Jedro

Obsojenec se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na potrebo po dodatnem roku za izpolnitev posebnega pogoja, ker je bilo v postopku za preklic pogojne obsodbe ugotovljeno, da se je po izdaji pogojne obsodbe začasno zaposloval. Njegov dolg je nastal že leta 1997 in do izdaje izpodbijane sodbe v letu 2003 ni plačal ničesar. Zato je preklic pogojne obsodbe utemeljen.

Izrek

Pritožba obsojenega G. O. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obsojeni G. O. je dolžan plaeati stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnina, v višini 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v uvodoma navedeni sodbi preklicalo pogojno obsodbo zoper obsojenega G. O., izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11.3.2002, opr. št. K 20/2000-21, in mu izreklo kazen osmih mesecev zapora. Po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Zoper to sodbo se je po svojem zagovorniku pravočasno pritožil obsojenec in iz vsebine njegove pritožbe izhaja, da zatrjuje obstoj pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pogojna obsodba ne prekliče, ampak se obsojencu določi nov rok za izpolnitev dodatnega pogoja. Višji državni tožilec je v svojem stališču do pritožbe sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Obsojenec je v svoji pritožbi navajal predvsem to, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bil redno zaposlen in da je zaslužil tudi z vožnjami na črno. Po njegovih navedbah naj ne bi bil zaposlen, z vožnjami na črno pa naj bi zaslužil komaj za preživetje. če bo sodišee druge stopnje ugodilo njegovi pritožbi in mu pogojna obsodba ne bo preklicana, bo lahko sprejel obljubljeno zaposlitev in posledično oškodovancu tudi povrnil dolgovani znesek, v nasprotnem primeru pa bo izgubil vse možnosti za zaposlitev in zaslužek. Sodišče druge stopnje zaključuje, da so gornje navedbe neutemeljene in da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na katerega je oprlo svojo odločitev o preklicu pogojne obsodbe. Predvsem ni mogoče prezreti dejstva, da je obsojenec v teku postopka za preklic pogojne obsodbe dejansko delal in s tem gotovo tudi zaslužil, pa kljub temu oškodovancu ni povrnil niti tolarja, pa čeprav gre za sorazmerno nizek znesek dolga, ki je nastal že leta 1997. Takšno ravnanje gotovo kaže na to, da obsojenec pogojne obsodbe ni vzel resno, zaradi česar je njen preklic popolnoma utemeljen. Pri odločanju o pritožbi tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP. Ker obsojenec s svojo pritožbo ni uspel, je dolžan plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Glede na trajanje in zapletenost tega postopka ter glede na premoženjsko stanje obsojenca jo je sodišče druge stopnje določilo relativno nizko, to je na 80.000,00 SIT.