Jedro

Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd. Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o skupnem premoženju na Hrvaškem izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje previlno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 16 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.119,96 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) dovolilo spremembo tožbe z dne 1. 10. 2021, (II.) zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na družbo A., d. o. o., (III.) ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: parc. št. 1395/5, k. o. X, parc. št. 1395/15, k. o. X, parc. št. 1395/19, k. o. X, garaža z ID znakom 0000-1041-100, poslovni prostor z ID znakom 0000-1354-69; nepremičnina, vpisana v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Zadru, zemljiškoknjižnega oddelka ..., z. k. vložek 00, k. o. Y, parc. št. 1920; denarna sredstva na bančnih računih Banke, d. d., po stanju 17. 8. 2018 v višini 10.474,53 EUR, in da znaša delež tožnice na tem skupnem premoženju 45/100, toženca pa 55/100, v preostalem delu se je tožbeni zahtevek glede deležev na tako ugotovljenem skupnem premoženju zavrnil. Nato je tožencu naložilo (IV.-VII), da tožnici izstavi zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na njej pripadajočih deležih nepremičnin in (VIII.) da tožnici plača 4.713,54 EUR. Na koncu je presodilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Toženec v pravočasni pritožbi (izpodbija celotno sodbo in sklep razen II. točke) uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodba spremeni tako, da je delež tožnice na skupnem premoženju 30/100, toženca pa 70/100; da se v VIII. znesek 4.713,54 EUR spremeni v 3.142,36 EUR, da se tožba v delu, ki se nanaša na nepremičnino, vpisano v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Zadru, zemljiškoknjižnega oddelka ..., z. k. vložek 00, k. o. Y, parc. št. 1920, zavrže; da se v delu, v katerem je zahtevana izstavitev listine (IV-VII točka) tožbeni zahtevek zavrne in da se pravdni stroški naložijo v plačilo tožnici. Podredno predlaga, da se odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa in sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej pritožba nasprotuje zaključku, da naj bi pravdni stranki že od leta 1965 načrtovali družino in skupno prihodnost, kar naj bi kazalo na globoko medsebojno čustveno navezanost, zaradi česar naj bi bila, kljub temu, da takrat še nista živela skupaj, med njima vzpostavljena zunajzakonska skupnost. Pritožba tako navaja, da to ni res, toženec meni, da tožnica tudi ni podala kakšnih konkretnih navedb glede obstoja izvenzakonske skupnosti. Res sta se spoznala leta 1957, a sta bila le znanca. Tožnica ni povedala, da bi se pred poroko zdravila zaradi neplodnosti, ampak da se je zdravila zaradi genitalne tuberkuloze, katere posledica je lahko tudi neplodnost, ne gre pa za zdravljenje neplodnosti ampak bakterijske okužbe. Sodišče je zato napačno ugotovilo, da se je zdravila zaradi neplodnosti. Ker se je zaradi tega tožničinega obolenja pojavil dvom, če bo lahko rodila, pa ravno zato nista razmišljala o osnovanju družine, o tem sta začela razmišljati šele po ozdravitvi, ko je tožnica tudi hitro zanosila.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje prepričljiv in povsem pravilen. Kot je namreč pojasnilo sodišče prve stopnje (in tega pritožba ne prereka) toženec tekom pravde ni prerekal trditev, da sta pravdni stranki vsaj od leta 1965 načrtovali družino in skupno prihodnost, na podlagi česar je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj izvenzakonske skupnosti. Ob tem je treba poudariti stališče, na katerega opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1087/2008, da je treba pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Pritožbena trditev, da tožnica ni podala navedb o zdravljenju neplodnosti, ni pravilna, saj je ustrezne tožbene trditve tožnica podala v XI. točki vloge z dne 13. 2. 2020, te trditve pa je potrdila tudi, ko je bila zaslišana (list. št. 241 spisa). Pritožba sicer trdi, da bi v primeru, če bi pravdni stranki res načrtovali družino, tožnica izpovedala drugače kot je, pa vendar se pritožbeno sodišče sprašuje, zakaj bi izpovedba, kot jo je podala tožnica, ne potrjevala njenih trditev iz vloge z dne 13. 2. 2020. Pritožbeno sodišče namreč povsem razume, da je za tožnico težka zgodba, da se je zaradi genitalne tuberkuloze postavilo vprašanje, ali bo imela otroke ali ne. Hkrati pa je potrdila, da sta že pred zanositvijo načrtovala družino, čemur je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje verjelo, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje. Glede na to je pravilna presoja o obstoju izvenzakonske skupnosti že v letu 1965, kar pomeni, da ni utemeljena pritožba, da je skupno premoženje začelo nastajati šele po poroki 26. 2. 1966. Pritožba sicer pravilno opozarja na duh takratnega časa, ko je bila sklenitev zakonske zveze bolj povezana z oblikovanjem družine, kot je danes, a vendar dokazi potrjujejo, da je šlo pri pravdnih strankah že pred poroko za izvenzakonsko skupnost. Upoštevaje citirano stališče sodne prakse (II Ips 1087/2008) je treba šteti darilo staršev toženca za darilo obema pravdnima strankama, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zato je pravilen zaključek, da stanovanje na S. v Ljubljani ne predstavlja posebnega premoženja toženca. Prav tako je pravilen zaključek, da posebnega premoženja ne predstavlja garažni boks št. 100 na parc. št. 246/3, k. o. Z, glede katerega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na prepričljive zaključke iz 28. točke obrazložitve.

7. Toženec nadalje v pritožbi oporeka zaključku, da ni skrbel za otroke, saj je sodišče hkrati ugotovilo, da je v času 3-letnega tožničinega študija opravljal domača dela in skrbel za otroke, ugotovilo je tudi, da je pomagal otrokoma pri šolskem delu. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je hodil po stvari v klet, čistil čevlje, stepal preproge. Po mnenju pritožbe je zato nelogično, da potem sodišče ugotovi, da ni bistveno prispeval k funkcioniranju gospodinjstva. Toženec ne zanika, da je bilo težišče gospodinjskega dela na tožnici, vendar je napačen zaključek, da njegov prispevek ni bistven. Opozarja na čas dveh let, ko je bila tožnica omejena pri delu zaradi operacij na kolkih. Gospodinjska pomočnica je v tem času hodila samo enkrat na teden, še to le v začetku, nato je za vse skrbel toženec. Napačno je ugotovljeno, da toženčeva pomoč ne presega običajne pomoči, ki jo zakonec nudi drugemu zakoncu v bolezni, zaradi česar njegov prispevek ne bi imel vpliva na njegov nedenarni prispevek. Če bi sodišče sprejelo to logiko, bi moralo izključiti tudi skrb tožnice za otroke, saj tudi ta ne presega običajne skrbi. Toženec zato meni, da je njegov nedenarni prispevek ni neznaten in bi moral vplivati pri določitvi deležev.

8. Ne glede na vse, za kar je sodišče prve stopnje pojasnilo, da verjame tožencu, da je opravljal doma in kar je nudil pomoči tožnici, sodišče v celoti pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je bila v času bivanja družine na S. skrb za dom in gospodinjska dela za celotno družino v pretežni meri na tožnici. Vsakdo namreč ve, kaj vse pomeni skrb za gospodinjstvo, da to ne pomeni samo pomoč otrokom pri šolskih nalogah, stepanje preprog, čiščenja čevljev, prinašanja stvari iz kleti in opravljanja težjih fizičnih opravil, ampak logično še vsekaj drugega povsem vsakodnevnega (in marsikdaj tudi neopaznega). Zato je logičen zaključek, da tak (toženčev) prispevek ne more predstavljati bistvenega prispevka k funkcioniranju gospodinjstva – kot sam priznava tudi v pritožbi, je glavnina skrbi za gospodinjstvo ostajala na tožnici in ravno to je tudi tisto, kar potrjuje, da njegov prispevek ni tolikšen, da bi ga bilo mogoče ovrednotiti kot pomemben prispevek v smislu opaznega nedenarnega prispevka k skupnemu premoženju. Tudi če je toženec v času treh let, ko je tožnica študirala, opravljal nekoliko več gospodinjskih opravil, to ne more pomeniti nekega bistvenega prispevka, saj sta se pravdni stranki v hišo na T. preselili šele v letu 1999, kar pomeni, da sta na S. živeli več kot 30 let. Glede na to nekoliko večji prispevek toženca pri gospodinjskih opravilih v treh letih (cca 10% celotnega obdobja) ne more predstavljati bistvenega prispevka k skrbi za družinsko gospodinjstvo. Enako tudi njegova skrb za gospodinjstvo po preselitvi v hišo na T. (kot je bila ugotovljena) ne pomeni nekega bistvenega prispevka k funkcioniranju gospodinjstva. Sodišče je za ta čas ugotovilo, da je toženec pomagal pri urejanju vrta, čez vikend je posesal, pomil po tleh in čistil čevlje, vendar je tudi za ta čas treba ugotoviti, da je skrb za gospodinjstvo obsegala še marsikaj drugega. Tudi čas dveh let, ko je bila tožnica zaradi operacij na kolkih na berglah, zaradi česar je toženec moral nameniti skrbi za dom več časa, ne more pomeniti, da je njegov prispevek za gospodinjstvo nadpovprečen in da bi moral pomeniti večji nedenarni prispevek k skupnemu premoženju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da njegov prispevek v času tožničine bolezni ni presegal običajne pomoči zakoncu v času bolezni in s takim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Napačen je pritožbeni zaključek, da bi, če je sodišče sprejelo takšno logiko, moralo izključiti tudi skrb tožnice za otroke, ker (po mnenju toženca) tudi ta ne presega običajne skrbi. Tudi če ne presega običajne skrbi, je namreč treba ugotoviti, da nekdo od staršev pač mora prevzeti skrb za otroke: če se je (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) toženec udeleževal večdnevnih seminarjev v tujini,1 če se je popoldan ukvarjal z dopolnilno dejavnostjo,..., je večjo skrb za otroke in družino morala prevzeti tožnica. In ravno s tem je omogočala tožencu, da je izpopolnjeval svoje znanje oz. ustvarjal dodaten zaslužek. Po drugi strani pa je bil zaradi opisanih razlogov toženčev prispevek k skrbi za otroke precej nižji od tožničinega. Zaključek sodišča prve stopnje se zato izkaže kot povsem pravilen.

9. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi razmerje dohodkov pravdnih strank. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd. Upoštevaje že ugotovljene posebnosti družine pravdnih strank, njun prispevek k gospodinjstvu in vzgoji otrok ter po drugi strani upoštevaje njune dohodke, je pravilen zaključek, da so bili prihodki tožnice v obdobju od 1970 do 1990 približno 65 % dohodkov toženca. Prav tako pritožbeno sodišče ne vidi nikakršne arbitrarnosti v oceni, da v celotnem obdobju od 1967 do 1990 ta odstotek znaša cca 70 %. Kot rečeno ne gre za povsem natančen matematični izračun, ampak upoštevanje na eni strani podatkov o prihodkih, na drugi strani pa tudi ugotovljenega prispevka vsake pravdne stranke k skrbi za njun dom in družino (česar pa se ne da povsem natančno izraziti v denarju).

10. Ko pritožba opozarja, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, ker je zapisalo, da so bili prihodki toženca v času, ko je delal v Nemčiji (1989 do 1994) med 57.000 DEM in 86.400 DEM letno, ker je bil povprečni letni zaslužek 75.720 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem ni nobene pristranskosti. Oba podatka držita: sodišče prve stopnje je povzelo podatke iz tabele (list. št. 184 – 185) iz katerih so razvidni prihodki v opisanem razponu, po drugi strani pa je res tudi to, da je povprečje vseh letnih prihodkov tako, kot ga v pritožbi navaja toženec. Pritožbeno sodišče zato ne ve, zakaj bi bil zapis sodišča prve stopnje pristranski, če posebej ne, ker je bilo že poudarjeno, da ne gre za obračunsko pravdo.

11. Pritožba nadalje opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje verjelo nečemu, kar tožnica ni zatrjevala: da ji ni bilo lahko vse pustiti za seboj in se s tožencem preseliti v tujino, a da je to storila, ker jo je prosil, in da je bila primorana zapustiti svojo službo. Takšna pritožbena trditev ne drži, saj je tožnica v vlogi z dne 2. 11. 2020 podala takšne trditve (5. odstavek v točki XVII.7), zato ni res, da bi si sodišče takšne dejanske navedbe preprosti izmislilo, kot trdi toženec.

12. Tudi pritožbene navedbe glede prihodkov pravdnih strank od leta 1997 do 2004 so neutemeljene. Podatki o zaslužku pravdnih strank v tem obdobju, kot izhajajo iz tabele (list. št. 184 – 185), v kateri naj bi toženec povzel podatke ZPIZ, so neverjetni in neživljenjski, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sam toženec v vlogi z dne 16. 11. 2020 piše, da so se mu številke zdele nenavadne, a se zanaša na pravilnost podatkov ZPIZ. Toženec ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ne v pritožbi ni podal konkretnih trditev, za koliko naj bi bili v opisanem obdobju njegovi dohodki višji od tožničinih, razen, da se sklicuje na opisane podatke (za katere sam meni, da so nenavadni). Po drugi strani je tožnica v vlogi z dne 2. 11. 2020 navaja, da za dohodke toženca, kot naj bi izhajali iz predložene tabele nikoli ni vedela in da takšnih dohodkov nikoli nista zaslužila. Glede na takšne trditve tožnice je bilo seveda na tožencu, da takšne enormne razlike v zaslužkih konkretneje pojasni, kar je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v 49. točki obrazložitve. Ker po drugi strani, kot rečeno, toženec konkretnih trditev o tem, koliko je njegov dohodek v letih 1997 do 2004 presegal dohodek tožnice, je spričo nejasnih podatkov sodišče prve stopnje odločilo celo v njegovo korist, ko je štelo da so bili dohodki toženca v tem obdobju za 100 % višji od dohodkov tožnice.2

13. Toženec v pritožbi navaja, da je pojasnil izvor takšnih visokih sredstev in sicer, da je v svojih vlogah večkrat navedel tudi za to obdobje, da je bil zaposlen, poleg tega pa opravljal tudi popoldansko obrt kot s. p., da pa je sodišče te navedbe očitno spregledalo in se do njih ni opredelilo, s čimer mu je kršilo pravico do izjave. Res je, da je toženec večkrat v vlogah pisal o opravljanju popoldanske obrti in dejavnosti kot s. p., a vendar s tem ni konkretno pojasnil teh enormnih razlik v dohodkih. Tako je npr. v vlogi z dne 9. 9. 2020 zapisal, da je vseskozi opravljal popoldansko dopolnilno dejavnost, s čimer naj bi od 1994 do 1999 zaslužil nekaj več kot 1,5 milijona SIT letno, od leta 1999 do 2002 pa nekaj manj kot 2 milijona SIT letno. Dokazil za te trditve ni predložil, čeprav je v vlogi zapisal, da jih bo predložil na naroku. Če navedene zneske primerjamo z zneski iz tabele (list. št. 184 – 185), pa se podatki spet ne ujemajo: npr. ko naj bi v letu 1995 zaslužil 1,5 milijona SIT, je iz tabele razviden prihodek iz naslova popoldanske dopolnilne dejavnosti samo 813.685 SIT, ipd. Končno pa je mogoče iz tabele ugotoviti, da naj bi neverjetno visoke dohodke toženec prejemal iz naslova zaslužka (plače) in ne popoldanske dejavnosti.3 Tako tudi, če bi šteli, da je toženec podal ustrezne trditve o prejemanju dohodka iz naslova popoldanske dodatne dejavnosti oz. opravljanja dejavnosti kot. s. p., še vedno ne bi bil pojasnjen izvor tako visokih dohodkov toženca iz naslova plače.4 Odločitev sodišča, ki je prihodke toženca v letih 1997 do 2004 ovrednotilo kot še enkrat višje od dohodkov tožnice, je zato prepričljiva, tožencu pa tudi ni bila kršena pravica do izjave.

14. Kar se tiče navajanj o tem, koliko je toženčeva pokojnina višja od tožničine, ima pritožba sicer prav, da preprost izračun pokaže, da je bila toženčeva pokojnina v obdobju od leta 2004 do 2018 za vsaj 45 % višja od tožničine in ne zgolj za 30 % kot je izračunalo sodišče prve stopnje. A vendar po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje, da ne gre za obračunsko pravdo in ob upoštevanju vseh ugotovljenih značilnosti odnosa med pravdnima strankama (npr. tudi pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je tožnica na prošnjo toženca šla z njim v Nemčijo in zato pustila svojo službo v Sloveniji, zaradi česar je bilo tožencu omogočano prejemanje večjih zaslužkov, ki so se na koncu odrazili tudi v dodatnem prejemku 260 EUR pokojnine mesečno) ta napaka v izračunu razmerja med prihodki pravdnih strank ne vpliva na pravilnost končne odločitve.

15. Pritožba izpostavlja tudi toženčev nedenarni prispevek v obliki njegove angažiranosti in prizadevnosti pri upravljanju in razpolaganju z nepremičninami. Omenja, da je poskrbel za nakup in obnovo stanovanja v R., za katerega je skrbel tudi za oddajo v najem in na koncu za prodajo; omenja, da je imel odločilno vlogo pri pridobitvi nepremičnine na P. na Hrvaškem in za njeno urejanje. Ne misli na fizični prispevek, ampak za umsko delo v zvezi s tem, brez tega toženčevega prispevka bi bilo skupno premoženje pravdnih strank manjše. Po prepričanju toženca je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo tem njegovim prizadevanjem. Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozori, da te navedbe v pritožbi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj jih je toženec prvič podal šele v pritožbi. Kot je razvidno iz spisa namreč teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni navajal, zato jih tudi v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Ko toženec v pritožbi navaja, da je v skupno premoženje vložil tudi kupnino od prodaje planšarske koče na V., je treba pojasniti, da je ta njegov prispevek že upoštevalo sodišče prve stopnje (38. točka obrazložitve izpodbijane odločbe).

17. Še o nepremičnini na P., na Hrvaškem. Pristojnost sodišče Republike Slovenije za odločanje o tem delu skupnega premoženja je natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje (16. in 17. točka obrazložitve) in sicer ta izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje preavilno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se pri tem v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na podrobno pojasnilo sodišča prve stopnje iz 17. točke obrazložitve. Glede opozorila pritožbe, da je za nepremičnino na P. vložena tudi tožba na Hrvaškem, je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila tožba na Hrvaškem vložena 17. 8. 2018 (v naši zadevi pa že pred tem, 6. 7. 2018), kar daje prednost postopku pred slovenskim sodiščem (17. člen Uredbe Sveta (EU) 2016/1103). Zato ni utemeljen pritožbeni pomislek, da bi bilo treba tožbo v tej zadevi zaradi litispendence zavreči. 18. Pritožba pa na koncu opozarja, da skupno premoženje zakoncev nastane originarno. Ker tožnica ne uveljavlja pravnopolovne podlage, je tožbeni zahtevek, v katerem tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, nesklepčen, zato bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavrniti. V odgovoru na pritožbo tožnica pojasni, da je zahtevek na izstavitev listine potreben, ker gre za civilno delitev v pravdi, s katero je toženec soglašal in šele v pritožbi temu prvič nasprotuje. Kot je razvidno iz 54. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se lahko izjemoma(npr. ko nasprotna stranka s tem soglaša) opravi delitev skupne lastnine že v pravdi in naknadno ni potreben še nepravdni postopek. Nato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšnemu zahtevku toženec ni nasprotoval. Tej ugotovitvi pritožba ne nasprotuje, zato je tudi v tem delu neutemeljena.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnici pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo 1500 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, ni pa tožnica upravičena do stroškov pregleda listin oz. konference s stranko, saj so ti že zajeti v strošku sestave odgovora na pritožbo.

1 Npr. tritedenskega seminarja v ZDA, tritedenskega seminarja v Angliji, v Nemčiji, itd. 2 Pri tem pa je takšno odločitev v opombi 18 tudi ustrezno in prepričljivo obrazložilo: upoštevalo je da je bila tožničina plača v obdobju pred tem cca 30 – 40 % nižja od toženčeve in da od leta 1997 ni več prejemala plače, ampak pokojnino, ki pa je praviloma nižja od plače. 3 Tako naj bi npr. v letu 1997 iz naslova zaslužka prejel 116.909.050 SIT, iz naslova dodatne dejavnosti pa »le« 1.677.270 SIT. 4 Ki naj bi npr. v letu 1997 znašala 8.928.837,50 SIT (nekaj manj kot 37.260 EUR) mesečno, oz. v letu 2003 celo 23.562.500 SIT (skoraj 98.325 EUR) mesečno.