13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 46/2003 z dne 29. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2891/2000 z dne 13. 8. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 585/95 z dne 5. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je v pravdi zahteval plačilo v višini 33.342,70 DEM, kolikor naj bi znašale neplačane obresti iz pogodbe o vezavi devizne vloge z dne 24. 10. 1985. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila s pogodbo dogovorjena spremenljiva in ne fiksna obrestna mera.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi tej ugotovitvi nasprotuje in vztraja, da je bila dogovorjena fiksna obrestna mera. Vrhovnemu sodišču očita, da je njegova obrazložitev "preveč preprosta in enostavna". Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje vztrajati, da mora tožena stranka predložiti izvod pogodbe o vezavi devizne vloge. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Jugoslavije št. U 277/86, 248/87 in 366/87 z dne 13. 4. 1988 (Uradni list SFRJ, št. 39/88), ki je ugotovilo, da banke ne morejo enostransko oziroma z medbančnimi sporazumi spreminjati pogojev iz pogodb. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je s svojimi navedbami ne izkaže. Njegove navedbe o tem, da tožena stranka ni predložila pogodbe s spremenljivo obrestno mero in da je bilo spreminjanje obrestnih mer enostransko in brez njegovega soglasja, po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč. To pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

5.Z vidika kršitve 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek pritožnika, ki se nanaša na obrazložitev Vrhovnega sodišča. Iz 22. člena Ustave izhaja med drugim zahteva, da so sodne odločbe, s katerimi je odločeno o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik ni uspel dokazati, da je bila s pogodbo o vezavi devizne vloge dogovorjena fiksna obrestna mera. Ugotovilo je, da je pritožnik sklenil pogodbo o vezavi dne 24. 10. 1985. Glede na to, da je iz ugotovitev izvedenca izhajalo, da je od 1. 5. 1985 dalje za vezana devizna sredstva veljala spremenljiva obrestna mera, je presodilo, da ni mogoče, da bi bila s tožečo stranko sklenjena pogodba s fiksno obrestno mero za 12,5 % obresti. Višje sodišče se je s takšno oceno strinjalo. Vrhovno sodišče pa mu je pojasnilo, da gre v primeru, ko se stranka ne strinja z izvedenskim mnenjem, za grajo dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizije. Pojasnilo je tudi, da odločba Ustavnega sodišča Jugoslavije v njegovem primeru ni upoštevna, ker se nanaša na pogodbe s fiksno obrestno mero, te pa pritožnik ni uspel dokazati. Pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da na katerega izmed njegovih revizijskih očitkov Vrhovno sodišče ni odgovorilo. Glede na to je očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev drugega odstavka 26. člena Ustave, vendar te kršitve ne utemelji. Tudi sicer pritožniku ta pravica ni mogla biti kršena, saj 26. člen Ustave zagotavlja pravico do povračila škode, ki posamezniku nastane zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalne skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Ta ustavna določba ne govori o odškodninski odgovornosti subjektov, kakršna je tožena stranka v tej zadevi.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot ju zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić