 49. člen OPN), saj tožniki ne navajajo konkretnih razlogov, s katerimi bi utemeljili, kako bo zaradi nepravilne razvrstitve parkirnih mest poseženo v njihov pravno upoštevni interes. Kot izhaja iz listin upravnega spisa, so v upravnem postopku sicer zatrjevali, da predvideni način parkiranja tehnično ni ustrezen, vendar niso podali dejanskih navedb, s katerimi bi konkretno utemeljevali ta ugovor, čeprav so to možnost imeli; v tem pogledu tudi še v tožbi oziroma upravnem sporu ostajajo na pavšalni ravni. Tožniki so na ustni obravnavi v upravnem postopku sicer kot razlog v zvezi s temi ugovori omenili hrup, vendar je ta navedba ostala povsem posplošena (niso na primer navajali znatno povečanega hrupa oziroma preseganja mejnih vrednosti, za kar bi morali tudi predložiti dokaze). Po povedanem sodišče zaključuje, da tožniki s podanimi presplošnimi ugovori glede tehnične (ne)ustreznosti ureditve mirujočega prometa ne morejo uspešno uveljaviti svojega pravnega interesa. Pripomba prvostopenjskega organa, da nima strokovnega znanja za presojo tehnične umeščenosti parkirnih mest, se po navedenem izkaže kot nebistvena za odločitev.

34. V zvezi s pripombami, ki se nanašajo na ozelenitev parkirišča, sodišče ugotavlja, da tožniki svoj pravni interes utemeljujejo z navedbami, da bodo veje dreves glede na predvideno zasaditev segale v zračni prostor sosednjih nepremičnin, predvsem parcele .... Sodišče glede na predloženo projektno dokumentacijo (DGD, Gradbena in ureditvena situacija zunanje površine) ugotavlja, da je na gradbeni parceli predvidena zasaditev 33 dreves, od tega 16 dreves na območju parkirnih površin, pri čemer nobeno izmed predvidenih dreves ni zarisano ob parcelni meji nepremičnin, ki so last tožnikov. Tudi parcela, ki jo tožniki v tožbi izrecno izpostavljajo, ni last katerega izmed njih, temveč H.H., ki ugovorov v zvezi z ozelenitvijo ni podala. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožniki s tovrstnim ugovorom ne uveljavljajo svojega pravnega interesa. Tudi sicer pa je treba pojasniti, da gre pri rasti vej drevesa preko meje, če lastnik sosednje nepremičnine s tem ne soglaša, po vsebini za motenje – prekomerno izvrševanje lastninske pravice soseda, s čigar nepremičnine raste drevo na drugo stran (glej 73. in 83. člen SPZ), torej za pravno urejen primer (nedovoljenega) medsosedskega vznemirjanja. Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem kot tako pa ni predmet upravnega spora, ampak so temu namenjene tožbe po določbah SPZ (prim. prvi odstavek 99. člena) oziroma Obligacijskega zakonika, OZ (prim. prvi in drugi odstavek 133. člena).

_Glede tožbenih ugovorov o tem, da DGD ne izpolnjuje bistvene zahteve požarne varnosti_

35. V zvezi s tožbenimi trditvami o pomanjkljivi požarni varnosti zaradi premajhne manipulacijske površine in neustrezne oddaljenosti hidrantov, ki da je zaradi ovir v naravi dejansko večja od s smernicami predpisane razdalje, sodišče izpostavlja peti odstavek 39. člena GZ, ki določa, da mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze. Požarna varnost je sicer ena od bistvenih zahtev za objekte (7. člen in drugi odstavek 15. člena GZ). Za izdelavo, celovitost in medsebojno usklajenost vseh delov projektne dokumentacije, ki jo prevzame v izdelavo tako, da je ta v skladu s predpisi in zahtevami po tem zakonu (kar torej zajema tudi zahtevo po požarni varnosti), je odgovoren projektant (prvi odstavek 12. člena GZ). Zato je med drugim pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja tudi ta, da sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter da je njen sestavni del njuna podpisana izjava, da so na ravni obdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona (2. točka prvega odstavka 43. člena GZ). Upravni organ torej ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej zajetih rešitev, saj je to odgovornost projektanta. Do presoje DGD lahko pride (še)le, če stranka, ki ji nasprotuje (oziroma nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to predpisano v navedeni določbi 39. člena GZ. Povedano drugače, stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, lahko vzbudi dvom v rešitve, predstavljene v DGD, le s predložitvijo za to primernih dokazov. Pri tem je treba upoštevati, da že iz besedila petega odstavka 39. člena GZ izhaja, da morajo biti trditve stranke, ki gradnji nasprotuje, podkrepljene z listinskimi dokazi (to velja za vse trditve, ki jih je mogoče dokazovati na ta način) in da mora takšne dokaze predložiti ta stranka. Šele če takšne argumentirane ugovore in dokaze poda, jih mora upravni organ presoditi oziroma nanje konkretno odgovoriti in šele v takem primeru lahko pride v poštev morebitna postavitev izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve (prvi odstavek 189. člena ZUP).

36. Prvostopenjski organ glede požarne varnosti ugotavlja, da je sestavni del DGD pozitivno mnenje družbe A. d.d. št. V-205/2018 z dne 17. 10. 2018 in da do izdaje izpodbijane odločbe drugačnega mnenja ni prejel. V nadaljevanju še ugotavlja, da je bil k projektni dokumentaciji izdelan tudi Načrt požarne varnosti št. 071/19-NPV izdelovalca A. d.o.o.. Iz podatkov slednjega je razvidno, da načrtovani gradbeni, tehnični in organizacijski ukrepi ustrezajo določilom iz veljavnih slovenskih tehničnih predpisov, s čimer je zadoščeno požarni varnosti ljudi, objekta in premoženja v soseščini. Glede na predloženo pozitivno mnenje ter Načrt požarne varnosti je prvostopenjski organ zavrnil ogled na kraju samem z namenom ugotavljanja pozicije hidrantov in postavitev izvedenca požarne varnosti, pri čemer se sklicuje na peti odstavek 39. člena GZ in upravnosodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča X Ips 164/2012 z dne 14. 6. 2012). Navedeni argumenti, ki se jim je v svoji odločbi pridružil drugostopenjski organ, so tudi po presoji sodišča pravilni. Predloženi DGD predvideva tehnične rešitve, s katerimi se zagotavlja požarna varnost, tožniki pa nasprotnega v postopku niso uspeli izkazati z za to primernimi dokazi. Predložili so zgolj fotografije in predlagali ogled na kraju samem ter postavitev izvedenca, vendar pa bi za izpodbijanje strokovnih ugotovitev iz projektne dokumentacije glede na peti odstavek 39. člena GZ in ustaljeno sodno prakso morali (najprej) predložiti projektni dokumentaciji primerljive nasprotne listinske dokaze. Trditve o neustreznosti DGD oziroma Načrta požarne varnosti so zato tudi po presoji sodišča v upravnem postopku ostale nedokazane in jih tudi v upravnem sporu sodišče zavrača neutemeljene. Pri tem dodaja, da je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na četrti odstavek 41. člena GZ, ker se ta nanaša na ugotovitveni postopek, ko gre za izdajo gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt, za kar v obravnavani zadevi ne gre.

_Glede tožbenih ugovorov o neskladnosti DGD z določili prostorskega akta glede odmikov ter osončenja_

37. Tožniki v tožbi zatrjujejo tudi, da načrtovani objekti niso skladni z določili prostorskega akta glede odmikov, gradnji pa nasprotujejo predvsem zato, ker naj bi jim ta prekomerno odvzela sončno svetlobo.

38. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zvezi z zmanjšanjem osončenja obstoječih objektov zaradi načrtovane gradnje Ustavno sodišče v sklepu U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000 pojasnilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Ljudje, ki živijo v določeni krajevno povezani skupnosti, pa morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje, pri čemer se v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso10 pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi. Vse navedeno pomeni, da tožnik ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe – ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN. V tej zvezi sodišče sodi, da je upravni organ v konkretnem primeru ugovore tožnikov glede zmanjšanega osončenja njihovih stavb pravilno obravnaval (le) v okviru določb 44. člena OPN, in da je torej napačno stališče, da bi moral te ugovore obravnavati v okviru določb 74. člena OPN. Ta določa, da je pri gradnji stanovanjskih objektov treba upoštevati merila za osvetlitev, osončenje, prevetrenost in druge zahteve v skladu s predpisi in tem odlokom (prvi odstavek). Bivalnim stanovanjskim prostorom je potrebno zagotoviti vsaj minimalni dnevni čas neposrednega osončenja, ki znaša dne 21. decembra najmanj eno uro, dne 21. marca in 23. septembra najmanj tri ure (drugi odstavek). V primeru, ko bivalnim stanovanjskim prostorom minimalni dnevni čas osončenosti ni zagotovljen, je rekonstrukcija dopustna le, če razmer ne poslabša (tretji odstavek). Glede na citirano besedilo 74. člena OPN se tudi po mnenju sodišča tovrstne zahteve v zvezi z osončenjem nanašajo na gradnjo (torej novogradnjo in rekonstrukcijo) objektov, medtem ko se obstoječim objektom ustrezna osončenost zagotavlja v okviru (prvega odstavka) 44. člena OPN. V zvezi z navedbami tožnikov o (ne)smiselnosti takšne določbe sodišče še pojasnjuje, da se gradbena zakonodaja in tehnični predpisi spreminjajo, poznejše spremembe pa zavezujejo le graditelje novih stavb oziroma tiste, ki na obstoječih stavbah izvajajo nove gradbene posege. Zamislimo si navsezadnje, koliko (starejših) stavb se nahaja v arhitekturni krajini, ne da bi izpolnjevale s sedanjimi predpisi določena merila glede osončenja in preostale tehnične pogoje, ki jih graditelju nalaga aktualna zakonodaja. Tega se je nenazadnje (v zvezi z osončenjem) zavedala že MO NG pri sprejemanju OPN, ko je v zadnji odstavek 74. člena OPN vključila obvezo, da se obstoječe stavbe, ki ne izpolnjujejo z OPN določenih pogojev glede osončenja, lahko rekonstruirajo le pod pogojem, da se (glede na sedanje smernice sicer neustrezno stanje) ne poslabša. Stališče upravnega organa, da se določbe 74. člena OPN ne nanašajo na obstoječe objekte tožnikov, je torej pravilno. Kar pa ne pomeni, da pravni položaj tožnikov ostaja nezavarovan, saj je, kot navedeno, varovan z določbami 44. člena OPN.

39. OPN v 44. členu določa, da morajo biti razmiki med stavbami najmanj tolikšni, da so zagotovljeni svetlobno tehnični, požarno varnostni, sanitarni in drugi pogoji ter da sta možna vzdrževanje in raba objektov v okviru parcele objekta (prvi odstavek). Najbolj izpostavljen del novega objekta (nad in pod terenom) mora biti od meje sosednjih parcel oddaljen: pri zahtevnih in manj zahtevnih objektih najmanj 4 m. Gradbeno inženirski objekti, ki niso stavbe in so del omrežij gospodarske javne infrastrukture, se lahko gradijo do parcelne meje; pri nezahtevnih in enostavnih objektih najmanj 1,5 m, če gre za stavbe, pri ostalih nezahtevnih in enostavnih objektih pa 0,5 m. Gradbeno inženirski objekti, ki niso stavbe in so del omrežij gospodarske javne infrastrukture, se lahko gradijo do parcelne meje; pri rekonstrukciji objekta, ki ohranja enake gabarite, ni potrebno pridobiti soglasja sosedov, čeprav je njegov odmik od parcelne meje manjši od 4 m (drugi odstavek). Če so odmiki objektov od meja sosednjih parcel manjši od zgoraj določenih, je potrebno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja podati utemeljitev posega ter predložiti soglasje lastnikov sosednjih parcel. Nezahtevne in enostavne objekte je mogoče graditi do parcelne meje sosednjega zemljišča na podlagi pridobljenega soglasja lastnikov sosednjih zemljišč (tretji odstavek). Na parcelni meji je mogoče graditi, ko gre za strnjeno gradnjo, zlasti na območjih podeželskih naselij, ter na meji odprtega javnega prostora, če ni prizadeta javna korist (četrti odstavek). Ne glede na določbe predhodnih odstavkov tega člena se lahko gradi do parcelne meje, ko gre za strnjeno gradnjo, zlasti na območjih obstoječega strnjenega mestnega jedra, obstoječih uličnih nizov in pri atrijskih hišah. Na območjih strnjene gradnje je dovoljena gradnja novega objekta na mestu in v gabaritih prejšnjega objekta (nadomestna gradnja). V primeru, ko lastnika sosednjih zemljišč o gradnji na parcelni meji ne soglašata, je lahko objekt postavljen največ do meje zemljiške parcele na kateri se gradi, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče (peti odstavek). Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov razdalja med licema dveh stanovanjskih stavb ne sme biti manjša od višine kapi višje stavbe. Kadar se nova stanovanjska stavba gradi južno od obstoječe stanovanjske stavbe, mora razdalja med njunima licema znašati 1,5 višine kapi nove stavbe, če pa tako izračunana razdalja ne preseže višine kapi obstoječe stavbe, mora biti razdalja med njunima licema vsaj enaka višini kapi obstoječe stanovanjske stavbe. V kolikor so spodnje etaže stanovanjskih stavb v celoti namenjene drugi dejavnosti, se določbe o razdaljah med lici stanovanjskih stavb smiselno upoštevajo le za stanovanjske etaže stavb (šesti odstavek). Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se medposestne ograje praviloma postavijo na mejo zemljiških parcel obeh lastnikov, s čimer morata lastnika mejnih parcel soglašati. V primeru, ko lastnika sosednjih zemljišč o postavitvi ograje na parcelno mejo ne soglašata, je lahko ograja postavljena največ do meje zemljiške parcele na kateri se gradi, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče (sedmi odstavek). Oporni zid lahko sega do parcelne meje. Objekti na zemljišču z opornim zidom ne potrebujejo odmika od opornega zidu, če njegove višine ne presegajo (osmi odstavek).

40. Iz navedenega izhaja, da s 44. členom OPN postavljeni pogoji za novogradnjo z opredeljevanjem njene višine in odmikov postavljajo okvir, s katerim se varuje tudi obstoječ0 stavbo na način, da se obema stavbama (torej tudi obstoječi) zagotavljajo svetlobno tehnični, požarno varnostni, sanitarni in drugi pogoji ter možnost vzdrževanja in raba objektov v okviru parcele objekta. Sodišče na tem mestu zavrača tožbeni ugovor o nejasnosti določbe šestega odstavka 44. člena OPN, saj iz nje jasno izhaja, da je v primeru, ko se nova stavba gradi južneje od obstoječe, razdalja med dvema stanovanjskima stavbama opredeljena glede na lice stanovanjskih stavb. Po določbi enaindvajsetega odstavka 3. člena OPN pa je lice stanovanjske stavbe fasada, kjer so odprtine dnevnih bivalnih prostorov stanovanja, kot so dnevna soba, kuhinja, balkoni pred njimi in terasa. Vsebino določbe šestega odstavka 44. člena OPN je torej mogoče ugotoviti in v tem smislu njenega neskladja z Ustavo (2. člen) sodišče ne najde. V vprašanje, ali je takšna določba bolj ali manj primerna, pa se sodišče niti upravni organ niti sodišče ne moreta spuščati.

41. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da v konkretnem primeru kot odmika med licema dveh stanovanjskih stavb ni mogoče šteti razdalje med južno fasado obstoječega in severno fasado predvidenega objekta, kot to zatrjujejo tožniki, saj so predvideni objekti orientirani v smeri JZ in ne gledajo proti obstoječim objektom, ki se nahajajo pretežno na V strani. Glede na navedeno sodišče torej sledi utemeljitvi drugostopenjskega organa, da je projektna dokumentacija v tem delu skladna z določili OPN glede odmikov, pri čemer drugostopenjski organ po mnenju sodišča pravilno razloguje tudi, da je namen določbe šestega odstavka 44. člena OPN v zagotavljanju oziroma zaščiti določene stopnje zasebnosti v bivalnih prostorih, kar pa, kot že povedano, ne pomeni, da tožnikom ne bi bilo zagotovljeno varstvo osončenja kot enega izmed higiensko zdravstvenih pogojev; to je zagotovljeno v okviru prvega odstavka 44. člena OPN.

42. Zaključek, da načrtovana gradnja tožnikom ne bo prekomerno zmanjšala osončenja, je prvostopenjski organ pojasnil na 11. in 12. strani izpodbijane odločbe, njegove razloge pa je dopolnil drugostopenjski organ na 5., 6. in 7. strani drugostopenjske odločbe. Pri tem sta se oba organa opredelila do v upravnem postopku predloženih študij osončenja, ki ju je v maju 2019 za tožnike, v februarju 2020 pa za investitorko izdelala ista družba (B. d.o.o.). Čas osončenja, kot pojasnjuje prvostopenjski organ, sicer ni predpisan, glede na strokovna priporočila pa se šteje, da mora biti tudi pozimi ob najbolj neugodnem dnevu (21. 12.) omogočen dostop sončne svetlobe v odprtine bivalnih prostorov najmanj eno uro, ob enakonočju (21. 3. in 23. 9.) tri ure, v času poletnega solsticija (21. 6.) pa minimalno pet ur.

43. Na podlagi predloženih študij upravna organa ugotavljata, kar med strankami ni sporno, da sta obe študiji izdelani za datum enakonočja (21. 3., 23. 9.) in da je 3D model stanovanjskih vrstnih hiš na ... izdelan na osnovi načrtov št. 564/68, ki jih je v juniju 1968 izdelalo podjetje C., ter dodatnih geodetskih meritev, ki jih je opravil izdelovalec študije. Razlika med študijama pa je v okoliščini, da študija maj/2019 prikazuje vpliv na zahodne ali vrtne fasade objektov s hišno številko ... ..., ..., ..., ... in ... (v nadaljevanju: objekti), študija februar/2020 pa vzhodne ali vhodne fasade objektov. Iz študije maj/2019 (ta prikazuje osončenost fasad od 12.00 ure do sončnega zahoda) izhaja, da so vrtne fasade objektov neosvetljene do 14.00 ure. Sonce začne vrtno stran fasad osvetljevati ob 14.30 uri s koncem osvetljevanja ob 18.16 uri, vpliv novogradnje pa je viden po 17.00 uri. Z novogradnjo bo čas osončenja za te fasade zmanjšan, in sicer, glede na ugotovitve, namesto prejšnjih 3 ur 46 min na 2 uri 30 min oziroma namesto prejšnjih 3 ur 1 min na 1 uro 45 min. Iz študije februar/2020 pa izhaja, da se začne osončenje vzhodne (vhodne) fasade navedenih objektov okrog 7.30 ure, konča pa ob 11.30 oziroma 12.30 uri. Novogradnja na osončenost te fasade ne bo imela vpliva. Primerjava obeh študij obenem pokaže, da predmetni objekti tožnikov večino sončnega obsevanja prejmejo v dopoldanskem času. Glede na povzete ugotovitve je sicer mogoče ugotoviti, da osončenost vrtnih fasad na datum enakonočja ne bo znašala tri ure (temveč 2 uri 30 min oziroma 1 uro 45 min), vendar, kot izpostavi drugostopenjski organ, je pri tem treba upoštevati, da so bivalni prostori, kot to izhaja iz načrtov, ki so jih predložili sami tožniki na ustni obravnavi pri prvostopenjskem organu dne 23. 1. 2020, v pritličju (vsakega) objekta povezani, kar pomeni, da svetloba v bivalne prostore prihaja tako skozi vzhodno kot zahodno fasado stavbe in bo tako bivalnim prostorom v objektih tožnikov zagotovljena minimalna priporočljiva količina osončenja.

44. Sodišče se strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, sprejetim na podlagi primerjave obeh predloženih študij. Pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, se skladno z ustaljeno, predhodno navedeno upravnosodno prakso nanaša na bivalne prostore stavbe. V zvezi z opredelitvijo bivalnih prostorov (glede na tožbene ugovore, da mednje, ne glede na določbo OPN, ni mogoče uvrstiti kuhinje) sodišče še pojasnjuje, da so vrste prostorov, ki pripadajo delu stavbe, in njihove šifre, ki se vodijo v katastru stavb, določene v Prilogi 3 Pravilnika o vrstah dejanskih rab dela stavbe in vrstah prostorov, ki pripadajo delu stavbe, način določitve teh prostorov glede na dejansko rabo dela stavbe, površino in dejansko uporabo prostorov pa v Prilogi 4 tega pravilnika. Pod šifro 1 Priloge 3 so bivalni prostori opisani kot prostori, namenjeni za bivanje ali nastanitev, iz 1. točke prvega odstavka Priloge 4 pa izhaja, da se sem uvrščajo vsi prostori, razen shrambe, pralnice, kleti, odprte terase, balkona, lože, tehničnega prostora, prostora z omejeno uporabo in nedokončnega prostora. Tudi glede na citirane določbe se torej kuhinja uvršča med bivalne prostore. Po ugotovitvah izdelovalca študij, ki med strankami niso sporne, bo prihajalo do povečanega osenčenja vrtne fasade. Vendar pa to še ne pomeni, da se bodo zaradi nameravane gradnje prekomerno spremenili bivalni pogoji, tako da bi količina svetlobe padla pod minimalne standarde, glede na to, da svetloba prihaja skozi okna obeh fasad (tako vzhodne kot zahodne). Kot je sodišče že povedalo, stranka ne more preprečiti kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe, temveč mora biti ta taka, da gradnja ne bi bila več skladna s pogoji iz OPN. Tožniki v tej zvezi, glede na ugotovitve in zaključke obeh upravnih organov, v upravnem sporu zatrjujejo, da je kuhinjska niša s steno ločena od dnevnega dela in da zato navedbe, da bo sončna svetloba (v času enakonočja) zagotovljena (tudi) iz odprtin vzhodne fasade, ne vzdržijo. V tej zvezi pa tudi sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov zadeve (zapisnik o ustni obravnavi z dne 23. 1. 2020) izhaja, da so projekt VH 16, št. 564/68, ki prikazuje tloris vrstnih hiš in s tem razpored vseh prostorov objektov, predložili tožniki sami na ustni obravnavi dne 23. 1. 2020. Glede na tolmačenje študije maj/2019 s strani arhitekta A.A. je investitorka po pooblaščenki dne 19. 2. 2020 podala dopolnitev, kateri je priložila študijo osončenja februar/2020, v dopolnitvi pa je obenem navedla, da je iz predloženih načrtov razvidna povezanost pritličnih bivalnih prostorov. Tožniki so se na to odzvali z vlogo z dne 13. 3. 2020, v kateri se sklicujejo tudi na priloženo mnenje arhitekta A.A. z dne 9. 3. 2020, da je iz projektne dokumentacije za VH 16 razvidno, da je kuhinjska niša z vrati ločena od dnevne sobe. Na to se je investitorka odzvala z vlogo z dne 19. 3. 2020, v kateri je navedla, da povezava kuhinje z ostalimi bivalnimi prostori izhaja iz tlorisov objektov, ki so jih predložili sami tožniki in ki predstavljajo originalne načrte (brez morebitnih kasnejših predelav). Glede na navedeno je sodišče vpogledalo v predloženo projektno dokumentacijo VH16 in ugotovilo, da iz grafičnega prikaza tlorisa objektov tožnikov in Tehničnega poročila (IV. člen) izhaja, da so vrstne hiše tožnikov zasnovane na način, da so iz predprostora v pritličju dostopni dnevni prostori stanovanja. Kuhinjska niša vsebuje prostor za shrambo, od jedilnega kota pa je ločena s servirnim pultom. Na podlagi grafičnega prikaza notranjosti in tekstualnega dela predložene projektne dokumentacije sodišče sodi, da sta upravna organa pravilno ugotovila, da je v pritličnem delu objektov tožnikov enoten bivalni prostor, ki združuje dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo. Trditev, da dejansko stanje ne ustreza predloženi dokumentaciji, saj je kuhinja od preostalega dela ločena s steno in zato ustrezno osončenje oziroma osvetlitev ne bo zagotovljeno, tožniki niso izkazali na način, kot to zahteva peti odstavek 39. člena GZ. Glede na predloženi študiji osončenja in navedbe obeh strani bi tožniki upravnemu organu morali predložiti primeren listinski dokaz za navedene trditve. Upoštevaje vse navedeno sodišče sodi, da sta oba upravna organa pravilno ocenila navedbe tožnikov in predložene dokaze, zato očitku, da bi moral prvostopenjski organ postaviti izvedenca ne sledi. Pri tem sodišče dodaja, da dokazovanja z izvedencem tožniki v upravnem sporu niti niso predlagali. Predlagani ogled na kraju samem pa sam po sebi ni primeren dokaz za ugotavljanje vseh navedenih dejstev.

_Glede tožbenega ugovora o mnenju MO NG glede skladnosti projektne dokumentacije z OPN_

45. Ob tem, ko sodišče ni sledilo nobenemu od podanih ugovorov tožnikov glede skladnosti projektne dokumentacije z OPN, tožniki tudi zgoraj navedenega ugovora v upravnem sporu ne morejo z uspehom uveljavljati. Sicer sta na ugovore, ki se nanašajo na mnenje MO NG k predloženi projektni dokumentaciji, ustrezno odgovorila že upravna organa, ki sta pojasnila, da je investitorka pridobila vsa predpisana mnenja. Sodišča dodaja, da iz določb prvega odstavka 3. člena (točka 15) in prvega odstavka 40. člena GZ izhaja, da upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveri samo, ali so pridobljena vsa predpisana mnenja (ki po vsebini pomenijo potrditev pristojnega mnenjedajalca, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti). Drži sicer, da lahko po določbi 40. člena GZ v primeru neusklajenih, nejasnih mnenj ali mnenj, ki nimajo ustrezne pravne podlage, organ razpiše ustno obravnavo z namenom uskladitve ali spremembe mnenj, pri čemer gre za možnost, ki jo uporabi, če presodi, da mnenje ni usklajeno, da je nejasno oziroma da je brez ustrezne pravne podlage. Do takšne presoje pa upravni organ v konkretnem primeru ni prišel. 46. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

47. Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Stranke z interesom stroškov postopka niso priglasile.

1 Vse v zadevi obravnavane parcele se nahajajo v isti k.o. 2304 Nova Gorica, zato se v nadaljevanju te obrazložitve parcele navajajo samo s številko, brez ponavljanja navedbe k.o. 2 Sodišče je ugotovilo, da je po podatkih upravnega spisa zadeve F.F. v predmetnem upravnem postopku nastopala kot pooblaščenka družbe B. d.o.o. (prej B.B. d.o.o.). Glede na navedeno jo je pozvalo, da predloži pooblastilo za zastopanje navedene družbe v tem upravnem sporu, z opozorilom, da je po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v postopku pred tem sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, kar naj tudi izkaže. Ker pooblastilo in potrdilo o opravljenem pravniškem izpitu kljub pozivu št. III U 150/2020-45 z dne 12. 11. 2020, ki je bil F.F. vročen 25. 11. 2020, v danem roku 8 dni in tudi kasneje ni bilo predloženo, sodišče udeležbe F.F. pri omenjenem odgovoru na tožbo ni upoštevalo. Ugotovilo je tudi, da F.F. kljub 1. 2. 2019 prejetemu pozivu prvostopenjskega organa svoje udeležbe v upravnem postopku ni priglasila. 3 H.H. je sodišču po elektronski pošti 16. 12. 2021 sporočila, da se glavne obravnave zaradi dopusta ne bo udeležila. Sodišče še pojasnjuje, da je po opravljeni glavni obravnavi, in sicer 21. 12. 2021 prejelo (dne 20. 12. 2021 priporočeno po pošti poslani) dopis O.O., v katerem ta navaja, da se obravnave 17. 12. 2021 ni udeležil zaradi groženj tožnikov, ki od njega zahtevajo plačilo stroškov zaradi dveh predhodno razpisanih narokov, ki niso bili opravljeni, ker ni izpolnjeval pogoja PCT za vstop v sodno stavbo. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da skladno z 81. členom ZPP predsednik senata, po tem, ko začne glavno obravnavo in razglasi predmet obravnavanja, ugotovi, ali so prišli vsi povabljeni; če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek. Iz vročilnice v sodnem spisu je razvidno, da je bilo O.O. vabilo na glavno obravnavo osebno vročeno 9. 11. 2021, vendar svojega izostanka in razlogov zanj do začetka glavne obravnave sodišču ni sporočil. Prav tako ni navedel razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Kot izhaja iz njegovega dopisa, je namreč pismo tožnikov, na katero se sklicuje, prejel 16. 12. 2021, tj. že pred glavno obravnavo, kar pomeni, da bi sodišču do njenega začetka lahko in tudi moral sporočiti okoliščine, na podlagi katerih bi presojalo opravičljivost razlogov za njegov izostanek. 4 Gl.: Janez Čebulj in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 334 - 344. 5 Prim. sodbe I U 1721/2019 z dne 26. 11. 2020, II U 151/1018 z dne 2. 12. 2020 in III U 163/2019 z dne 1. 4. 2021. 6 Prim. sodbo I Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005. 7 Prim. odločbo U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 in Up 741/12 z dne 2. 7. 2015. 8 Prim. sodbi I U 1627/2009 z dne 17. 3. 2011 in I U 493/2010 z dne 12. 5. 2011. 9 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 (8. točka obrazložitve), prim. tudi sodbo tega sodišča I U 1359/2018 z dne 11. 6. 2019. 10 Glej npr. sodbo tega sodišča II U 215/2013 z dne 19. 3. 2014.