Jedro

Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 250,38 EUR s pripadki, tožniku pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 43,79 EUR.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. V nasprotju z vsebino listin je razlogovanje sodišča, da je listina, ki jo tožeča stranka tolmači kot prvo stran poravnalne ponudbe in njen bistveni sestavni del (priloga A10), le „tipski spremni dopis“, ne pa sestavni del poravnalne ponudbe tožene stranke v smislu 22. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tožnika, da bi ugotovilo, kaj je imela tožeča stranka v mislih, ko je podpisala poravnalno ponudbo. Ker tožnik ni bil zaslišan je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka. Iz samih listin je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno o vsebini ponudbe tožeči stranki. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na 964. in 965. člen OZ, saj bi moralo uporabiti določila OZ, ki urejajo ponudbo. Tožena stranka se je zavezala tožniku poravnati tudi stroške zastopanja. Če sodišče meni, da gre za nejasna določila, pa je potrebno uporabiti 83. člen OZ, ter morebitne nejasnosti razlagati v tožnikovo korist. Tožnik poravnalne ponudbe, če bi vsebovala samo drugo stran, to je plačilo odškodnine brez stroškov, ne bi nikoli sprejel. Ponudba je vsebovala vse sestavine pogodbe, s sprejemom ponudbe s strani tožnika pa je šteti, da je pogodba sklenjena, saj jo je tožnik sprejel s podpisom. Pravdni stranki sta se sporazumeli tudi o vseh sestavinah pogodbe. Glede na to je sodišče prve stopnje tudi zmotno odločilo o stroških postopka.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbe v sporu majhne vrednosti, kar je tudi obravnavana zadeva, ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj jo je mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ko je zavzelo stališče, da je dopis tožene stranke z dne 16. 8. 2006 (priloga A10) le tipski spremni dopis, ne pa prva stran poravnalne ponudbe tožene stranke in njen bistveni oziroma sestavni del. Pritožba nima prav. V dopisu z dne 16. 8. 2006 je jasno navedeno, da tožena stranka pošilja poravnalno ponudbo (za predlagani znesek 357.750,00 SIT) v prilogi tega dopisa. Že ta zapis priča, da predstavlja toženkino poravnalno ponudbo le priložena listina (priloga A13 – poravnava z dne 16.8.2006). V poravnavi je določeno, da tožena stranka izplača tožniku (kot oškodovancu) v popolno poravnavo vse nastale škode znesek 357.750,00 SIT in da sta tožena stranka (kot zavarovalnica) in njen zavarovanec (kot odgovorna oseba) s plačilom tega zneska prosta vsakršnih obveznosti iz obravnavanega škodnega dogodka v razmerju do tožnika (kot oškodovanca), kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, poleg tega pa tudi, da je v poravnavi natančno specificirano, kaj predstavlja ponujeni znesek (ter da stroški zastopanja niso vključeni – v poravnavi je pri tej postavki izrecno navedeno „0,00 SIT“) in da je z izplačilom ponujenega zneska v celoti izčrpana zavarovalna vsota (ki je bila dogovorjena med toženo stranko in njenim zavarovancem A. V. po zavarovalni polici št. 0204227638). Med toženo stranko in njenim zavarovancem je šlo za prostovoljno pogodbeno zavarovanje pred odgovornostjo, ne pa za obvezno zavarovanje, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje. Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. To je bilo tožeči stranki glede na besedilo poravnave v rubriki „opombe“ (zadnji odstavek poravnave) jasno predočeno. Glede na določilo 1. odstavka 965. člena OZ je tožnik zato lahko uveljavljal od tožene stranke največ znesek navedene zavarovalne vsote, kot je materialnopravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je z zahtevkom z dne 19. 6. 2006 (priloga A12) uveljavljal od tožene stranke le plačilo odškodnine za nematerialno škodo (v znesku 900.000,00 SIT), stroškov zastopanja pa v tem zahtevku ni uveljavljal. V materialnopravnem pogledu je tudi zato neutemeljena trditev tožeče stranke, da predstavlja dopis tožene stranke z dne 16. 8. 2006 (priloga A10 – tipski spremni dopis po ugotovitvah sodišča prve stopnje) zavezujočo ponudbo tožene stranke za plačilo odvetniških stroškov zastopanja. Tožena stranka ni ugovarjala zahtevku (odgovornost A. V. ni bila sporna) in je s poravnalno ponudbo takoj ponudila tožniku plačilo celotne dogovorjene zavarovalne vsote. Poleg tega sta pravdni stranki kot listino o poravnavi podpisali le „poravnavo“ (priloga A13). Kot že rečeno, pa je bistveno to, da tožnik od tožene stranke ni mogel terjati več od dogovorjenega zneska zavarovalne vsote. Ob takšnem položaju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem tožeče stranke, saj bi se s tem dokazom glede na po višini omejeno odgovornost tožene stranke in okoliščino, da je bila s ponujenim in plačanim zneskom zavarovalna vsota v celoti izčrpana, ugotavljala le dejstva, ki niso pravno pomembna za odločitev sodišča prve stopnje. Pri tem je tudi nepomembna tožnikova trditev, da nikoli ne bi sprejel ponudbe tožene stranke za plačilo odškodnine brez stroškov zastopanja, saj od tožene stranke ne bi mogel iztožiti višjega zneska od navedene zavarovalne vsote, kot je bilo že povedano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe 964. in 965. člena OZ, ki se nanašajo na omejitev odgovornosti tožene stranke z zneskom zavarovalne vsote. Glede na doslej povedano je materialnopravno pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da „tipski spremni dopis“ (priloga A10) ne predstavlja sestavnega dela poravnalne ponudbe tožene stranke v pomenu 22. člena OZ, ob takšnem položaju pa tudi ni podlage za uporabo določil 83. člena OZ. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

Ker uveljavljani pritožbi razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP).