Jedro

Tožnica na ustno izpoved sodnih izvedencev, ki je bila podana na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, ni imela pripomb. Glede na to so njene pritožbene navedbe, s katerimi oporeka izpovedbi sodnih izvedencev, kot nedopustne novote neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Odpravilo je odločbi toženca z dne 19. 11. 2009 in z dne 26. 6. 2009 ter tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni po odločbi toženca z dne 1. 6. 2007 s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je lažje fizično delo, brez dvigovanja in prenašanje težjih bremen nad 10 kg, brez pogostega pripogibanja, brez stalnih prisilnih drž vratu in telesa, brez daljše hoje in stoje, s polnim delovnim časom, dodalo novo omejitev in sicer delo brez vsiljenega delovnega ritma oziroma dela na normo, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2009 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pred drugi senat. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju postavljenih sodnih izvedencev, saj med dejanskim stanjem in izvedenskim mnenjem ostaja nepremostljiv materialni (strokovni) prepad. Sodišče bi moralo od izvedencev na podane pripombe tožnice zahtevati pisno dopolnilno mnenje, ne pa da je dovolilo, da sta izvedenca podala le ustno dopolnitev na obravnavi. Tožnica (niti sodišče) ni mogla ustrezno reagirati in opozarjati izvedence na strokovno sporno in netočno izvajanje in ima tožnica šele sedaj v pritožbi, možnost, da opozori pritožbeno sodišče, da na njene pripombe izvedenca nista odgovorila. Sodišče ni upoštevalo mnenje ortopeda, da se je artroza kolka bistveno poslabšala v zadnjih dveh letih in da je bila prisotna že ob pregledu pred IK I dne 19. 11. 2009. Nadalje pritožba meni, da vsi vpleteni strokovnjaki nimajo jasno usklajenih in natančno izdelanih strokovnih kriterijev ter da so njihova merila in ocene „od oka“, približne, kot se jim pač, v dani situaciji zdi. Izvedenec ni naredil primerjave analize starejših in novejših rentgenskih posnetkov in je na obravnavo prišel popolnoma nepripravljen ter odgovore improviziral v izrazito škodo tožnice. Sodišče prav tako ni razjasnilo pomembnega dejstva, da bi tožnica statistično imela veliko možnost hoje brez problemov po vgraditvi endoprotez. Po mnenju pritožbe gre v tej zadevi za oceno sposobnosti opravljanja svojega dela in ne oceno sposobnosti hoje brez težav. Obstaja pa tudi statistična možnost, da bo ravno tožnica med tistimi „manj kot v 5 % primerih“, ki bodisi operacije niso preživeli ali so po operativni posegu postali še večji invalidi kot so to bili prej. Pritožba se ne strinja s psihiatričnim mnenjem sodne izvedenke, saj pri tožnici, po mnenju pritožbe, ne gre za somatizacijske motnje niti za anksiozno depresivne težave, temveč od dejanske ortopedske bolezni neodvisno, ponavljajočo se depresivno motnjo, kot je to ugotovila tudi IK I in IK II stopnje tožene stranke. Navedbe izvedenke, ki se nanašajo na tožničino osebno življenje, oddaljenost od domačega kraja in podobno, je osebno mnenje izvedenke, ki z dejanskim stanjem nima nič skupnega. Še najmanj pa je pomembno dejstvo, da je toženka solastnica firme, kar se vztrajno vpleta pri ocenah pri ostalih delovnih sposobnostih tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ali tistih, ki se navajajo v pritožbi.

Sodišče je v predmetni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 19. 11. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote Ljubljana, Izpostava ... z dne 26. 6. 2009, s katero je območna enota zavrnila zahtevo tožnice za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnica od 23. 10. 2006 razvrščena v III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila z odločbo z dne 1. 6. 2007 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, to je lažje fizično delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg, brez pogostega pripogibanja, brez stalnih prisilnih drž vratu in telesa, brez daljše hoje in stoje s polnim delovnim časom. V okviru novega predloga za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 11. 12. 2008 je IK I stopnje dne 8. 4. 2009 podala mnenje, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi vplivale na njeno delovno zmožnost in da je še nadalje s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z enakimi omejitvami kot od dne 1. 6. 2007 dalje. Tudi invalidska komisija II. stopnje je dne 30. 9. 2009 menila, da je pri tožnici njeno zdravstveno stanje nespremenjeno in da so že podane omejitve ustrezne. Tožnica opravlja delo na delovnem mestu prodajalca v podjetju „G, d.o.o.“, kakor izhaja iz delovne dokumentacije z dne 30. 10. 2006. Je solastnica tega podjetja in zastopnica podjetja, v katerem je tudi zaposlena. Iz celotne medicinske dokumentacije, ki sta jo upoštevala tudi sodna izvedenca postavljena s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri ... fakulteti Univerze v Ljubljani (specialist ortoped in psihiater) izhaja, da je bila tožnica do izdaje izpodbijane odločbe z dne 19. 11. 2009 zmožna opravljati lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 10 kg, brez pogostega pripogibanja, brez stalnih prisilnih drž vratu in telesa, brez daljše hoje in stoje, v polnem delovnem času, psihiatrinja je menila, da zaradi ranljivosti za depresijo in primerno delo z vsiljenim delovnim ritmom, oziroma delo na normo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki, sprejetimi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. Tako ortoped prof. dr. R.V. kakor psihiatrinja doc. dr. M.R.M. sta podala pisno izvedensko mnenje in ga zaslišana na glavni obravnavi dodatno pojasnila ter pri tem odgovorila na vse pripombe tožnice. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je ostalo dejansko stanje nepojasnjeno s strani ortopeda, saj je ta izrecno izpovedal, da se je pri tožnici artroza kolka bistveno poslabšala v zadnjih dveh letih, RTG posnetek pred 19. 11. 2009 govori le o začetni obrabi kolka. Pri tem je pojasnil tudi izvid ortopeda z dne 6. 4. 2010 in tudi povedal, v čem se z ugotovitvami ortopeda ne strinja in iz katerih razlogov ter posebej odgovoril tudi na vsa tri, na glavni obravnavi prejeta, vprašanja s strani tožnice. Tudi iz izpovedi izvedenke psihiatrinje izhaja, da je bila narava duševnih težav tožnice do izpodbijane odločbe z dne 19. 11. 2009 taka, da so bili ob zdravljenju potrebni ob poglobitvi depresije občasni bolniški staleži. Tožnica je imela do datuma izpodbijane odločbe obdobja različne intenzitete depresije, hospitalno pa se je zdravila po datumu izpodbijane odločbe in je tako bilo potrebno s psihiatričnega stališča dodati le, da zaradi ranljivosti za depresijo ni bilo primerno delo z vsiljenim delovnim ritmom oziroma delo na normo. V ostalem pa je zmožna opravljati svoje delo na način, kot je opisan v mnenju ortopeda in pri tožnici, ne po mnenju ortopeda, ne po mnenju psihiatrinje, ni podana I. kategorija invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je tožnico poučilo, da sicer zastopanje po odvetniku v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ni obvezno. Z dopisom z dne 17. 8. 2011 pa jo je posebej obvestilo, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč in jo tudi poučilo, kaj je potrebno v zvezi s tem storiti. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ima tožnica šele sedaj, v pritožbi, možnost da opozori pritožbeno sodišče na pripombe, ki se nanašajo na ustno izpoved sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je sodna izvedenca ustno zaslišalo, kar je tudi temeljno načelo pri izvedbi dokaza z izvedencem (sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo – 1. odstavek 253. člena ZPP). Tožnica je tako v skladu z 2. odstavkom 289. člena ZPP imela možnost, da izvedencema postavlja vprašanja in podaja pripombe na podano izvedeniško mnenje. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona (stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku - 4. odstavek 286. člena ZPP). Pritožnica na ustne navedbe in pojasnila izvedencev ni imela nobenih pripomb in je tako s svojimi pritožbenimi navedbami v tej smeri tudi prekludirana.

V skladu s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), je zavarovanec razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti, v II. kategorijo invalidnosti pa, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Iz nobene medicinske dokumentacije niti iz izvedeniških mnenj IK I in II stopnje tožene stranke, iz dopolnilnega mnenja IK II stopnje niti iz pisnih in ustnih izvedeniških mnenj obeh sodnih izvedencev ne izhaja, da bi pri tožnici nastala invalidnost I. kategorije, torej da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma, da je pri njej podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Prav tako iz navedene dokumentacije in izvedenskih mnenj ne izhaja, da bi bila tožnica delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Upoštevajoč navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ta razporedi v I. kategorijo invalidnosti in da je v času izdaje presojane dokončne odločbe toženke z dne 19. 11. 2009, pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z omejitvami, kakor so bile pri tožnici ugotovljene od 23. 10. 2006 dalje, razen tega, da tožnica ni sposobna opravljati dela pod vsiljenim delovnim ritmom, to je dela na normo in je bila takšna omejitev dodana in se upošteva pri tožnici od 1. 10. 2009 dalje.

Pritožbeno sodišče prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je imelo sodišče do nje zaničujoč odnos in da jo je oviralo pri zakoniti pravici vpogleda v pravdni spis kot del priprav na glavno obravnavo. Nazadnje navedeno je sodišče tudi posebej razčiščevalo glede na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2011 in v okviru navedenega ni ugotovilo, da bi se tožnica v času sodnih počitnic (dne 8. 8. 2011 med 9.00 in 10.00 uro) zglasila z namenom, da vpogleda v spis v glavni pisani – vložišča. V kolikor bi navedena kršitev bila podana bi lahko šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe tega zakona ali jo uporabi nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica v pritožbi ne pove, v čem bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tako, da tudi v kolikor tožnici sodišče prve stopnje dejansko dne 8. 8. 2011 ni omogočilo vpogleda v spis, ta kršitev, ni podana.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.