Jedro

Določilo četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 določa, da pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, česar pa tožeča stranka ob vložitvi zahteve s starostjo 58 let in 9 mesecev starosti ni izpolnjevala, niti ni izpolnjevala pogoja starosti po prehodnih določbah ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve ... z dne 6. 5. 2020 in št. zadeve: ... z dne 1. 2. 2020, z dopolnilno sodbo pa zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni izda novo odločbo, s katero bo tožeči stranki omogočena starostna upokojitev po upokojitvenih pogojih in izračunih na podlagi zakona ZPIZ in da se toženi stranki naloži, da se v novi odločbi kot datum starostne upokojitve tožeče stranke navede 10. 2. 2019. 2. Zoper predmetni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka vztraja, da sta sodišče in tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo. Med strankama je bilo nesporno, da je tožeča stranka 24. 11. 1996 pri Ministrstvu za pravosodje vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do vštetja odvzema prostosti v pokojninsko dobo. Tožeča stranka je na dan vložitve vloge za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 20. 11. 2019 dopolnila 58 let, 9 mesecev in 10 dni starosti ter imela pokojninsko dobo v trajanju 41 let, 5 mesecev in 8 dni, s čimer je upokojitvene pogoje izpolnila že 10. 2. 2019. Tožena stranka bi morala zanjo upoštevati upokojitvene pogoje po ZPIZ in ne po ZPIZ-2. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je sedaj že nesporno, da se pokojninska doba, priznana po ZPKri v smislu ZPIZ-2, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2013 upošteva kot pokojninska doba brez dokupa, kar bi morala upoštevati tudi toženka. V predmetni zadevi je jedro spora vprašanje, pod katerimi pogoji se lahko tako imenovani politični zapornik starostno upokoji ali po ZPIZ-2 (oziroma po veljavnosti splošnega predpisa v času vložitve vloge za priznanje pravice) ali po zakonu, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa političnega zapornika. Tožeča stranka je vlogo za uveljavitev pravic pri toženi stranki podala 20. 11. 2019, odločitev tožene stranke pa je zmotna tako z vidika nepriznavanja dobe po ZPKri kot pokojninske dobe brez dokupa, kakor tudi, da bi se glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine zanj moral uporabiti ZPIZ-92. Tožeča stranka je vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do vštetja odvzema prostosti v pokojninsko dobo dne 24. 11. 1996 in se ob tem sklicevala na sodbo VSRS VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Sodišče prve stopnje se do pravnega naziranja Vrhovnega sodišča RS sploh ni opredelilo. 20. člen Zakona o popravi krivic določa, da se pri odmeri pokojnine upravičencem upošteva pokojninska doba, priznana na podlagi tega zakona od vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice, odmera pa je odvisna od starosti zavarovanca. Slednje je razvidno tudi iz naziranja pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Ljubljani VI Ps 534/2019 z dne 7. 10. 2019, kjer sodišče v primerljivem primeru pojasni, da bi tožena stranka morala pri tožniku pri pogojih priznanja pravice do starostne pokojnine upoštevati ZPIZ-92. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017 je razvidno tolmačenje 20. člena ZPKri, da je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine potrebno presojati po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so veljali ob vložitvi zahteve za priznanje statusa in ne po kasnejšem. Tudi višje sodišče v sodbi Psp 321/2019 z dne 30. 1. 2020 v 11. točki obrazložitve pojasni, da je potrebno pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa. Glede na navedeno, bi bilo potrebno pri tožniku pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine vsekakor presojati po ZPIZ-92. Tožeča stranka pri slednjih stališčih vztraja, saj je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 49/2005 z dne 27. 9. 2005, pojasnilo, da je določba prvega odstavka 20. člena ZPKri posebnega značaja uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat leges generali značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neupravičeno obsojenih oseb, omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Tožeča stranka se smiselno sklicuje na načelo alternativnosti, ki velja sicer v kazenskem pravu, kjer se nalaga uporaba predhodnega ali novega zakona, ki se pokaže za ugodnejšega v celoti, zato ni mogoča uporaba kombinacije določb ZPIZ-92 do ZPIZ-2. Glede na določilo 20. člena Zakona o popravi krivic se priznana pokojninska doba upošteva v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od vložitve zahteve za priznanje statusa, zato bi bilo potrebno pogoje za priznanje starostne pokojnine presojati po ZPIZ-92 in ne po kasnejšem zakonu, ki ga je uporabila tožena stranka. Tožena stranka bi morala pokojninsko dobo in pravico do starostne pokojnine tožnika presojati enotno, zgolj po ZPIZ-92 in s pogoji za pridobitev pravice po ZPIZ-2. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo pa je tožeča stranka le ponovila pritožbene navedbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja, da niti iz določb ZPKri niti iz sodne prakse ni razvidno, da se za zavarovance, ki so vložili zahtevo za priznanje statusa političnega zapornika v času veljavnosti ZPIZ-92 (ali ZPIZ-1) uporabljajo pogoji za upokojitev, kot so jih določali ti predpisi, četudi so se ti pogoji izpolnili šele v obdobju, ko sta navedena predpisa prenehala veljati. Bistveno je, da tožnik na dan 31. 12. 2012 pogoje za starostno upokojitev po ZPIZ-1 ni izpolnjeval. Glede na dejstvo, da tožnik pogojev, ki sta jih enako določala tako ZPIZ-1 kot ZPIZ/92 ni dopolnil do 31. 12. 2012, teh tudi ni mogel izpolniti 12 let prej, ko je prenehal veljati ZPIZ/92 oziroma ob vložitvi zahteve za priznanje statusa političnega zapornika (v letu 1996), saj se tožnik ob vložitvi zahteve sklicuje na pogoje (starost in pokojninsko dobo), kot jih je izpolnil ob vložitvi zahteve za starostno pokojnino, ne na pogoje, ki jih je izpolnil v času vložitve zahteve za priznanje statusa bivšega političnega zapornika. Tudi s sklicevanjem na sodbo VDSS Psp 321/2019 z dne 30. 1. 2020 tožnik ne more biti uspešen, saj navedena sodba problematizira vprašanje pravne narave dobe, priznane po ZPKri in ne vprašanje kombiniranja predpisanih pogojev za starostno upokojitev po ZPIZ/92 oziroma ZPIZ-1 z dejansko izpolnitvijo le-teh v času veljavnosti ZPIZ-2. Celo nasprotno. Upoštevajoč, da je pojem pokojninske dobe brez dokupa vpeljan z določbami ZPIZ-2 je pravna narava dobe, priznane po ZPKri relevantna zgolj v primeru presojanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. Predmetna sodba kvečjemu potrjuje pravilnost materialnopravnih izhodišč prvostopnega sodišča ter tožene stranke, da so za presojo izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev relevantni predpisi v veljavnem času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, konkretno ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1, glede na določbo 391. člena ZPIZ-2. Prav tako se določba 20. člena ZPKri nanaša na odmero pokojnine, ne pa na pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato so povsem brezpredmetne pritožbene navedbe tožnika v zvezi z uporabo razlage veljavnosti kasnejših splošnih predpisov v razmerju do starejših specialnih predpisov. Posledično je neutemeljena tudi pritožba zoper dopolnilno sodbo z dne 13. 1. 2021, zato je potrebno pritožbi zavrniti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Sodišče ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2020 in št. zadeve: ... z dne 1. 2. 2020, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v zadevi je razvidno, da je Vlada RS, Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic tožeči stranki s sklepom z dne 30. 10. 1997 priznala status bivšega političnega zapornika na podlagi zahteve za popravo krivic z dne 24. 11. 1996. Na tej podlagi je bila tožeči stranki priznana pokojninska doba v višini 2 let, 9 mesecev in 8 dni.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi je tožeča stranka, kot pravilno opozarja tožena stranka ostalo sporno vprašanje kombiniranja predpisanih pogojev za starostno upokojitev po ZPIZ/92 oziroma po ZPIZ-1 za dejansko izpolnitvijo le-teh v času veljavnosti ZPIZ-2. Sodišče ne more slediti tožeči stranki, da bi tožena stranka morala glede na določilo ZPKri tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa in ne kot razlogujeta sodišče in tožena stranka v času vložitve zahteve za upokojitev. Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe ustrezno in razumljivo pojasnilo uporabo pravno relevantnega zakona v predmetni zadevi. Bistvena je ugotovitev, da ker tožnik pogoja starosti1 ni izpolnjeval na dan 31. 12. 2012, ga ni izpolnjeval niti na dan 31. 12. 1999, ko je prenehal veljati ZPIZ.

9. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da bi glede na datum vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine,2 tožnik moral izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2, česar pa tožnik ne glede na priznano pokojninsko dobo na podlagi določil ZPKri ni izpolnil. Sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe pravilno izpostavilo, da je tožnik do dneva vložitve zahteve dopolnil le 58 let in 9 mesecev starosti, kar pomeni, da ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2.3

10. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem tožene stranke, da niti iz aktualne sodne prakse, niti iz določb ZPKri ne izhaja, da bi se za zavarovance, ki so vložili zahtevo za priznanje statusa političnega zapornika v času veljavnosti ZPIZ/92 (ali ZPIZ-1) uporabljali pogoji za upokojitev kot so jih določali ti predpisi, četudi so se ti pogoji izpolnili šele v obdobju, ko sta navedena predpisa prenehala veljati.

11. Neustrezno je sklicevanje tožeče stranke na stališča sodišča v pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Ljubljani, VIII Ips 534/2019 z dne 7. 10. 2019. Tožeča stranka namreč spregleda, da je v predmetni zadevi odločalo tudi VDSS, ki je sicer potrdilo odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar se je v 9. točki obrazložitve sodbe določno opredelilo, da se pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine uporabijo določbe zakona, ki veljajo ob vložitvi zahteve za priznanje te pravice. Odločilen je torej predpis, ki velja ob vložitvi zahteve, ne pa določbe ZPIZ/92, na kar nenazadnje napotuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 35/2020 z dne 9. 12. 2020. Bistven je torej datum vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine in glede na to je potrebno uporabiti veljavni ZPIZ-2, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe.

12. Prvostopno sodišče se je v 13. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno opredelilo, da izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni mogoče enačiti z odmero starostne pokojnine, na kar se nanaša določilo 20. člena ZPKri.4 Določilo 20. člena ZPKri se nanaša na vprašanje odmere pokojnine, ko določa, da mora tožena stranka upoštevati upravičencem pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice.

13. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do, s strani tožeče stranke, citirane sodne prakse, saj je izrecno zapisalo, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 49/2005 obravnavalo spor, ki ni primerljiv, saj je tožnik v tem sporu vso pokojninsko dobo in dobo, ki je bila priznana z odločbo komisije, dopolnil pred uveljavitvijo ZPIZ in je bil upravičen do odmere pokojnine, ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do dneva uveljavitve ZPIZ.

14. Zaradi navedenega so brezpredmetne in pravno neutemeljene pritožbene navedbe o pravilnosti uporabe pravne doktrine lex posterior generalis, non derogat legi priori specialis. Sodišče se mora opredeliti vsaj do nosilne sodne prakse in pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Celotna obrazložitev sodbe je usmerjena v argumentacijo, da je ZPKri, na katerega se sklicuje tožeča stranka, obravnaval odmero pokojnine upravičencem po tem zakonu, ne pa tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zaradi česar se sodišče ni bilo dolžno še posebej izrecno opredeljevati do celotno citirane sodne prakse.

15. Določilo četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 določa, da pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, česar pa tožeča stranka ob vložitvi zahteve s starostjo 58 let in 9 mesecev starosti ni izpolnjevala, niti ni izpolnjevala pogoja starosti po prehodnih določbah ZPIZ-2, kar je sodišče pojasnilo v 9. točki obrazložitve sodbe.

16. Upoštevajoč obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Enako določenega v ZPIZ-1 in ZPIZ. 2 Do 20. 11. 2019. 3 Tožnik zahtevanega pogoja starosti ni izpolnil niti do izdaje dokončne odločbe tožene stranke 6. 5. 2020. Zahtevan starostni pogoj 60 let je tožnik izpolnil šele 10. 2. 2021. 4 Ne pa na same pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.