Jedro

Sodišče prve stopnje bi lahko o temelju odškodninske odgovornosti presodilo šele, ko bi pridobilo mnenje sodnega izvedenca s področja varstva pri delu o tem, ali je tožena stranka zagotovila vse varnostne ukrepe. Šele nato bi lahko ugotavljalo, ali je res tožnik v celoti sam odgovoren za nesrečo pri delu, zato ker je med delovanjem mlina z roko posegel v nevarno območje, ne da bi predhodno stroj za mletje izklopil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.358,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2008 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.024,00 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma poredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in stroške naloži v plačilo toženi stranki. priglaša pritožbene stroške. Najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, kršitev načela kontradiktornosti, ki jo je sodišče storilo s tem, da je zavrnilo oba po tožniku predlagana dokazna predloga z angažiranjem izvedenca s področja varstva pri delu in z angažiranjem izvedenca medicinske stroke. Sodišče ju je zavrnilo kot nepotrebna, ker je na podlagi že izvedenih dokazov ugotovilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče je dokazni predlog z imenovanjem izvedenca iz varstva pri delu zavrnilo brez obrazložitve, zaradi česar tožnik ni mogel na samem naroku grajati procesne kršitve. Zaradi zavrnitve tega dokaza je sodišče kršilo tožnikovo pravico do izjave in hkrati kršilo materialno pravo. Sodišče bi moralo izhajati iz določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa konkretne obveznosti delodajalca. Direktiva Evropske skupnosti št. 89/391/EEC kot temeljni akt za določitev ukrepov za vzbujanje varnosti in zdravja pri delu, določa kot najodgovornejšega za vzpostavitev ustreznega sistema delodajalca, to je v tem primeru toženo stranko. Sodišče pa je v nasprotju s tem kot najodgovornejšega za varnost in zdravje pri delu določilo delavca, to je tožnika, ker je obšlo materialno pravo, ki ureja področje varnega in zdravega dela ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in se je ukvarjalo le z določbami OZ, kar v konkretnem primeru ne more biti edina materialnopravna podlaga in ni ugotavljalo dejstev in ni izvajalo dokazov v smeri varnega dela, je po mnenju tožnika zavrnitev dokaznega predloga za angažiranje obeh po tožniku predlaganih izvedencev posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče z izvedencem strojne stroke ni moglo ugotavljati dejstev v zvezi z varnim delom, saj izvedenec za stroje in opremo nima ustreznega znanja. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je pričam M.S., I.B., M.P. v delu, ko ti izpovedo, da se je tožnik poškodoval na delu oziroma, da pred pričetkom dela roke ni imel poškodovane, verjelo, hkrati pa istim pričam odreka verodostojnost v delu, ko so izpovedale, da je iz stroja za mletje plastike večkrat izvrglo plastične letve, ker da je priča I.B. v sorodu s tožnikom. Sodišče verjame prepričljivejši izpovedi priče P.P., ki je izpovedal, da v primeru, če noži niso dobro nabrušeni, komade tudi izvrže, vendar ne iz stroja, ampak do predela, kjer je odprtina. Tožnik ponovno opozarja, da on ni nikoli zatrjeval, da je komad, ki ga je udaril v roko, padel izven mlina na tla, ampak da ga je zadel v roko, ko si je pomagal s čelno ploščo. Ostalo je nepojasnjeno, kakšno delovno opremo bi tožnik moral uporabljati. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zadostila vsem varnostnim predpisom, pri čemer ni omenilo nobenega predpisa in ni pojasnilo, kako je prišlo do tega zaključka. Sodišče je ugotovilo, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni delo s povečano nevarnostjo, zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke in tudi ne njena krivdna odgovornost. Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu pri uporabi delovne opreme določa, da če obstaja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, mora delodajalec zagotoviti, da so v neposredni bližini delovne opreme ali na njej trajno nameščena opozorila ali navodila, iz česar sledi, da je potrebno namestiti navodilo, če obstaja nevarnost za poškodbe. Torej gre v konkretnem primeru tudi za objektivno odgovornost tožene stranke. Po mnenju sodišča pa naj bi navodilo toženo stranko razbremenilo odškodninske odgovornosti, ker piše, da je potrebno pred posegom v nevarno območje izklopiti vir napajanja. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da noži na dan nezgode niso bili nenabrušeni, ker tega ni potrdila priča P.P.. Navedena priča ni zanikala trditve tožnika, ampak ni vedela povedati, ali jo je tožnik na to dejstvo opozoril ali ne. Iz priloženih posnetkov izhaja, da mlin letve oziroma njihove dela izvrže vse do ustja mlina, zaradi česar je izključitev dogodka, kot ga opisuje tožnik s strani obeh izvedencev strojne stroke v nasprotju s pravili logičnega mišljenja in splošnih življenjskih izkušen, zaradi česar je sklep sodišča, da so ugotovitve obeh izvedencev strokovne, protispisen. Ugotovitev, da je bil tožnik usposobljen za delo kot specialist, nima nobene osnove niti v izpovedi, niti v spisu priloženih listinah. Na obe izvedenski mnenji je imel tožnik mnogo pripomb, v času preizkusov je bilo stanje strojev – mlinov drugačno, kot v času škodnega dogodka. Nameščen je bil pokrov in samodejna ustavitev, kar vse je uredila tožena stranka zato, da bi se razbremenila odgovornosti. Izvedenec J.Z. je mnenje izdelal v nasprotju z določbo z določbo 243. člena ZPP. Glede na globino mlina, kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. Janežiča, je več kot logično, da tožnik s čelno ploščo dolžine 40 ali 60 cm ni mogel doseči nožev, če je imel roko izveden ustja mlina. Sam izvedenec je pri podajanju ustnega mnenja povedal, da bi delavec moral imeti letev dolgo vsaj 80 cm, kar pa tožniku ni bilo na razpolago. Da si delavci pomagajo s čelnimi ploščami, je povedala tudi priča P.P., saj je bila to splošna praksa, ki je ni nihče prepovedoval ali preprečeval. Sodišče je zavrnilo dokaz izvedenca medicinske stroke, ker je ugotovilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti in se zato v presojo višine ni spuščalo. V konkretnem primeru pa ne gre samo za višino odškodnine, ampak tudi za temelj. Izvedenec dr. I.J. je pri ustnem podajanju mnenja pojasnil, da je poškodba možna, vendar po njegovem ne na mezincu. Glede poškodbe bi moral mnenje podati izvedenec medicinske stroke. Tožnik meni, da zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker odločilne dejanske okoliščine ob škodnem dogodku zaradi zavrnitve dokaznih predlogov in napačne dokazne ocene ter napačne uporabe materialnega prava niso ugotovljene oziroma niso ugotovljene pravilno. Tožeča stranka je dokazala nastanek škode, vzročno zvezo in protipravnost, zaradi česar je zavrnitev zahtevka popolnoma neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da je do poškodbe pri delu sicer res prišlo, vendar ne na način, kot ga je opisal tožnik. Zaključilo je, da je do poškodbe lahko prišlo le v primeru, da je tožnik med delovanjem mlina z roko posegel v nevarno območje, z namenom popravljanja plastičnih letev. V takem primeru bi moral stroj za mletje plastike izklopiti iz delovanja in šele nato poseči v stroj, kot to določajo pravila za varno delo. Ker očitno ni ravnal tako in je do nezgode prišlo zaradi njegove lastne nepazljivosti, je v celoti sam odgovoren za nastali škodni dogodek.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem varstva pri delu. Sodišče je postavilo le izvedenca strojne stroke, ki sta ugotavljala kako deluje stroj in ali lahko pride do izmeta kosa plastike in ugotovila, da do izmeta izven ustja ne more priti. Tako se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da ob pravilnem ravnanju tožnika do poškodbe ne bi prišlo. Vendar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik res v celoti sam kriv za to, da je do škodnega dogodka prišlo. Sodišče prve stopnje ni razčiščevalo, kakšen je bil običajen način dela na stroju – mlinu, na katerem je prišlo do poškodbe pri delu, kakšni so bili varnostni predpisi in ali je tožena stranka kontrolirala, da so delavci opravljali delo po predpisanih postopkih. Iz izpovedi tožnika, prič I.B., M.S. in M.P. namreč izhaja, da je pri navedenem stroju prihajalo do izvrženja plastike. Prav tako tožena stranka ni preprečevala, da bi delavci s pomočjo plastičnih letev posegali v stroj, če se je material, ki se je nahajal v mlinu, zataknil v nožih. Ali je tako postopanje bilo pravilno, sodišče ni preverjalo. Za ugotovitev navedenih dejstev bi sodišče moralo slediti dokaznemu predlogu tožnika in postaviti izvedenca iz varstva pri delu, ki bi lahko odgovoril na navedena vprašanja. Izvedenec bi lahko tudi pojasnil, ali stroj v stanju, kot je bil dne, ko se je zgodila poškodba pri delu, predstavlja obratovanje s povečano nevarnostjo, ali pa je bil zavarovan tako, da ne predstavlja obratovanja s povečano nevarnostjo.

Po oceni pritožbenega sodišča bo lahko sodišče prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti pravilno presodilo šele, ko bo pridobilo tudi mnenje izvedenca iz varstva pri delu o tem, ali je tožena stranka zagotovila vse varnostne ukrepe in ali je bil tožnik dejansko v celoti sam odgovoren za nastanek predmetne nesreče ali pa je za nastanek predmetne nesreče mogoče pripisati sokrivdo tudi toženi stranki zaradi opustitve kontrole nad varnim izvajanjem delovnega procesa oziroma celo dopuščanjem, da se posega v mlin z drugim plastičnim kosom.

Postavitev izvedenca medicinske stroke za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti bo potrebna šele v primeru, če bo ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo zaradi opustitve varnostnih ukrepov s strani tožene stranke. V tem primeru bo lahko izvedenec tudi ocenil, ali bi nošenje usnjenih zaščitnih rokavic, seveda v kolikor bo predhodno po izvedencu iz varstva pri delu ugotovljeno, da je bilo to predpisano, preprečilo nastanek poškodbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje na podlagi določbe 355. člena ZPP potem, ko je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca iz varstva pri delu, s pomočjo katerega bo presodilo, ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami prvega odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednje) in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/1999), ki delodajalcu nalagati aktivno vlogo pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu delavcev. Po določbi 4. člena ZDR namreč delavec opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, iz česar izhaja, da je le-ta odgovoren za zagotavljanje in preverjanje varnega in pravilnega opravljanja dela.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi določbe 355. člena ZPP in tretjega odstavka 165. člena ZPP.