Jedro

Z modifikacijo zahtevka se ni spremenila lokacija motenja posesti, ta je ostala ista, tj. vhod v hišo tožnikov, tudi se ni spremenil način motenja posesti, ki predstavlja pluženje in kopičenje snega. Ti dve okoliščini sta za ugotovitev, da je v predmetni zadevi prišlo do motenja posesti odločilni in se nista spremenili. Zgolj drugačen opis poti, iz katere je toženec navozil sneg pred hišo tožnikov, pa ne gre šteti za spremembo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se je tožena stranka dolžna v bodoče vzdržati kakršnihkoli dejanj, s katerimi bi kakorkoli onemogočala vstop v hišo tožeče stranke ali uporabo pred hišo parkiranega avtomobila s kopičenjem snega s poti na parceli št. 820 k.o. P. proti hiši tožeče stranke (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem sta tožnika zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja in odstranitev snega pred vhodom v hišo tožnikov P. 7 in okrog v neposredni bližini vhoda parkiranega avtomobila, vse na parceli št. 820 k.o. P., zavrnilo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 447,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi tako, da spremenjeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na njene stroške v celoti zavrne, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Sodišče je kljub upiranju toženca dovolilo spremembo tožbe, ne da bi o tem izdalo poseben sklep. Tožbeni zahtevek ne vsebuje ugotovitvenega zahtevka, iz izreka sodbe pa ni mogoče ugotoviti, na kakšen način in kdaj naj bi toženec motil dejansko posest tožnikov in na kateri nepremičnini. Sodišče je bistveno kršilo določilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sta toženca tudi po motenju še vedno uporabljala glavni vhod v hišo, torej tožnikoma ni bil onemogočen vstop v njuno hišo, kup snega je vstop kvečjemu otežil, nasuti sneg tožnikov tudi ni oviral v uporabi avtomobila. Tako ni dokazov, da bi toženec motil dostop v hišo in uporabo avtomobila, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je materialno pravo nepravilno uporabilo tudi s tem, ko je dovolilo bistveno spremembo tožbe na obravnavi, torej več kot 30 dni po zatrjevanem motenju. Spremenjen je del zahtevka, ki pomeni bistveno drugo lokacijo nepremičnine, na kateri naj bi prišlo do motenja. Kraj motenja je eden od bistvenih elementov motenja posesti. Ne gre za konkretizacijo tožbenih navedb v zvezi z lokacijo poti, ampak za objektivno spremembo tožbe, za katero sta bila tožnika prekludirana.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prepričljivim in jasnim zaključkom sodišča prve stopnje podanim v razlogih izpodbijanega sklepa, zato se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. Tekom postopka ni bilo sporno, da sta bila tožnika (so)posestnika spornega dela nepremičnine pred stopniščem, tj. dela nepremičnine, ki služi neposrednemu vstopu v hišo tožnikov in na katerem parkirajo svoja vozila. Nadalje je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je med pluženjem nakopičil sneg pred stopnišče tožnikov ter da je bilo takšno ravnanje protipravno in samovoljno. V pritožbi pa toženec oporeka stališču sodišča, ki je ugotovilo, da toženca nista bila onemogočena pri vstopanju v hišo in uporabi vozila, temveč zgolj otežena, to pa naj ne bi predstavljalo motilnega ravnanja, kot elementa motenja posesti. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Motilno ravnanje, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje, predstavlja vsakršen poseg, ki spreminja dotedanji način izvrševanja posesti, torej tudi vznemirjanje. Golo dejstvo, da tožnika nista bila onemogočena, temveč da jima je bilo zgolj oteženo vstopanje v hišo in uporaba vozila, na ugotovitev, da gre za motilno ravnanje, ne vpliva. Oboje se namreč šteje za motilno ravnanje. Sodišče je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to pravilno uporabilo materialno pravo. Posledično tudi ni bila storjena očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi ostali pritožbeni očitki so neutemeljeni. Ni res, da iz izreka sklepa ni mogoče ugotoviti, kaj je predmet posestnega varstva, ker izrek ne vsebuje ugotovitvenega dela. Ta del izreka ni potreben, če ostali deli izreka vsebujejo natančen opis motitvenega ravnanja, kar v predmetni zadevi predstavlja prepovedni del zahtevka (1. točka izreka). Ta del zahtevka pa je, glede na dejstvo, da je sneg skopnel, še edini smotrn, zagotavlja pa tožnikom varstvo pred morebitnim nadaljnjim motenjem.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obravnavalo modifikacijo tožbenega zahtevka le kot popravo in dopolnilo ter ne spremembo tožbe v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP, kar je sodišče tudi izčrpno pojasnilo. Ni res, da se je z modifikacijo zahtevka spremenila lokacija motenja posesti, ta je ostala ista, tj. vhod v hišo tožnikov, tudi se ni spremenil način motenja posesti, ki predstavlja pluženje in kopičenje snega. Ti dve okoliščini sta za ugotovitev, da je v predmetni zadevi prišlo do motenja posesti odločilni in se nista spremenili. Zgolj drugačen opis poti, iz katere je toženec navozil sneg pred hišo tožnikov, pa ne gre šteti za spremembo tožbe. Ker ni šlo za spremembo tožbe, so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki poskušajo prepričati, da bi moralo sodišče spremenjeno tožbo zaradi prekluzije zavreči (32. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ).

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.