Jedro

Zgolj težave v komunikaciji, ki niso vplivale kvaliteto izvedbe programa, kar je glede na dejavnost tudi logično, ne pomenijo, da tožeča stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 11/2007 z dne 12.4.2007 v celoti v veljavi v točkah 1 in 3 izreka, zato je toženka dolžna plačati tožniku v roku 8. dni po prejemu te sodbe znesek glavnice 1.128,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 697,04 EUR od 19.10.2004 dalje do plačila in od zneska 431,31 EUR od 12.11.2004 dalje do plačila ter odmerjene izvršilne stroške v znesku 110,59 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da toženka ni bila dolžna formalno zavrniti ali reklamirati prejetih računov, saj v slovenski zakonodaji ne obstaja domneva, da je terjatev iz računov priznana v primeru, da prejemnik računov le-teh ne zavrne v predpisani obliki. Enako ne velja domneva, da mora prejemnik računov dokazati, da je izdajatelja računov opozoril na nekvalitetno opravljeno storitev. V konkretnem primeru sodišče utemeljuje ugoditev zahtevku z dejstvom, da toženka ni uspela dokazati, da je tožečo stranko opozorila na nekvalitetno opravljeno storitev. Situacija bi po mnenju pritožbe morala biti ravno obratna, saj bi sodišče moralo dokaz o opravljeni storitvi zahtevati od tožeče stranke, saj je breme dokazovanja na njeni strani. Toženka dveh vtoževanih računov ni plačala iz razlogov, ki jih je navedla v svojem ugovoru in nadaljnjih vlogah. Računom je ugovarjala tako po temelju kot po višini, saj je zatrjevala, da storitev ni bila opravljena. Dokazno breme o opravljeni storitvi je bilo tako na strani tožeče stranke. Ne glede na navedeno pa iz zaslišanja tožene stranke izhaja, da je večkrat klicala tožečo stranko in ji puščala SMS sporočila na njenem telefonu, vendar se tožeča stranka na njene pozive ni odzivala. Sodišče bi zato moralo slediti predlogom pravdnih strank in zaslišati delavko tožeče stranke, ki naj bi zaračunane storitve opravila, kar bi potrdilo navedbe tožene stranke, da storitev iz računov ni bila opravljena, kar je ves čas postopka tožena stranka tudi zatrjevala. Pritožnica je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso upoštevni ali niso utemeljeni. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč ni upošteven, saj se v obravnavanem sporu, ki je spor majhne vrednosti v smislu določbe 443. člena ZPP, sme sodba izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravna prednika pravdnih strank dne 10.10.2004 sklenila pogodbo o poslovnotehničnem sodelovanju. Sklenjeno pogodbo je kvalificiralo kot podjemno pogodbo v smislu določbe 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in naslednjih. Tožeča stranka se je namreč s pogodbo zavezala naročniku N., da bo v prostorih naročnika izvajala zabavni, plesni in kabaretni program, naročnica pa je dolžna brezplačno zagotoviti plesni podij z garderobo ter izvajalcu plačati nagrado za izvajanje programa v znesku 800,00 EUR mesečno. V skladu z dogovorom je tožeča stranka poskrbela za izvajanje plesnega programa v lokalu tožene stranke v mesecih oktober in november 2004 tako, da je v toženkin lokal poslala plesalko M. L. B., ki je plesni program izvajala po dogovoru med pravdnima strankama. Za opravljeno storitev je tožeča stranka v skladu z določbo IX. točke pogodbe izstavila računa za meseca oktober in november 2004. Tožena stranka je prvi račun deloma plačala, drugega pa sploh ne. Šele v mesecu marcu 2003 je v odgovoru na opomin pred tožbo tožeči stranki pojasnila, da se z zahtevanim zneskom ne strinja in je zahtevala nadomestitev plesalke. Toženka je ob zaslišanju priznala, da je plesalka bila pri njih oktobra in novembra 2009 in je delno tudi izvajala plesni program, vendar pa z njenim delom ni bila zadovoljna, saj se plesalka zaradi neznanja slovenskega jezika ni mogla vklopiti, zato je predlagala zamenjavo, kar pa se je zgodilo šele po dveh mesecih. Da so težave v komunikaciji obstajale, je potrdil Z. B., ki je v imenu tožeče stranke sodeloval s toženko pri izvajanju prevzetega posla. Vendar je Z. potrdil tožnikove trditve, da je L. kljub temu izvajala plesni program in da tožena stranka na kvaliteto izvedbe ni imela nobenih pripomb, na kar kaže tudi okoliščina, da nobenega od računov ni zavrnila ali ugovarjala višini. Očitno je dejstvo, da se ni mogla sporazumevati z drugimi plesalkami, ki so bile iz Rusije ali Ukrajine, vplivalo na njeno počutje, ne pa toliko na kvaliteto izvedbe programa, kar je glede na dejavnost tudi logično. Glede na navedene ugotovitve, ki izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe, pa je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka dokazala izpolnitev svojega dela obveznosti po pogodbi, zato je upravičena terjati izpolnitev obveznosti tudi od tožene stranke. Višina plačila za naročene storitve je bila dogovorjena s pogodbo, kar je v skladu z določbo 642. člena OZ. Pritožbeno sodišče sprejema presojo prvostopnega sodišča, da ni izkazano, da tožeča stranka ne bi v celoti izpolnila prevzete obveznosti. Ustreznega zahtevka po zmanjšanju dogovorjenega plačila, ker bi bilo dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju zaradi napak v izvedbi posla, toženka niti ni postavila, niti ni ponudila trditvene podlage v tej smeri, kar je logično glede na njen ugovor in izpoved, da storitve v mesecu novembru sploh niso bile opravljene.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev, na katere je sodišče druge stopnje vezano, pa je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj dolžnost plačila opravljenih storitev temelji tako na določbi IX. točke sklenjene pogodbe kot določbe 642. člena OZ. Ker je toženka zamudila z izpolnitvijo denarne obveznosti, je po določbi 378. člena OZ dolžna plačati tudi zamudne obresti od dneva zapadlosti računov dalje ter tožeči stranki povrniti stroške izvršilnega postopka. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožnica pa zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave niti ni obrazložila, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP nasprotna stranka ni dolžna povrniti stranki vseh stroškov postopka, pač pa le tiste, ki so bili potrebni za postopek. Po presoji pritožbenega sodišča stroški, ki so nastali tožeči stranki z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek. Tožeča stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni kakorkoli pripomogla k odločitvi o pritožbi, saj je v odgovoru le ponovila svoje trditve in stališča do spornega razmerja, ki jih je navajala že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožeča stranka sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.