Jedro

Neutemeljen je očitek o zmotni razlagi 6. člena Odloka, kdo je uporabnik storitev javne službe ravnanja z odpadki, ki vključuje tudi storitev odvajanja odpadnih voda. Po navedeni določbi so uporabniki storitev javne službe, ki jo opravlja tožnik, fizične osebe, ki so lastniki, najemniki oziroma uporabniki stanovanjskih, počitniških, poslovnih, gospodarskih in drugih prostorov ter površin oziroma objektov. Že iz jezikovnega pomena te določbe ne izhaja, da lastnik ni uporabnik. Podan bi bil lahko le dvom o tem, ali je v morebitnem primeru, ko nepremičnino uporablja še nekdo drug, k plačilu zavezana le ta oseba ali tudi lastnik. Ta situacija je predmet urejanja v 34. členu, ki le še dodatno potrjuje pravilnost stališča v izpodbijani sodbi. Ker toženec ni trdil, da ni lastnik, so razlogi sodbe o obstoju njegove pasivne legitimacije zadostni.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ni zavezan k plačilu, ker nepremičnina ni priključena na javno kanalizacijo. Ker predpisi ne dajejo podlage za razlikovanju v položaju uporabnikov, katerih nepremičnine niso priključene na javno kanalizacijo, in tistih, na katerih je odvajanje komunalnih odpadnih voda urejeno na drug način, ni odločilno, da v sodbi ni ugotovitve, ali je toženčeva nepremičnina priključena na javno kanalizacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 876,45 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, in tožencu naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je neobrazloženo ugotovilo, da je lastnik tudi uporabnik javnih storitev. Ta dva naslova nista nujno povezana. Razlikovanje določa 6. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Cerknica (v nadaljevanju Odlok), ki določa, da je lastnik lahko uporabnik, ni pa to nujno. Uporabniki so lahko tudi najemniki ali uporabniki stanovanjskih, počitniških in drugih prostorov ter površin in objektov. Kljub trditvi, da ne uporablja tožnikovih storitev, in predložitvi dokazov zanjo, je sodišče zavzelo stališče, da je uporabnik nepremičnine.

Po 22. členu Odloka je k plačilu stroškov čiščenja odpadnih in padavinskih voda zavezan le lastnik nepremičnine, čigar odpadne vode se čistijo na čistilni napravi. Tožnik ni navedel, da je na sporni nepremičnini javna kanalizacija, dejstvo pa je, da je ni in da je zato tudi zaračunavanje neupravičeno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Iz drugih določb Odloka, predvsem pa iz 31. do 34. člena izhaja, da je lastnik nepremičnine vedno uporabnik, razen če pisno najavi spremembo zavezanca za plačilo. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb določa, da se tudi za količino storitve prevzema vsebine in ravnanja z vsebino iz nepretočnih greznic, prevzema blata in ravnanja z blatom iz obstoječih greznic in malih komunalnih čistilnih naprav ter obratovalnega monitoringa za male komunalne čistilne naprave šteje količina dobavljene pitne vode, ki se odvaja v nepretočno greznico, obstoječo greznico ali malo komunalno čistilno napravo. Za zaračunanje stroška tako ni bistvena navedba o neobstoju javne kanalizacije. Gre pa tudi za nedovoljeno novo dejstvo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je očitek o zmotni razlagi 6. člena Odloka, kdo je uporabnik storitev javne službe ravnanja z odpadki, ki vključuje tudi storitev odvajanja odpadnih voda. Po navedeni določbi so uporabniki storitev javne službe, ki jo opravlja tožnik, fizične osebe, ki so lastniki, najemniki oziroma uporabniki stanovanjskih, počitniških, poslovnih, gospodarskih in drugih prostorov ter površin oziroma objektov. Že iz jezikovnega pomena te določbe ne izhaja, da lastnik ni uporabnik. Podan bi bil lahko le dvom o tem, ali je v morebitnem primeru, ko nepremičnino uporablja še nekdo drug, k plačilu zavezana le ta oseba ali tudi lastnik. Ta situacija je predmet urejanja v 34. členu, ki le še dodatno potrjuje pravilnost stališča v izpodbijani sodbi. Ker toženec ni trdil, da ni lastnik, so razlogi sodbe o obstoju njegove pasivne legitimacije zadostni.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ni zavezan k plačilu, ker nepremičnina ni priključena na javno kanalizacijo. Ker predpisi ne dajejo podlage za razlikovanju v položaju uporabnikov, katerih nepremičnine niso priključene na javno kanalizacijo, in tistih, na katerih je odvajanje komunalnih odpadnih voda urejeno na drug način, ni odločilno, da v sodbi ni ugotovitve, ali je toženčeva nepremičnina priključena na javno kanalizacijo. Ker toženec te navedbe ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa razlogi sodbe, ki se o navedeni okoliščini ne izrekajo, niso pomanjkljivi.

8. Ker niso podani niti uveljavljeni, niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti njegove stroške, potrebne za pritožbeni postopke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 186,66 EUR (250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk za materialne stroške, 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.