Jedro

Sporna odločba toženca, ki je postala dokončna, ne temelji na sodbi, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Zato obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP ni podan. Odločba se prav tako ne opira na kakšno predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil tako, da tudi ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.

Ker toženec sporne zadeve ni presojal tudi na podlagi 183. člena ZPIZ-2, je odločitev z izpodbijanima odločbama, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, najmanj preuranjena. Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke, na katero se sklicuje tožnik, bo toženec kot pristojen organ v postopku t.i. nepravne obnove postopka preveril tožnikovo delazmožnost in sicer, ali je zmožen za poklicno rehabilitacijo oziroma, za katero delo je zmožen brez poklicne rehabilitacije glede na že ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremenita tako, da glasita: "Sklep tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2017 in odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2017 se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 169,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 107,10 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom s I. točko izreka odločilo, da se tožbeni zahtevek na odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2017 in odločba št. ... z dne 7. 7. 2017 zavrne ter s III. točko izreka sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Z II. točko izreka pa je tožbo zavrglo v delu: "in se dovoli obnova postopka, v katerem je bila izdana odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2012 ter se kot nezakonita odpravi odločba št. ... z dne 28. 8. 2012 v delu, v katerem je določeno, da se tožniku prizna pravica do poklicne rehabilitacije in se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delo z naslednjimi omejitvami: pretežno sede (2/3 delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje po ravnem terenu, brez upravljanja komand z desnim stopalom s pravico do krajšega dela od polnega 20 ur na teden oziroma 4 ure na dan od 22. 8. 2012 dalje".

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Dejstvo je, da ni zmožen za poklicno rehabilitacijo in da je odločba toženca z dne 22. 8. 2012 napačna in bi mu morala biti priznana drugačna pravica iz invalidskega zavarovanja, taka, ki ne vsebuje pravice do poklicne rehabilitacije. Sklicuje se na 2. in 14. člen URS in na to, da imajo državljani po 50. členu, pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Navedene pravice pa so bile njemu grobo kršene zaradi napačno sestavljene invalidske komisije pri izdaji odločbe z dne 28. 8. 2012, s katero mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Poudarja, da je v postopku, ki se vodi pod opr. št. V Ps 1077/15, prejel izvedensko mnenje izvedenke A.A., iz katerega izhaja, da se je začel psihiatrično zdraviti že 1. 12. 2011, rezultati klinično psihološkega pregleda pa so med drugim kazali na zmanjšano kapaciteto za tiste kognitivne funkcije, ki so potrebne pri vztrajanju, načrtovanju in zbranosti glede učenja novih vsebin. Poleg ostalih ugotovitev, ki jih pritožba še povzema, je izvedenka zaključila, da od tožnika ob izdaji odločbe z dne 28. 8. 2012 ni bilo pričakovati, da bi končal dvoletno šolo, saj je zanj šolanje predstavljalo preveliko obremenitev. Pritožba meni, da to mnenje izpodbija mnenje invalidske komisije toženca, na katerem temelji odločba z dne 28. 8. 2012 in s katero mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ki bi jo moral zaključiti 1. 9. 2014. Tožnik izpostavlja, da je toženec že ob izdaji mnenja 22. 8. 2012 vedel, da na njegovo delazmožnost vplivajo tudi generalizirana anksiozna motnja F41.1, zaradi česar bi moral v invalidsko komisijo angažirati tudi specialista psihiatra. Ker invalidska komisija ni bila pravilno sestavljena, je bilo napačno odločeno o rehabilitaciji. Navaja, da je za obnovitveni razlog izvedel šele 20. 2. 2017, torej brez svoje krivde predloga za obnovo pred 3. 3. 2017 ni mogel podati. Ne strinja se, da ni podan razlog po 3. in 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), ki omogočata obnovo postopka tudi po izteku triletnega objektivnega roka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi dokončna odločba toženca št. ... z dne 7. 7. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopni sklep št. ... z dne 23. 3. 2017. S slednjim je toženec odločil, da se zavrže predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 28. 8. 2012, ker je zaključil, da nista podana obnovitvena razloga po 3. in 4. točki 260. člena ZUP.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 28. 8. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Priznana mu je bila pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo pretežno sede (vsaj 2/3 delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje po ravnem terenu, brez upravljanja komand z desnim stopalom, brez vožnje motornih vozil v službene namene po predhodni poklicni rehabilitaciji za poklic logistični tehnik s polnim delovnim časom od 22. 8. 2012. Odločba je postala dokončna 15. 9. 2012. Zoper citirano dokončno odločbo z dne 28. 8. 2012 je tožnik pri tožencu dne 3. 3. 2017 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem se je izrecno skliceval na mnenje izvedenke A.A., ki po njegovem predstavlja nov dokaz, hkrati pa je zatrjeval, da se citirana dokončna odločba toženca, opira na predhodno vprašanje.

6. Toženec je na podlagi tako vloženega predloga presojal med drugim tudi, ali so podani obnovitveni razlogi po 3. in 4. točki 260. člena ZUP, ponovno pa je obstoj teh obnovitvenih razlogov ugotavljalo še sodišče prve stopnje. Pravilno je zaključilo, da takšni obnovitveni razlogi niso podani.

7. Skladno s 3. in 4. točko 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka), oziroma če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (4. točka).

8. V konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za obnovitvene razloge po 3. oziroma 4. točki 260. člena ZUP. Odločba toženca z dne 28. 8. 2012, ki je dne 15. 9. 2012 postala dokončna, ne temelji na sodbi, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Zato obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP ni podan. Odločba z dne 28. 8. 2012 pa se prav tako ne opira na kakšno predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil tako, da tudi ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. V prvem odstavku 147. člena ZUP je določeno, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Izvedensko mnenje izvedenke A.A., na katero se tožnik sklicuje v tem sporu, ne gre za predhodno vprašanje, temveč gre za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti pravice, ki jo tožnik zahteva oziroma vtožuje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilno pa je zaključilo tudi, da sodna izvedenka A.A. ni pristojni organ v smislu 147. člena ZUP.

9. Izpodbijana upravna akta in sicer sklep toženca št. ... z dne 23. 3. 2017 in dokončna odločba št. ... z 7. 7. 2017 bi bila tudi pravilna, kolikor bi bila pravna podlaga za rešitev zadeve podana edino v določbi 260. člena ZUP. Predlog za obnovo postopka na podlagi 260. člena ZUP in zatrjevanih obnovitvenih razlogov, ne odvezuje toženca, da skladno z določbami ZUP, in sicer 6. členom (načelo zakonitosti) in 8. členom (načelo materialne resnice) preizkusi njegovo utemeljenost še na drugi pravni podlagi, konkretno po ZPIZ-2, saj se dokončna odločba z dne 28. 8. 2012 nanaša na pravice iz invalidskega zavarovanja.

10. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se skladno z določbo 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) uveljavljajo po določbah ZUP, kolikor ni drugače določeno v ZPIZ-2. Vprašanje razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe in t.i. neprava obnova postopka je urejena v ZPIZ-2 v določbi 183. člena. V prvem odstavku citirane določbe je določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. V citirani določbi je še določeno, da takšna odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Na podlagi citirane določbe se torej lahko odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku ugotavljanja invalidnosti in priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. V obravnavanem primeru je sporno prav vprašanje, ali je bilo v postopku, v katerem je bila izdana odločba toženca z dne 28. 8. 2012, pravilno ugotovljeno dejansko stanje predvsem v zvezi s priznano pravico do poklicne rehabilitacije. Utemeljen dvom izhaja predvsem iz izvedenskega mnenja izvedenke A.A., ki zaključuje, da pri tožniku ni bilo ustrezno pričakovati, da bi končal dvoletno šolo, saj je zanj šolanje predstavljalo preveliko obremenitev.

12. Sodna izvedenka je ugotovila, da se je tožnik začel psihiatrično zdraviti že 1. 12. 2011 in da so rezultati klinično psihološkega pregleda kazali na zmanjšano kapaciteto za tiste kognitivne funkcije, ki so potrebne pri vztrajanju, načrtovanju in zbranosti glede učenja novih vsebin. Pri tožniku do adaptacije ni prišlo, pač pa je njegov psihični status še bolj dekompenziran. Pri njem je bila podana osebnostna motnja, ki predstavlja oviro pri zdravljenju drugih duševnih motenj. Po mnenju izvedenke tožnik, ob upoštevanju v klinično psiholoških pregledih dokazane manj prilagodljive osebnostne poteze, po hudi izgubi in ob stresorjih, ni bil zmožen prilagajanja, njegov depresivni afekt pa se je poglabljal. Pri tožniku se izkazuje osnovna nagnjenost k neprilagojenim odzivom na nove okoliščine, med drugim je že pri testiranju v zavodu B., ko je bil še v boljši duševni kondiciji, izkazoval težave pri tem, da bi se pustil voditi in usmerjati in so bile že tedaj skoraj nične njegove kapacitete za prilagajanje novim okoliščinam. Hkrati je izvedenka poudarila, da se je vse to spregledalo pri takratni oceni učenja.

13. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost glede pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje, kakršno je ugotovila sodna izvedenka, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z dne 28. 8. 2012. To pa še posebej, ker ne toženec in ne sodišče nista vezana na ugotavljanje pogojev za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe le na eni pravni podlagi, pač pa bi se, še posebej, ker gre za občutljivo področje socialne varnosti, zadeva morala presojati še po 183. členu ZPIZ-2. 14. Ker toženec sporne zadeve ni presojal tudi na podlagi 183. člena ZPIZ-2, je odločitev z izpodbijanima odločbama, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, najmanj preuranjena. Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke, na katero se sklicuje tožnik, bo toženec kot pristojen organ v postopku t.i. nepravne obnove postopka preveril tožnikovo delazmožnost in sicer, ali je zmožen za poklicno rehabilitacijo oziroma za katero delo je zmožen brez poklicne rehabilitacije glede na že ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti. Glede na naravo obolenja, ob upoštevanju tudi pritožbenega očitka, bo toženec to vprašanje presojal poleg ostalih specialistov, tudi v sestavi specialista psihiatra. V primeru, da bo ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma tudi toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo ob predhodni razveljavitvi dokončne odločbe z dne 28. 8. 2012. 15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v I. in III. točki skladno s 5. alinejo 358. člena spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca z dne 23. 3. 2017 in z dne 7. 7. 2017, ker sta nepravilni in nezakoniti in zadevo tožencu kot pristojnemu organu vrnilo v ponovno upravno odločanje in toženi stranki v skladu z določbo 154. člena ZPP, glede na uspeh v pravdi v višini 50 %, naložilo plačilo stroškov postopka v višini 169,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP in določb Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: ZOdvT), znaša 300 točk za tožbo (1.b točka tar. št. 15), materialni stroški v višini 6 točk (tretji odstavek 11. člena ZOdvT) ter 300 točk za pristop na narok dne 14. 11. 2017, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena ZOdvT), znaša 278,15 EUR in od tega zneska še 22 % DDV 61,20 EUR, skupaj 339,35 EUR oziroma polovico tega zneska 169,68 EUR.

16. Zavrnilo pa je pritožbo zoper II. točko izreka in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno skladno z določbo 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) tožbo z II. točko izreka zavrglo, saj za predlagano odločitev formalni pogoji niso izpolnjeni.

17. Pritožbeno sodišče je tožniku glede na uspeh v višini 50 % priznalo tudi stroške pritožbe in sicer ob upoštevanju drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, za pritožbo 375 točk (četrti odstavek tar. št. 15), 2 % materialnih stroškov v višini 7,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 175,58 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem v višini 38,62 EUR, 214,20 EUR oziroma polovica tega zneska 107,10 EUR. Znesek v takšni višini je toženec dolžan tožniku povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.