Jedro

Članstvo v programskem svetu za strokovno izobraževanje in usposabljanje ni razvojno-raziskovalna dejavnost po predpisih o raziskovalni dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 745/2004-2 z dne 13.4.2005, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2020/2001-13 z dne 9.7.2003, ponovno zavrnila tožnikovo zahtevo za napredovanje v naziv svetnik. Ugotovila je namreč, da tožnik z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni zadostil pogojem iz 5. alinee 7. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/92 in 54/92, v nadaljevanju Pravilnik I), ki za napredovanje v naziv svetnik zahteva najmanj 38 točk iz različnih vrst drugega strokovnega dela, od tega najmanj 18 točk iz c), č), d) in e) razdelka 18. člena Pravilnika I, zato je njegov predlog za napredovanje v naziv zavrnila. Pri točkovanju pa je uporabila določbe 18. člena Pravilnika I, ker je bila tožnikov vloga vložena v času veljavnosti tega pravilnika in je ta za tožnika ugodnejši. Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku ocenilo za pravilno odločitev tožene stranke, ki je tožnikov predlog za napredovanje glede upoštevanja točk zaradi tožnikovega članstva v Programskem svetu (iz 15. in 16. člena Pravilnika I) uporabila Pravilnik I. V kasnejših pravilnikih namreč Programskega sveta ni več. Na podlagi zadnjega odstavka 18. člena Pravilnika I pa takšno strokovno delo točkuje predstojnik ustrezne organizacijske enote Zavoda RS za šolstvo (v nadaljevanju predstojnik Zavoda), kar je v obravnavanem primeru tudi bilo storjeno, saj je bilo to tožnikovo delo ovrednoteno z 2 točkama po b) razdelku 18. člena Pravilnika I, kakor je to svoje članstvo ovrednotil tudi tožnik sam. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila do tega, kateri pravilnik je za tožnika ugodnejši. Ocenilo je tudi, da dodatno raziskovanje dejanskega stanja ni potrebno, saj se po Pravilniku I v spornih primerih upošteva vrednotenje predstojnika Zavoda. Zavrnilo je tudi tožnikovo tožbeno navedbo, da bi mu morala biti vloga poslana v dopolnitev, saj za to ni pravne podlage. Ta vloga je bila namreč sestavljena v skladu s Pravilnikom I, pri čemer pa niti število točk, ki jih je izračunal sam tožnik, ni zadoščalo za napredovanje v naziv svetnik.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka po 72. členu ZUS. Navaja, da je ves čas sporna ocena, ki jo je za tožnika izdelal predstojnik Zavoda, pri čemer pa se niti tožena stranka niti prvostopno sodišče ne spuščata v kritično presojo te ocene. Ne drži, da je upoštevna, in to brez pravice ugovora, le ocena, ki jo da prestojnik Zavoda. Tudi ne drži, da se oceni drugega strokovnega dela tožnika in predstojnika Zavoda v tej zadevi ne razlikujeta. Tožnik je namreč že v tožbi pojasnil, da je svojo oceno z dne 1.7.1994 dopolnil 15.12.1994, torej pred točkovanjem, ki ga je predstojnik Zavoda opravil šele 22.12.1994. Zato je za odločanje o tej stvari relevantna tudi tožnikova poprava ocene z dne 15.12.1994. Pri preizkušanju pravilnosti ocene pa je treba razlikovati med materialnopravnim in dejanskim vidikom. V materialnem pravnem smislu je treba presoditi, ali se sodelovanje v Programskem svetu ocenjuje po kriterijih iz razdelka b) ali c) 18. člena Pravilnika I, upoštevajoč pravno naravo dela Programskega sveta. Pri tem pa sodišče ni vezano na pravno naziranje strank v postopku. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi natančno prikazati, v čem je delo Programskega sveta bistveno enako kot delo programskega sosveta in še, da sta oba organa z bistveno enakimi pristojnostmi obstojala v ocenjevalnem času, če je želele točkovanje utemeljiti z analogno uporabo določb o programskem sosvetu, kar pa ni mogoče. V dejanskem smislu pa je treba presoditi, ali je tožnik delo v Programskem svetu dejansko opravljal, kolikšen je bil obseg tega dela, ali je ta obseg ustrezal kriterijem iz Pravilnika I. Glede tega pa se tožena stranka in predstojnik Zavoda nista opredelila, zato ni mogoče preizkusiti, kaj je v smislu ugotovljenega dejanskega stanja predstojnik Zavoda sploh ocenjeval. Ugotovitve relevantnih dejstev in dokazne ocene tako ne vsebujeta niti odločba tožene stranke niti prvostopna sodba, kar pa predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka po 2. točki 1. odstavka 214. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 237. člena ZUP, kot tudi upravnega spora po 3. odstavku 72. člena ZUS in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Postopkovna kršitev je še toliko očitnejša, ker zadnji odstavek 18. člena Pravilnika I izrecno zahteva, da se točkovanje opravi na podlagi ustreznih dokazil, tožena stranka pa še do danes ni navedla nobenega dokazila. Ker sta bili obe oceni, ki ju je izdelal tožnik, edini podlagi za ocenjevanje, bi ju morala tožena stranka pri odločanju oceniti in utemeljiti. Tožnik je kot prava neuka stranka tudi glede na svoj položaj ravnatelja, ki je predlagal v napredovanje številne pedagoške delavce, že skladno z načelom zaupanja v pravo in pravne varnosti, imel pravico pričakovati, da bo tožena stranka njegovo vlogo obravnavala enako kot druge vloge in zahtevala njeno dopolnitev, česar pa ni storila.

Zadeva se vleče že več kot deset let. Tožena stranka pa že dvakrat ni ravnala skladno s pravnim mnenjem prvostopnega sodišča in je izdala tri takorekoč identične odločbe, ne da bi postopek vsebinsko dopolnila ali izvedla kakršnekoli dodatne dokaze ali dokazno oceno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču, ki naj v ponovljenem postopku skladno z 2. odstavkom 14. člena ZUS pridobi oceno, ki jo je izdelal predstojnik zavoda, zasliši tožnika in predstojnika Zavoda za šolstvo, slednjega tudi glede dokazil, na podlagi katerih je podal svojo oceno. Na podlagi tako opravljenega postopka naj sodišče samo na podlagi 61. člena ZUS odloči o napredovanju tožnika v naziv svetnik.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe v pritožbi. Strinja s sodbo prvostopnega sodišča ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter navedbah v svojem odgovoru na tožbo. Po njenem mnenju tožnik v pritožbi ne navaja nobenih utemeljenih pritožbenih razlogov, ki bi lahko vplivali na že podano odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je potrjena s prvostopno sodbo, ampak vztraja na istih razlogih, do katerih se je tožena stranka že opredelila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odločitev glede tožnikovega napredovanja v pedagoški naziv svetnik. Za to napredovanje je treba po 5. alinei 7. člena Pravilnika I pridobiti najmanj 38 točk iz različnih vrst drugega strokovnega dela, od tega najmanj 18 točk iz c), č), d) ali e) razdelkov 18. člena Pravilnika I. Sporno pa je, po katerem razdelku 18. člena Pravilnika I se oceni tožnikovo sodelovanje v Programskem svetu za strokovno izobraževanje in usposabljanje (v nadaljevanju Programski svet). Tožena stranka ga je ocenila z 2 točkama po razdelku b), tožnik pa meni, da bi ga morala oceniti po razdelku c) kot razvojno-raziskovalno delo, in sicer s 6 točkami, ker naj bi bil član Programskega sveta 2 leti.

Ocenitev, kot jo je z izpodbijano odločbo izvedla tožena stranka, ima podlago v oceni predstojnika Zavoda, ki jo je ta dolžan izdelati po zadnjem odstavku 18. člena Pravilnika I za ocenjevanje drugega strokovnega dela ravnatelja v skladu s kriteriji iz 1. odstavka tega člena Pravilnika I, izhaja pa tudi iz tožnikove vloge za napredovanje z dne 30.6.1994, ki jo je tožena stranka prejela 1.7.1994. V upravnih spisih ni spremembe vloge za napredovanje s popravkom ocene, ki naj bi jo tožnik predložil 15.12.1994. Navedene spremembe vloge tožnik ni priložil niti tožbi niti pritožbi. Vendar to na drugačno odločitev v stvari po presoji pritožbenega sodišča iz spodaj navedenih razlogov ne more vplivati.

Programski svet, ki ga urejata 15. in 16. člen Pravilnika I, je bil ustanovljen in je deloval le v času veljavnosti Pravilnika I. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju, Uradni list RS, št. 41/94, v nadaljevanju Pravilnik II) namreč Programskega sveta ne pozna več. Pravilnik I v 18. členu izrecno v nobenem razdelku ne opredeljuje članstva v Programskem svetu kot dodatno strokovno delo. Po presoji pritožbenega sodišča po gramatikalni razlagi razdelka b) 18. člena Pravilnika I sodelovanja v Programskem svetu sploh ni mogoče oceniti kot dodatnega strokovnega dela. Tožena stranka pa je na podlagi ocene predstojnika Zavoda z dne 22.12.1994 to tožnikovo delo ocenila z 2 točkama po razdelku b) 18. člena Pravilnika I, kar je enako tožnikovi oceni z dne 30.6.1994. Niti predstojnik Zavoda niti tožena stranka niti tožnik niso navedli, po kateri alinei b) razdelka 18. člena Pravilnika I so to delo ocenili. To, da tega ni navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, je pomanjkljivost obrazložitev teh aktov, vendar samo zaradi tega pritožbeno sodišče prvostopne sodbe ni razveljavilo, saj meni, da je taka ocena tožniku v korist. Po presoji pritožbenega sodišča se namreč sodelovanje v Programskem svetu ne more ocenjevati kot razvojno-raziskovalno delo v smislu 5. alinee c) razdelka 18. člena Pravilnika I, kot je to v tožbi predlagal tožnik. Po tej določbi se s 3 točkami oceni enoletno razvojno-raziskovalno in drugo strokovno delo v povezavi z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in šport, višjo in visoko šolo, ki izobražuje kadre na področju šolstva in drugimi vzgojnoizobraževalnimi zavodi, pedagoškim inštitutom, Andragoškim centrom RS ali drugimi raziskovalnimi zavodi. Naloge Programskega sveta kot strokovnega organa, določene v 15. in 16. členu Pravilnika I (izbira in ovrednoti programe izobraževanja na predlog visokošolskih zavodov, ki izobražujejo kadre za delo v vzgoji in izobraževanju, Zavoda RS za šolstvo in šport ali druge ustrezne organizacije) namreč ne ustrezajo definiciji raziskovalne dejavnosti po Zakonu o raziskovalni dejavnosti (Uradni list RS, št. 8/91-I), ki je veljal v času vložitve tožnikove vloge, in tudi ne definiciji raziskovalne in razvojne dejavnosti, vsebovani v Zakonu o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD, Uradni list RS, št. 96/02), ki je veljal v času odločanja tožene stranke z v tem sporu izpodbijano odločbo. Glede na to torej pritožbeno sodišče meni, da tožnikovega sodelovanja v Programskem svetu ni mogoče uvrstiti v kriterije razdelka c) 18. člena Pravilnika I. Zato tudi ni pomembno, v kakšnem obdobju (eno leto kot tožnik zatrjuje v svoji vlogi z dne 30. 6. 1994 ali 2 leti kot tožnik zatrjuje v tožbi) je te dejavnosti tožnik opravljal. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu, opr. št. I Up 745/2004-2 z dne 13.4.2005, zavzelo stališče, da tožnik nima niti dejanske niti pravne podlage za to, da bi mu morala tožena stranka njegovo vlogo poslati v dopolnitev, kot je ravnala v drugih primerih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila namreč njegova vloga popolna in sestavljena v skladu s Pravilnikom I, torej ni bilo niti dejanskih niti pravnih razlogov za njeno dopolnitev. Če pa tožnik meni, da bi bila dopolnitev potrebna zato, ker je ob nedoseženem številu točk za pridobitev naziva svetnik in ob zahtevi, da se mu ta naziv podeli, vloga sama v sebi nesklepčna, pa to presega obveznosti organa za zahtevo po dopolnitvi vloge, določene v 68. členu ZUP/86. Ta določa, da je treba dati vlogo v dopolnitev le takrat, kadar je zaradi nepopolnosti oziroma nejasnosti ni mogoče obravnavati. Tožnikova vloga pa je bila popolna in jasna in zato sposobna za obravnavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.