Jedro

Dogovor, ki daje pravico uporabe nepremičnine konkretnemu uporabniku ne predstavlja dogovora o stvarni služnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani vpis ni dovoljen.

Obrazložitev

Predlagateljica A. d.o.o. je predlagala na podlagi prodajne pogodbe z dne 9.6.1999 pri desetih parcelah v k.o. V., ki so v solasti udeležencev P. d.o.o. in I. d.d. predznambo pridobitve stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 1954/1 in 1954/3 k.o. V. Predlagani vpis je bil s sklepom zemljiškoknjižne sodniške pomočnice z dne 23.5.2012 zavrnjen, na podlagi predlagateljevega ugovora pa je bil z izpodbijanim sklepom z dne 19.12.2012 prvi sklep spremenjen tako, da je bila predznamba dovoljena.

Proti taki odločitvi se pritožuje udeleženec P. d.o.o. po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila v petem odstavku 5. člena prodajne pogodbe z dne 9.6.1999 med strankami dogovorjena stvarna služnost, ki ustreza zahtevam iz 215. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). V pravdnem postopku, ki je tekel med predlagateljem in udeležencema pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 1, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek predlagatelja, da je bila na podlagi prodajne pogodbe na spornih nepremičninah ustanovljena stvarna služnost in da sta udeleženca dolžna predlagatelju izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižba te služnosti. Po izvedenem dokaznem postopku je bilo v pravdi ugotovljeno, da predstavlja dogovor pogodbenih strank o pravici uporabe nepremičnin le obligacijsko pravico. Ker iz prodajne pogodbe ne izhaja obveznost ustanoviti služnost, tudi niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predznambe za pridobitev stvarne služnosti.

Pritožba je utemeljena.

Presoja prvostopenjskega sodišča, da je v 5. členu prodajne pogodbe, sklenjene med udeleženci tega postopka, dogovorjena stvarna služnost v smislu 213. člena SPZ, je res zmotna. V navedenem členu sta prodajalca nepremičnin dovolila kupcu brezplačno uporabo parcel, vpisanih v vl. št. 1614 k.o. V. zaradi nemotenega dovoza v skladiščne prostore poslovne stavbe na parceli št. 1954/3 k.o. V., vse dokler stoji na parceli št. 1954/1 stavba. Tak dogovor, ki daje pravico uporabe nepremičnine konkretnemu uporabniku (v obravnavanem primeru kupcu A. d.o.o.) ne predstavlja dogovora o stvarni služnosti. Stvarna služnost je namreč pravica lastnika nepremičnine, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (213. člen SPZ oziroma 49. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, veljaven leta 1999 ob sklenitvi dogovora). Jezikovna razlaga besedila pogodbe torej pokaže, da v obravnavanem primeru ne gre za takšno listino, ki bi utemeljevala predznambo pridobitve stvarne služnosti, zemljiškoknjižno sodišče pa morebitnega drugačnega pomena pogodbenih obvez ni pristojno ugotavljati, saj presoja le izpolnitev pogojev za vpis, določenih v 148. členu ZZK-1.Očitno pa je predlagateljica sprožila pred pravdnim sodiščem o vsebini pogodbe spor, v katerem je bilo tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da predstavlja dogovor pogodbenih strank o pravici uporabe nepremičnin le obligacijsko pravico.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlagani vpis ne dovoli (3. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi-1).