Jedro

Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene A. A. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določb prvega in drugega odstavka 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 10 (deset) mesecev zapora, pod preizkusno dobo 2 (dveh) let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, jo je pa na temelju prvega odstavka 95. člena ZKP obremenilo za plačilo stroškov oškodovanke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Prav tako ji je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 12.000,00 EUR, medtem ko je v preostalem oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. To je bilo storjeno s sodbo I K 12744/2023 z dne 7. 7. 2025.

2.Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija zagovornik obdolžene, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženo očitka storitve kaznivega dejanja oprosti oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3.Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obdolženo in njenega zagovornika, kot je slednji predlagal v pritožbi, prav tako pa tudi Pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Pritožbene seje so se udeležili vsi obveščeni in je bila dne 19. 2. 2026 opravljena v skladu s 378. členom ZKP.

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5.Prav ima zagovornik, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino dvigov gotovine z računa obdolžene in razpolaganje z nakazanimi sredstvi B. B., nima jasnih in med seboj skladnih razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je obdolžena na svoj transakcijski račun (v nadaljevanju TRR) prejela skupaj 12.000,00 EUR nakazil oškodovanke ter da je opravila pet dvigov gotovine v skupnem znesku 11.960,00 EUR, pri čemer naj bi razliko 40,00 EUR zadržala. Vendar pa takšen zaključek nima zadostne opore v razlogih sodbe niti v vsebini listinskih dokazov. Iz izpisa prometa na transakcijskem računu obdolženke namreč izhaja, da skupni dvigi gotovine znašajo 12.440,00 EUR, pri čemer sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je pri izračunu vsote prikritega izvora denarja upoštevalo zgolj znesek 11.960,00 EUR oziroma čemu je ostal prezrt dvig v višini 480,00 EUR, sicer razviden iz listinske dokumentacije. Prav tako ni obrazložilo okoliščine, da je obdolžena po drugem nakazilu v višini 500,00 EUR dvignila 960,00 EUR, kar presega znesek tega nakazila. Zaradi navedenih nepojasnjenih neskladij med razlogi sodbe in vsebino izvedenih listinskih dokazov, ko torej iz izpisa prometa na TRR izhaja, da dvigi obdolžene A. A. presegajo skupen znesek posameznih inkriminiranih nakazil B. B., ostaja nejasen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolžena kot t.i. "denarna mula" zadržala 40,00 EUR prejetih sredstev. Ker sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima jasnih in prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je onemogočen njen nadaljnji vsebinski preizkus.

6.Po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v posledici odsotnosti jasnih razlogov o odločilnih dejstvih podana še nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz ponujenega razlogovanja namreč izhaja, da je B. B., ki ji je prvostopenjsko sodišče v predmetni kazenski zadevi priznalo procesni status oškodovanke, denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala na podlagi spletne komunikacije z neznanim storilcem, na socialnem omrežju Facebook predstavljenim kot ameriškim vojakom C. C., samskim očetom dveh otrok, ki jo je skoraj dve leti zavajal z obljubami o ljubezenskem razmerju, o prenosu sklada, ki ga je ustanovil v X, nanjo, ter z namero preselitve k njej v Republiko Slovenijo, pri čemer je, po tem, ko mu je B. B. preko banke - ki ji je predočila, da gre možnost goljufije zavajalca oziroma pobiralca denarja - predhodno že prenakazala okrog 130.000,00 EUR, obdolženo A. A. predstavil kot svojo posrednico oziroma "agentko".

7.Iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je B. B. na TRR račun obdolžene A. A. nakazovala svoj lasten denar, pridobljen od prodaje hiše po razveznem postopku, iz naslova dediščine in na temelju najema kredita. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa prvostopenjsko sodišče ni razumno pojasnilo, na kakšni podlagi je B. B. priznalo položaj oškodovanke v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1. Njej nastalo premoženjsko oškodovanje, ki bistveno presega inkriminirani znesek 11.960,00 EUR, je vendar, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe, posledica ravnanja neznanega storilca kaznivega dejanja goljufije, ki se je predstavljal z imenom C. C., ter z obljubami ljubezni in zveze od B. B. izvabil denar, medtem ko se inkriminirano ravnanje obdolžene, ki naj bi po vsebini izreka prvostopenjske sodbe pomenilo pranje denarja, nanaša na zgolj naknadno razpolaganje s prejetimi sredstvi v višini 12.000,00 EUR oziroma prikrivanje njihovega izvora. Ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo, v čem naj bi ravnanje obdolžene A. A. predstavljalo neposreden poseg v pravice ali pravne koristi B. B., je nerazumljiv izrek izpodbijane sodbe, s katerim ji je izrecno priznan položaj oškodovanke, obdolženi pa na temelju drugega odstavka 105. člena ZKP naloženo (delno) plačilo njenega premoženjskopravnega zahtevka v višini 12.000,00 EUR ter skladno določbi prvega odstavka 95. člena ZKP tudi plačilo stroškov oškodovanke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

8.Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da ostaja nepojasnjeno že temeljno vprašanje, in sicer, ali je predmet inkriminiranega ravnanja obdolžene A. A. sploh predstavljalo premoženje, ki izvira iz kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev. Prvostopenjsko sodišče se do te ključne razlike ni opredelilo, temveč je brez ustrezne obrazložitve štelo, da gre za sredstva, ki izvirajo iz kaznivega dejanja. Ker izpodbijana sodba tudi o tem odločilnem vprašanju nima jasnih razlogov, ne gre preizkusiti pravilnosti zaključka o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja.

9.Ob tako ugotovljenem pritožbeno sodišče pripominja, da kaznivo dejanje pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 ne varuje neposredno premoženja posamezne osebe, ki je bila oškodovana s predhodnim kaznivim dejanjem, temveč predvsem zakonitost finančnega in gospodarskega sistema ter transparentnost izvora premoženja v pravnem prometu. Zato oseba, ki je bila oškodovana s predhodnim kaznivim dejanjem (v obravnavanem primeru B. B. z ravnanjem neznanega storilca kaznivega dejanja goljufije), praviloma nima položaja oškodovanca v kazenskem postopku zaradi pranja denarja, saj njena premoženjska škoda ne nastane zaradi ravnanja storilca kaznivega dejanja pranja denarja, temveč že zaradi predhodnega, t.i. predikatnega kaznivega dejanja (za prim. sodba VSC II Kp 32390/2019 z dne 31. 1. 2023, točka 59). Ker prvostopenjsko sodišče tega vprašanja sploh ni razčistilo, marveč je B. B. brez ustrezne pravne podlage priznalo položaj oškodovanke ter ji na tej podlagi celo (delno) prisodilo premoženjskopravni zahtevek in stroške kazenskega postopka, so razlogi izpodbijane sodbe o tem odločilnem dejstvu nejasni, izrek pa nerazumljiv.

10.Bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem bo treba zlasti razjasniti vprašanje izvora inkriminiranih denarnih sredstev, ki so bila v višini 12.000,00 EUR nakazana na TRR obdolžene A. A., ter ugotoviti, ali so v predmetni zadevi sploh podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja. Predvsem bo sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali A. A. nakazana denarna sredstva sploh izvirajo iz kaznivega dejanja, ali je v njenem dejanju prepoznati motiv za izvršitev kaznivega dejanja in ali gre zaključiti, da je v inkriminiranem času od 3. 9. 2021 do 2. 12. 2021, ko je od pošiljateljice B. B. na svoj TRR sprejela pet nakazil v skupnem znesku 12.000,00 EUR ter za znesek 11.960,00 EUR na bencinskih servisih družbe Petrol d.d. kupovala "Bitcoin kupone", s čimer je prikrila izvor denarja, ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa. Njen subjektivni odnos do obravnavanega kaznivega dejanja bo sodišče prve stopnje ugotavljalo na dveh ravneh ter na ta način ocenilo, ali se je obdolžena zavedala, da (pravilneje: če sploh) na njen TRR prejeta nakazila izvirajo iz kaznivega dejanja in prikrivanja izvora tega denarja, pri čemer pa je hotela (ali vsaj pristala), da posledica (prikrivanja) nastane (za prim. sodbe VSRS I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014, točka 7, I Ips 9333/2011 z dne 15. 6. 2017, točka 5, in I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023, točka 33).

11.Posebej pozorno pa bo sodišče prve stopnje premotrilo procesni položaj B. B., ki je obdolženi nakazovala lastna denarna sredstva, in tehtno obrazložilo, ali in če, na kakšni pravni podlagi, ima v okviru tega kazenskega postopka položaj oškodovanke. Od te presoje je namreč odvisna tudi pravilnost prvostopenjske odločitve o njenem premoženjskopravnem zahtevku ter o stroških kazenskega postopka.

12.V ponovljenem sojenju, ki se vrača v stadij glavne obravnave, bo sodišče prve stopnje tako najprej odpravilo ugotovljene procesne pomanjkljivosti ter jasno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Zaradi narave sprejete odločitve se pritožbeno sodišče namreč ni opredeljevalo do jedra pritožbene graje, osredotočene na očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po tem, ko bo znova izvedlo vse materialnopravno relevantne dokaze, bo pozorno in vestno ovrednotilo zagovor obdolžene, pretehtalo bo vsak izvedeni dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter ponovno presodilo, ali je v inkriminiranem ravnanju A. A. prepoznati obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem bo ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki v zadevi še ni zavzel stališča.

13.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.