Jedro

Državni tožilec ni pooblaščenec strank in zato pravna korist za izpodbijanje pravnomočne odločbe ene ali druge stranke postopka ni merilo za presojo dovoljenosti pravnega sredstva. Je pa to v primeru zahteve za varstvo zakonitosti javna korist, ki se odraža v težnji po zagotavljanju z zakonom skladnega in enotnega sodnega varstva pravic ter s tem vzdrževanja pravnega reda kot pogoja za uresničitev ustavnega načela pravne države. Vendar tudi za presojo pravnega interesa z vidika javne koristi velja, da je merilo za dopustnost sodne intervencije načelo ekonomičnosti in izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi v prej razloženem pomenu. Zato ni mogoče terjati intervencije najvišjega sodišča v državi z zahtevo po meritornem odločanju o izrednem pravnem sredstvu, če je z zakonom že zagotovljeno enako (in bolj racionalno) varstvo pravic na drug način.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

V tem izvršilnem postopku, ki teče po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23.10.2003 na podlagi nepravnomočne vendar izvršljive začasne odredbe z dne 16.6.2003, izdane v pravdnem postopku istega sodišča pod opr. št. P 195/2001, dovolilo izvršbo z rubežem pokojnine dolžnikov zaradi izterjave denarne kazni v višini 90.000 SIT. Ugovor dolžnikov zoper tak sklep je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4.12.2003 zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s sklepom z dne 14.1.2004 zavrnilo pritožbo dolžnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi njunega ugovora.

Zoper sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepoma sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Po navedbah iz zahteve izpodbija sklep sodišča druge stopnje in sklepa sodišča prve stopnje v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava z očitkom, da sodišči nista uporabili 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002), sodišče druge stopnje pa tudi ne drugega odstavka 55. člena istega zakona, vse "v materialnopravno in procesnopravni vsebini". Zahtevi za varstvo zakonitosti prilaga spis Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. P 4/2004 (prej P 195/2001), iz katerega izhaja, da je bil izpodbijani sklep sodišča druge stopnje izdan, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 17.12.2003, opr. št. I Cp 1569/2003, že razveljavilo sklepa, izdana v motenjski pravdi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. P 195/2001, med drugim tudi sklep o začasni odredbi z dne 3.6.2003, zaradi katerega teče po uradni dolžnosti obravnavani postopek izvršbe. Začasna odredba, izdana v pravdnem postopku, ima po 268. členu ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Razveljavitev začasne odredbe učinkuje enako kot razveljavitev izvršilnega naslova. Pritožbeno sodišče bi moralo, ko je odločalo o pritožbi dolžnikov, uporabiti 4. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je mogoče vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi, če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena. Na ta ugovorni razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v nov pritožbeni postopek.

Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi s 15. členom ZIZ je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 76. člena ZIZ po uradni dolžnosti izvršbo ustavi. Kadar sodišče ustavi izvršbo, s tem razveljavi tudi opravljena izvršilna dejanja (drugi odstavek 76. člena ZIZ), pri čemer razveljavitev in sprememba sklepa o izvršbi, kadar se izvršba ustavi po uradni dolžnosti, niti ni potrebna, ker ta odločitev postane brez učinka (glej načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002). To velja toliko bolj v primerih izvršb, začetih po uradni dolžnosti.

Glede na pravkar zapisano je treba najprej razrešiti vprašanje obstoja pravovarstvene potrebe po izpodbijanju doslej izdanih sodnih sklepov z izrednim pravnim sredstvom kot nujne predpostavke dopustnosti slehernega pravnega sredstva - tudi zahteve za varstvo zakonitosti. Določbe 374. člena ZPP se namreč po določbi drugega odstavka 391. člena istega zakona smiselno uporabljajo tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zakonsko predvidena omejitev upravičenega predlagatelja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti le na državnega tožilca terja temu ustrezno presojo pravnega interesa za izpodbijanje sodne odločbe kot predpostavke dopustnosti tega (izrednega) pravnega sredstva. Državni tožilec ni pooblaščenec strank in zato pravna korist za izpodbijanje pravnomočne odločbe ene ali druge stranke postopka ni merilo za presojo dovoljenosti pravnega sredstva. Je pa to v primeru zahteve za varstvo zakonitosti javna korist, ki se odraža v težnji po zagotavljanju z zakonom skladnega in enotnega sodnega varstva pravic ter s tem vzdrževanja pravnega reda kot pogoja za uresničitev ustavnega načela pravne države. Vendar tudi za presojo pravnega interesa z vidika javne koristi velja, da je merilo za dopustnost sodne intervencije načelo ekonomičnosti in izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi v prej razloženem pomenu. Zato ni mogoče terjati intervencije najvišjega sodišča v državi z zahtevo po meritornem odločanju o izrednem pravnem sredstvu, če je z zakonom že zagotovljeno enako (in bolj racionalno) varstvo pravic na drug način. V danem primeru je to storjeno z že navedeno določbo 76. člena ZIZ, s katero so pravne posledice procesnih situacij, identičnih obravnavani, predvidene z zakonom in nastopijo neodvisno od meritorne odločitve o izrednem pravnem sredstvu. Zato zanj ni podan pravni interes kot ena izmed predpostavk za dovoljenost iz drugega odstavka 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP. To pa je narekovalo odločitev o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti kot nedovoljene (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).