Jedro

Trditve v tožbi, da je tožnik lastnik spornega zemljišča, ki je v posesti (prvega) toženca, ter da se z (drugim) tožencem o njegovi prodaji (oziroma višini kupnine) nista uspela dogovoriti, (v razmerju do prvega toženca) utemeljujejo vrnitveni zahtevek, kot tudi zahtevek na plačilo uporabnine. Dejstvo, da je zemljišče že 45 let v njegovi posesti ter da je njegova pravnoorganizacijska oblika zavod, temu ne nasprotuje.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem stroškovnem delu, kolikor se odločitev nanaša na prvega toženca, potrdi.

II. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Prvi toženec je dolžan tožniku izročiti v posest in uporabo zemljišče parc. št. 1364/2 k.o. x. v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Prvi toženec je dolžan tožniku plačati znesek 11.532,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.306,40 EUR od 1. 1. 2006 dalje do plačila, - od zneska 2.306,40 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, - od zneska 2.306,40 EUR od 1. 1. 2008 dalje do plačila, - od zneska 2.306,40 EUR od 1. 1. 2009 dalje do plačila, - od zneska 2.306,40 EUR od 1. 1. 20010 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.171,56 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

III. Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti 1.101,72 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Prvi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 17. 11. 2011 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožba zoper drugo toženko Mestno občino Ljubljana zavrže in da je tožnik drugi toženki dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožniku izročiti v posest in uporabo zemljišče parc. št. 1364/2 k.o. x. v roku 15 dni in da je prvi toženec dolžan tožniku plačati znesek 11.532,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih letno zapadlih zneskov v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti pravdne stroške prvemu tožencu v znesku 503,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Zoper izrek o stroških v sodbi, kolikor predlogu za odmero stroškov prvemu tožencu ni bilo ugodeno, je pravočasno pritožbo vložil prvi toženec.

3. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu in stroškovnemu zahtevku zoper prvega toženca ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ob pravilni presoji sodišča, da toženca nista nujna in enotna sospornika, je potrebno ugotoviti, da prvi toženec odgovora na tožbo sploh ni vložil, zato bi moralo sodišče obravnavati le procesno gradivo tožbe in na njeni podlagi izdati bodisi pozitivno zamudno sodbo bodisi negativno zamudno sodbo ali pa izdati sklep o odpravi nesklepčnosti tožbe. Namesto tega pa je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo tako, kot da bi prvi toženec pravočasno vložil odgovor na tožbo, razpisalo glavno obravnavo in presojalo tudi procesno gradivo prvega toženca, ki je bilo predloženo po izteku roka za odgovor na tožbo. Sodišče je tako ugotavljalo dejstvo, da naj bi prvi toženec imel na sporni nepremičnini pravico upravljanja, kar naj bi botrovalo ex lege olastninjenju nepremičnine v letu 1991 na podlagi 65. in 66. člena Zakona o zavodih (ZZ). Ob upoštevanju samo tožbenih navedb, bi moralo sodišče izdati pozitivno zamudno sodbo. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, to je potrjeno tudi z zemljiškoknjižnim izpiskom. Tožbena trditev, da sporno zemljišče že vrsto let uporablja prva toženka, ne more voditi v presojo, da je sporna nepremičnina njena last. Gola posest namreč ne vodi v pridobitev lastninske pravice in dejstvo posesti ne more pomeniti tudi dejstva imetništva nekdanje pravice upravljanja, kar bi lahko bilo relevantno za lastninjenje po ZZ. Tudi sicer določb tega zakona ni mogoče uporabiti. Prvi toženec ne opravlja dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa itd., niti ne gre za RS (prvi odstavek 62. člena ZZ). Takega dejstva pravdni stranki nista zatrjevali, sodišče prve stopnje pa tega dejstva niti ni ugotovilo. Nikoli tudi ni bilo zatrjevano in tega sodišče tudi ni ugotovilo, da bi prvi toženec imel pravico upravljanja na sporni nepremičnini, kar je bila izrecna predpostavka za nastop pravne posledice prvega odstavka 65. člena ZZ.

4. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da sta toženca v taki pravni skupnosti glede na sporno nepremičnino, da je podano materialno enotno in nujno sosporništvo, tako da je sodišče pravilno uporabilo celotno trditveno in dokazno podlago pravdnih strank. Kot je izpostavilo že VS RS (II Ips 1070/2007) mora vsakdo, ki sodeluje v prometu z nepremičninami, upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na nepremičnini in se ne more zanašati izključno na podatke zemljiške knjige. Tožnik bi moral upoštevati veljavna določila ZZ in vedeti, da sporno zemljišče že na podlagi zakona ne more biti njegova last. Že na podlagi tožbenih navedb in predloženih dokazov, pa tudi na podlagi splošno znanih dejstev, ugoditev tožbenemu zahtevku ni bila mogoča. 5. Prvi toženec se smiselno pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izreku o stroških spremeni tako, da ugotovi, da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti 1.047,00 EUR pravdnih stroškov in ne le 503,04 EUR. Navaja, da je sodišče, očitno pomotoma, spregledalo, da je priglasil pravdne stroške v enakem obsegu kot druga toženka, ki pa ji je sodišče vse stroške priznalo. Ni razlogov, da jih ne bi priznalo tudi prvemu tožencu.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba prvega toženca je neutemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženca nista v takšnem razmerju, da bi bilo mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja konkretni spor (o izročitvi sporne nepremičnine v posest in o plačilu uporabnine) rešiti samo na enak način za oba, da torej toženca nista enotni pravdni stranki (196. člen ZPP). Tako je tožbo zoper drugo toženko zavrglo (zoper odločitev ni pritožbe), tožbeni zahtevek zoper prvega toženca pa s sodbo zavrnilo. Pri tem je izrecno ugotovilo, da prvi toženec na tožbo ni odgovoril, da pa ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani (318. člen ZPP). Zaključilo je, da utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja (pri čemer je očitno štelo, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka), zato je tožbeni zahtevek (z zavrnilno zamudno sodbo) zavrnilo (četrti odstavek 318. člena ZPP).

8. Odločitev je materialnopravno napačna. Trditve v tožbi, katerim prvi toženec ni ugovarjal (odgovora na tožbo namreč ni vložil), so jasne – tožnik je lastnik zemljišča parc. št. 1364/2 k.o. X.; zemljišče je v posesti prvega toženca (na zemljišču je zgrajeno domovanje z zidano ogrado za medvedji par) že več kot 45 let; tožnik se je z drugo toženko dogovarjal o odkupu zemljišča, vendar se o višini kupnine nista mogla dogovoriti. Na podlagi določbe prvega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva vrnitev zemljišča v posest in uporabo, na podlagi določbe 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pa tudi plačilo uporabnine – da mu prvi toženec nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe zemljišča za pet let nazaj, v višini 11.532,00 EUR (465 m2 x 4,96 EUR (letni prihodek na m2 površine) = 2.306,40 EUR x 5 = 11.532,00 EUR). Iz navedenih dejstev izhaja utemeljenost obeh tožbenih zahtevkov. Neprerekano je ostalo dejstvo, da je tožnik lastnik spornega zemljišča, ni pa tudi sporno, da je zemljišče v dejanski oblasti prvega toženca (drugi odstavek 92. člena SPZ), lastnik pa lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek 92. člena SPZ). Poleg tega imetnik stvari lahko, če nekdo njegovo stvar uporabi v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen OZ). Navedena dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (zemljiškoknjižni izpisek izkazuje tožnikovo lastništvo sporne nepremičnine, prav tako korespondenca z drugo toženko, ki tožniku lastništvo priznava in soglaša z odkupom zemljišča, za ceno 4,00 EUR/m2). S tem, ko prvi toženec na tožbo ni odgovoril, je bila vzpostavljena absolutna domneva, da tožnikove trditve priznava (pri čemer je bil z njimi seznanjen in bil tudi poučen o pravni posledici opustitve odgovora na tožbo), da torej med drugim, priznava, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine. Tudi ne more biti splošno znano dejstvo, da temu ni tako. Trditev, da nepremičnino že 45 let uporablja prvi toženec, ne vodi k zaključku, da tožnik ni lastnik nepremičnine, tudi ne dejstvo, da je njegova pravnoorganizacijska oblika zavod – ni razloga, da zavod ne bi mogel uporabljati tuje nepremičnine. Upoštevaje gornje neprerekane trditve, pravilna uporaba materialnega prava narekuje uporabo le določbe 92. člena SPZ in določbe 198. člena OZ. Ker izhaja utemeljenost obeh tožbenih zahtevkov iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ker tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca v celoti ugodilo, s stroškovno posledico (358. člen ZPP).

9. V posledici to pomeni, da je pritožba prvega toženca zoper zavrnilni del odločitve o njegovih stroških v sodbi, neutemeljena. Glede na spremenjeni uspeh strank v pravdi, prvemu tožencu pravica do povrnitve pravdnih stroškov ne gre (tudi sicer na tožbo ni niti odgovoril, zato mu stroški pred sodiščem prve stopnje sploh niso nastali). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Sedaj je prvi toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 OT v višini 443,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3103 v višini 170,50 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 10,00 EUR, skupaj 623,80 EUR, z 20 % DDV 124,76 EUR, je to 748,56 EUR, skupaj s takso za tožbo 423,00 EUR, pa 1.171,56 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje.

11. Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka in sicer 545,60 EUR nagrade za postopek na drugi stopnji (tar. št. 3210 OT), 20,00 EUR izdatka za poštne storitve (tar. št. 6002 OT), skupaj 565,60 EUR, z 20 % DDV 113,12 EUR, je to 678,72 EUR, s takso za pritožbo 432,00 EUR pa 1.101,72 EUR.

12. Ker prvi toženec s pritožbo in z odgovorom na pritožbo tožnika ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.