Jedro

Ker je tožeča stranka z deli pričela in jih izvedla, ne da bi pred tem pridobila soglasje tožene stranke k višji urni postavki za opravljena dela, je obdržala upravičenje zahtevati od tožene stranke plačilo zgolj v višini predhodno dogovorjene cene po osnovni pogodbi, ki med strankama niti ni sporna. Na takšen zaključek ne vpliva okoliščina, da v Sloveniji v spornem obdobju ni bilo kadra za izvedbo tovrstnega specifičnega naročila tožene stranke. Zgolj iz okoliščine, da se je tožena stranka strinjala s tujimi izvajalci del, še ni mogoče sklepati na utemeljenost zahtevka za višjo urno postavko. Prav tako je materialnopravno zmotno sklepanje, da je tožena stranka s prevzemom del in plačilom potnih stroškov mehanikov iz Švedske priznala svoj dolg do tožeče stranke, saj iz povzetih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožena stranka soglasja k višji urni postavki tožeči stranki ni podala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89219/2010 z dne 30. 6. 2010 v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke uveljavljala plačilo 7.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje.

2. Tožeča stranka je v pritožbenem roku zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo razlike v urni postavki za opravljeno delo pri zamenjavi nosilcev motorja na helikopterju, na katerem je tožeča stranka v skladu s pogodbenim naročilom tožene stranke izvajala redni pregled. V tem delu naj bi šlo za dodatna dela, katerih potreba se je ugotovila šele ob izvajanju rednega pregleda. Tožeča stranka je za dela, ki so bila opravljena s strani tujih izvajalcev uveljavljala plačilo urne postavke v višini 90,00 EUR, tožena stranka pa je priznala upravičenje do plačila zgolj v višini 70,00 EUR, kolikor ji je tudi že dejansko plačala. Tožeča stranka je zato uveljavljala plačilo razlike 20,00 EUR za 320 ur.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katerih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da tožena stranka ni podala soglasja k višji urni postavki za izvajalce spornih dodatnih del. To velja za vse tri dodatne ponudbe, ki jih je izdelala tožeča stranka (B4, B11 in B13), katere pa se sklicujejo na generalno pogodbo št. 4300-654/2007-01 z dne 5. 10. 2007, v kateri je bila dogovorjena cena urne postavke za tehnika 70,00 EUR. Del s pritožbo neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je tudi, da so dejansko dela na sporni zamenjavi plošče izvajali tehniki in sicer tehniki iz Slovenije ter dva tehnika iz Švedske oziroma P. 7. Ob tako ugotovljeni dejanski podlagi se izkaže za neutemeljen pritožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava zgolj na podlagi očitka, da osnovna pogodba ni predvidevala tudi menjave satne plošče s titanovo, ki je morala biti opravljena po specializiranih mehanikih. Zgolj iz dejstva, da se je šele naknadno izkazal za potreben povečan obseg del, ki sta jih morala opraviti tuja izvajalca, še ni mogoče sklepati na upravičenje tožeče stranke do višje cene za opravljene ure s strani teh izvajalcev. Ob tem, ko je tožeča stranka z deli pričela in jih izvedla, ne da bi pred tem pridobila soglasje tožene stranke k višji urni postavki za opravljena dela, je na ta način obdržala upravičenje zahtevati od tožene stranke plačilo zgolj v višini predhodno dogovorjene cene po osnovni pogodbi, ki med strankama niti ni sporna. Na takšen zaključek ne vpliva okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica v pritožbi, to je, da v Sloveniji v spornem obdobju ni bilo kadra za izvedbo tovrstnega specifičnega naročila tožene stranke. Zgolj iz okoliščine, da se je tožena stranka strinjala s tujimi izvajalci del, še ni mogoče sklepati na utemeljenost zahtevka za višjo urno postavko, ki ga uveljavlja tožeča stranka. Prav tako pa je materialnopravno zmotno sklepanje pritožnice, da je tožena stranka s prevzemom del in s plačilom potnih stroškov mehanikov iz Švedske priznala svoj dolg do tožeče stranke, saj iz že povzetih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožena stranka soglasja k višji urni postavki tožeči stranki ni podala. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi načela enakovrednosti dajatev. To načelo je uveljavljeno v prvem odstavku 8. člena Obligacijskega zakonika. Vendar tožeča stranka ni ponudila nobenih trditev v smislu drugega odstavka istega člena, to je, da obstaja zakonsko urejen dejanski stan, na katerega zakon veže pravne posledice v primeru kršitve tega načela.

8. Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj za uveljavljani zahtevek ni uspela dokazati relevantne pravne podlage. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.