Jedro

Dokazna ocena obstoja dogovora o višjem plačilu od tarife.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III. in IV. tč. izreka), potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 49255/2015 z dne 24. 4. 2015 (I.), toženki naložilo, da plača tožnici 28,86 EUR (II.), sicer pa zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo preostalega spornega zneska z zahtevanimi obrestmi (III.), tožeči stranki pa naložilo v plačilo 316,39 EUR toženkinih pravdnih stroškov (IV.).

2. Zoper I., III. in IV. tč. izreka se tožnica pritožuje, formalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sodbe tako, da se toženko obsodi na plačilo celotnega spornega zneska in na povračilo pravdnih stroškov, pri čemer pritožbene tudi opredeljuje. V bistvenem navaja, da je sodišče odločilo mimo trditev toženke, saj naj bi ta plačilo storitev, ki so bile zanjo opravljene, odklonila iz drugih razlogov, kot jih ugotavlja sodišče. Storitev ni želela plačati niti po veljavni tarifi niti po sporazumu in jih je po tarifi plačala šele po sprožitvi sodnega postopka. Navaja, da je toženka sama izpovedala, da je zavrnila plačilo samo zato, ker ni bila zadovoljna s storitvami, tega pa ni nikoli navajala. Nato podrobneje pojasnjuje, za katero storitev je bil kateri izmed šestih spornih računov izdan in kdaj ter za kakšen znesek. Vztraja, da je bil dogovor s toženko isti kot z njeno hčerjo, po katerem je storitve zanjo plačevala in nikoli ni nasprotovala načinu zaračunavanja, to je po urni postavki, kar je pojasnil njej zakoniti zastopnik. Navaja, da je tak sporazum skladen z Zakonom o odvetništvu. Pritožba navedeno večkrat ponovi in še nadrobneje ponazori s citiranjem delov izpovedb njenega zakonitega zastopnika ter toženke. Poudarja, da je toženka v svojih trditvah nasprotovala računu kot previsokemu, sporazum pa je ves čas priznavala, zato torej očita kršitev 7. čl. ZPP. Pravi, da se toženka spreneveda, da se sporazum ne bi nanašal na storitve, ki so bile opravljene zanjo, saj je kot plačnica hčerinih storitev vedno soglašala z načinom njihovega zaračunavanja. Delno poplačilo je po mnenju pritožnice torej upoštevano napačno.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Očitkom pritožbe nasprotuje. Ker odgovor na pritožbo na sodišče očitno ni prispel v celoti, v njem manjka predlog.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pravna podlaga tega spora je jasna: Zakon o odvetništvu (Zodv) določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi (1. odst. 17. čl. ). Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko (2. odst. 17. čl. ZOdv).

7. Ni sporno, da je tožnica opravljala odvetniške storitve za toženko. Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila s toženko dogovorjena za plačevanje po urni postavki, česar niti trdila ni. Res je nesporno tudi to, da je tožnica opravljala odvetniške storitve za toženkino hčer, in sicer po posebnem sporazumu, ki je urejal drugačno plačevanje storitev, kot je to urejeno s Tarifo, plačnica teh storitev pa je bila toženka. Vendar je to v tem sporu nepomembno, saj te storitve niso predmet spora.

8. Sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načelo (7. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), saj ne drži, da bi prekoračilo trditve toženke. Ta je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da za razliko hčere sama s tožnico ni sklenila posebnega dogovora o drugačnem plačevanju odvetniških storitev. To implicite priznava tudi pritožnica in si s tem prihaja v nasprotje, ko po drugi strani pravi, da se tožnica spreneveda, torej zanika, ne pa priznava, da poseben dogovor ni bil sklenjen. Toženka torej sploh ni priznala sklenitve posebnega dogovora, pač pa ga je izrecno zanikala, na tožnici pa je izhodiščno trditveno in dokazno breme, da je bil tak dogovor sklenjen. Tožnica svojega dokaznega bremena ni izpolnila. V odsotnosti pisne listine o takem dogovoru je bilo sicer dokazno breme za tožnico razmeroma težko, dokazna ocena o tem, da ga ni zmogla, pa je pravilna. Tožnica si zaman prizadeva zbuditi dvom v dokazno oceno o nedokazanosti dogovora s tem, da dokazuje "resnične" toženkine razloge za neplačilo. Tak dogovor bi s pisno listino, ki je po ZOdv izrecno predpisana, zlahka dokazala, zato si mora pripisati posledice lastnega neskrbnega ravnanja, pri čemer je ne veže niti navadna skrbnost dobrega gospodarja, pač pa skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika).

9. Glede na povedano je vse ostalo odveč in brezpredmetno. Pritožba se namreč večinoma osredotoča na fazo izpolnitve, namesto na fazo sklenitve posla. Odveč so zato specifikacije posameznih računov1 in izseki izpovedb pravdnih strank o tem, zakaj jih toženka "v resnici" ni plačala. Bistvo je, da jih glede na odsotnost ustrezne podlage - (pisne) pogodbe o višjem plačilu od odvetniške tarife - ni bila dolžna plačati.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa bi šli stroški njenega odgovora nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP), a niso bili v redu priglašeni (glej 3. tč. zgoraj).

1 Ni sporno, da je toženka storitve po tarifi plačala, pa čeprav po sprožitvi sodnega postopka, zatrjevano preplačilo pa je predmet nasprotne tožbe, ki se vodi po pravilih za reševanje sporov majhne vrednosti.