Jedro

Postavitev električnega pastirja po končani zimi vsakič (vsako leto) ni novo, samostojno motilno dejanje. Spremembo režima (posestnega stanja) je pomenila le prva postavitev električnega pastirja, saj je bila ta odstranjena zaradi spremembe letnega časa, ne zaradi tožnikovega prostega prehoda. Zato začneta roka iz 32. člena SPZ teči od prve postavitve, tj. od prvega motenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik in toženca sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Ta spor zaradi motenja posesti je pred pritožbenim sodiščem že tretjič. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tokrat spet (kot že v prvem postopku) zavrnilo tožnikovo zahtevo za varstvo pred motenjem posesti dovoza do svoje nepremičnine (parcela številka 11, k. o. X) z odstranitvijo ograje z nepremičnin tožencev (parcele 5/1, 6, 7 in 8 k. o. X) ter njegov predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe. V posledici tega ga je zavezalo k povrnitvi 3513,58 EUR stroškov postopka tožene stranke. Tokratna odločitev temelji na ugotovitvi, da sta toženca že leta 2009 tožniku na pot postavila električnega pastirja, zaradi česar je njegova zahteva za varstvo posesti prepozna.

2. Tožnik se proti temu sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev. Trdi, da je imel miren in neoviran dostop do svoje parcele vse do 11. 7. 2013, zato ne drži, da bi bila njegova tožba prepozna. Meni, da bi morala toženca dokazati, da je bilo drugače oz. da sodišče tega ne bi smelo sprejeti kot dokazano. Fotografij iz l. 2009, pravi, toženca nista predložila, tudi ogled na kraju samem motilnega dejanja l. 2009 ni potrdil, pričanju A. A. in B. B. pa je sodišče sledilo nekritično. Prav slednji je pričal, da je še junija 2013 nemoteno opravil košnjo in odpeljal seno. Pričanje obeh tudi sicer po mnenju pritožbe ne daje podlage za sklep o tem, da je tožba prepozna. Tudi če bi bil električni pastir res postavljen že l. 2009, je pomembno, kdaj je bil tožnik z njim prvič oviran, to pa je bilo v letu 2013. Sodišču očita, da je napačno ocenilo izpovedb zaslišanih prič in strank, saj po njegovem niti iz izpovedbe drugega toženca ne izhajajo zaključki sodišča; ta je povedal, da je električni pastir samo v jeseni tak, kot sedaj in da tožniku nikoli ni bila kratena pravica dostopa. Dalje očita, da je njegova izpoved iztrgana iz konteksta, saj je povedal le o enem dogodku, namreč postavitvi in odstranitvi pastirja v l. 2011. Potem pritožba povzema vsebino toženčevega pisma z dne 16. 9. 2011 in ga razlaga; smiselno po njegovem iz pisma izhaja dejstvo, da je tam vozil in da mu bo toženec to začel ovirati. Sodba naj o tem ne bi vsebovala razlogov, kar je kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, sodišče pa naj bi po mnenju pritožbe kršilo tudi 8. čl. ZPP, češ da se do tega dokaza sodišče ni določno opredelilo. Omenja se tudi kršitev 286. čl. ZPP. Pritožnik mestoma še podrobneje obravnava izpovedbe posameznih prič in strank in vse večkrat ponovi.

3. Tožnik je podal še lastnoročni dodatek k pritožbi, kjer opisuje svoje videnje dogodkov in trdi, da A. govori neresnico.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov tokrat ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno, je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Če je ta rok zamujen, morejo prizadeti zahtevati pravno varstvo (le še) na temelju same pravice.(1)

8. Toženca sta dokazala, da sta režim postavljanja električnega pastirja zaradi paše konj po končani zimi uvedla že leta 2009, in na drugi strani: tožnik sodišča ni uspel prepričati s trditvijo, da je tako šele od predlanskega julija. Kot je tudi že bilo povedano, je spremembo režima (posestnega stanja) pomenila le prva postavitev električnega pastirja, saj je bila ta vsako leto odstranjena zaradi spremembe letnega časa, ne zaradi tožnikovega prostega prehoda.(2) Zato sta začela roka iz cit. 32. čl. SPZ teči od prve postavitve, tj. od prvega motenja.

9. Ključna pritožbena teza, da sama postavitev električnega pastirja (l. 2009) še ne pomeni, da je bil tožnik tedaj s tem tudi že moten, ni utemeljena, saj je logična samo na videz. Če je bil električni pastir vsako leto postavljen, ga je bodisi moral za tožnikov prehod nekdo umakniti bodisi ta posesti ni izvrševal. Precej neverjetno je, da bi se sicer električni pastir tam nahajal, pa bi ga ne da bi tožnik to vedel umaknili vsakič ravno zaradi njegovega prehoda.

10. Podana dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem ključnem dejstvu je prepričljiva, razumno, logično in dovolj natančno pojasnjena in je pritožbeno nasprotovanje ne omaje. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni kršilo razpravnega načela (niti določb o prekluziji, ta očitek sicer ni čisto razumljiv). Toženca sta se že v odgovoru na tožbo izrecno branila, da je ta režim – postavitev električne ograje, uveljavljen že od leta 2009, ko je z rejo konj tu začel gospodariti prvi toženec. Seveda stanje za nazaj ni razvidno iz fotografij ali ogleda kraja, pač pa to prikazuje samo današnje stanje. Na podlagi le-tega je verjetno, v povezavi z drugimi dokazi pa zanesljivo, da je bilo enako tudi v letu 2009; tudi če bi bilo tako „šele“. 2011, kot naj bi iz konteksta tožnikove izpovedi iztrgalo sodišče (pa ni, korektno je povzelo), na pravočasnost zahtevanega varstva pred motenjem posesti to seveda ne vpliva. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da je največjo težo imelo pričanje B. B., ker je ta objektivno nepristranski in je očitno tudi v subjektivnem smislu na sodišče naredil verodostojen vtis. Zakaj je kljub možnemu očitku objektivne pristranskosti zaradi sorodstvenega razmerja s tožencem sodišče verjelo tudi priči A. A., je prav tako razumljivo in skrbno pojasnjeno: Njena izpovedba se ujema z izpovedbo B. Ob branju prepisov zvočnih posnetkov zaslišanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ocene izpovedb verodostojne, niso prikrojene ali vzete iz konteksta, in temu ni kaj dodati, kljub obsežni in ponavljajoči se pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je dovolj skrbno ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi, zato ni kršilo načela, izraženega v 8. čl. ZPP.

11. Končno se je sodišče prve stopnje v nasprotju s stališčem pritožbe ustrezno opredelilo tudi do pisnih dokazov, posebej do pisma tožencev tožniku z dne 16. 9. 2011. V tem dopisu toženca napovedujeta omejitev prehoda s postavitvijo ograje, pri čemer bi bil možen dostop samo z odklepanjem. To pa nikakor ni isto kot električni pastir, za katerega je sodišče ugotovilo, da se ga zlahka umakne v pičlih nekaj minutah. Zato omenjeni dopis, kot je pravilno sklepalo sodišče prve stopnje, v ničemer ni kontradiktoren ugotovitvi, da je že pred tem prehod oviral električni pastir.

12. Očitno je sicer spor glede tožnikovega prehajanja med strankami eskaliral šele v juniju 2013, ko naj toženec tožniku ne bi želel odmakniti mobilne ograje, kar je bil očitno nesporno problem medsebojne komunikacije. (Ilustrativno je, kar je drugi toženec izpovedal, (…) da mu je tožnik rekel […] „Poder ograjo prasec“ in še […] da ta ovira [pastir] sploh ni ovira, je samo ovira v glavi […] in če bi me on prosil […].) Nikakor pa to ne dokazuje domnevno motilnega dejanja šele tedaj, prav nasprotno.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na to, da gre že za tretji pritožbeni postopek, in da so stranke že izčrpno in večkrat povedale svoja stališča glede vsega (dejstev in prava), še (en) odgovor na pritožbo ni bil v ničemer potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpita toženca sama.

Op. št. (1): Zaradi elementarnosti tega, da se v sporu zaradi motenja posesti ne ugotavlja pravica do posesti le v opombo sodi odgovor pritožniku, da je nepomembno, ali mu toženca ne branita pravice do prehoda in ali sta mu kdaj to branila.

Op. št. (2): Že v drugem pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče opozorilo na podobno sklepanje I Cp 2325/2014: „Druga tožena stranka vrat [...] ni odklenila zato, da bi s tem ponovno omogočila nemoten dostop do nepremičnine tožeče stranke, pač pa izključno zaradi sanacije strehe tožničinega objekta. Zato ni mogoče šteti, da je bilo v tem času ponovno vzpostavljeno prvotno posestno stanje. Rok za vložitev motenjske tožbe je zato začel teči že, ko je tožeča stranka izvedela za prvo motilno ravnanje in motilca.“