Jedro

Kadar sta primarni in podredni zahtevek ista, gre dejansko za le en zahtevek, tako da eventualna kumulacija sploh ni možna.

Ugotovitev, da gre za prenos podjetja, predstavlja dejansko ugotovitev. Iz tega razloga tožba, s katero se zahteva takšna ugotovitev, ni dopustna.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni zahtevek prvega tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2010 nezakonita (I./1. točka izreka), da je pri prvi toženki prišlo do prenosa dela podjetja na drugo toženko, zaradi česar mu delovno razmerje ni prenehalo s potekom odpovednega roka dne 2. 4. 2010, temveč še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2003 pri drugi toženki (I./2. točka izreka), da ga je druga toženka dolžna pozvati na delo, mu zagotoviti vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, mu za ves čas od 2. 4. 2010 dalje do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo in urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (I./3. točka izreka), da je druga toženka dolžna za čas od 2. 4. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v bruto znesku 1.105,50 EUR, odvesti davke in prispevke, prvemu tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače (I./4. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka (I./5. točka izreka). Podrednemu zahtevku prvega tožnika je ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2010 (II./1. točka izreka) in da mu delovno razmerje pri prvo toženki ni prenehalo s potekom odpovednega roka dne 2. 4. 2010, temveč to še naprej traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi (II./2. točka izreka). Posledično je prvi toženki naložilo, da prvega tožnika pozove nazaj na delo, mu zagotovi vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi med njim in prvo toženko, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 2. 4. 2010 do vrnitve nazaj na delo prizna neprekinjeno delovno dobo in uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (II./3. točka izreka) ter mu za navedeno obdobje obračuna nadomestila plače v bruto znesku 1.105,50 EUR mesečno, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega nadomestila plače dalje (II./4. točka izreka). Odločilo je, da je prva toženka dolžna prvemu tožniku plačati stroške postopka v znesku 694,62 EUR (II./5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek drugega tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2010 nezakonita (III./1. točka izreka), da je pri prvi toženki prišlo do prenosa dela podjetja na drugo toženko, zaradi česar mu delovno razmerje ni prenehalo s potekom odpovednega roka dne 2. 4. 2010, temveč še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z datumom nastopa dela pri drugi toženki (III./2. točka izreka), da ga je druga toženka dolžna pozvati na delo, mu zagotoviti vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, mu za ves čas od 2. 4. 2010 dalje do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo in urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III./3. točka izreka), da je druga toženka dolžna za čas od 2. 4. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila v bruto zneskih, razvidnih iz III./4. točke izreka, odvesti davke in prispevke, drugemu tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače in mu povrniti stroške postopka (III./5. točka izreka). Podrednemu zahtevku drugega tožnika je ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2010 (IV./1. točka izreka) in da mu delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo s potekom odpovednega roka dne 2. 4. 2010, temveč traja do vključno 11. 5. 2010 in od 1. 12. 2010 (če ne bo zaposlen pri drugem delodajalcu) z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z datumom nastopa dela 1. 3. 2003 (IV./2. točka izreka). Posledično je prvi toženki naložilo, da drugega tožnika pozove nazaj na delo, mu zagotovi vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi med njim in prvo toženko, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, t.j. od 2. 4. 2010 do 11. 5. 2010 in od 1. 12. 2010 (če bo zaposlen pri drugem delodajalcu) do vrnitve nazaj na delo prizna neprekinjeno delovno dobo in uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (IV./3. točka izreka) ter mu za navedeno obdobje obračuna nadomestila plače oziroma razlike nadomestila plač v bruto zneskih, razvidnih iz IV./4. točke izreka, odvede davke in prispevke, drugemu tožniku pa izplača neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega nadomestila plače dalje. V presežku (pravice iz delovnega razmerja od 12. 5. 2010 do 30. 11. 2010 in od 1. 12. 2010 dalje, če bo zaposlen pri drugem delodajalcu) je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (IV./5. točka izreka). Odločilo je, da je prva toženka dolžna drugemu tožniku plačati stroške postopka v znesku 694,62 EUR (IV./6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnika se pritožujeta zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta primarna zahtevka uveljavljala na podlagi tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ker sta bila v času vložitve tožbe formalno zaposlena pri prvi toženki, nista bila dolžna podajati zahtevkov po prvem odstavku 204. člena ZDR, saj zakon takšne postopke predvideva le za primere odprave kršitve pravic pri obstoječem delovnem razmerju. Glede na to, da pri spremembi delodajalca pride do prehoda k novemu delodajalcu po samem zakonu, sta bila hkrati z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi vsekakor upravičena uveljavljati tudi ugotovitveni zahtevek, da je prišlo do prehoda zaposlitve k drugi toženki, brez predhodnega postopka. Navajata, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razvidno, na katero hčerinsko podjetje je prva toženka prenesla dejavnost, pa tudi sicer nista bila seznanjena s tem podatkom. Zato sta v tožbi prvo toženko pozvala, da jima potrdi, da je šlo pri drugi toženki za hčerinsko družbo, na katero je prva toženka prenesla dejavnost prevozništva, oziroma da jima pojasni, na koga je bila ta dejavnost prenesena. Uveljavljata povrnitev pritožbenih stroškov.

Prva in druga toženka se pritožujeta zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožbenih zahtevkov in bi moralo sodišče tožbo tožnikov zavreči. Izrek izpodbijane sodbe je nejasen in nerazumljiv, ker se vsebinske odločitve medsebojno izključujejo. O dveh istih zahtevkih prvega in drugega tožnika je odločeno na različen način (odločitev pod točko I./1. in II./1 oziroma pod točko III./1. in IV./1. izreka sodbe). Tako oblikovan izrek se ne da preizkusiti, zato je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, na katero toženo stranko se nanašajo posamezni zahtevki tožnikov. Sodišče je v izreku prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, ko je o vseh zahtevkih tožnikov odločilo, kot da gre za en sam tožbeni zahtevek, ne pa tako, da bi najprej odločilo o primarnem in šele nato o podrednem tožbenem zahtevku. Ker sta tožnika tožbo vložila zoper prvo in drugo toženko, postavila pa zgolj en tožbeni zahtevek, niso izpolnjene predpostavke za vsebinsko odločanje. Zato bi moralo sodišče tožnika opozoriti, da ni podan pravni interes za vsebinsko obravnavo tožbe. Tožnika nista nikoli naslovila zahteve v smislu določb 204. člena ZDR na drugo toženo stranko, da odpravi kakršne koli nepravilnosti ali kršitve. Ni jasno, na katero od obeh toženk se nanaša tožbeni zahtevek tožnikov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sodno varstvo ni dopustno po objektivno spremenjenem tožbenem zahtevku, podanem po preteku prekluzivnega roka. Razlogi in zaključki sodišča prve stopnje so kontradiktorni glede vprašanja, kdo je delodajalec tožnikov. Če je prišlo do prenosa podjetja s 1. 1. 2010, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, potem prva toženka ni delodajalec tožnikov in se v takem primeru postavlja vprašanje pravnega interesa za vložitev tožbe. Protispisni so zaključki sodišča, da sta obe toženki podali odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno. Uprava prve toženke je 3. 12. 2009 sprejela sklep, da se s 1. 1. 2010 ukine področje logistike zaradi bistvenih sprememb v njenem poslovnem okolju. Odpoved z dne 16. 2. 2010 je bila torej pravočasna. Prav tako ne drži, da toženki nista dokazali obstoja poslovnega razloga. Prva toženka ga je obrazložila in dokazala, sicer pa sta toženki predlagali postavitev izvedenca finančne stroke, sodišče prve stopnje pa je njun dokazni predlog zavrnilo. Poslovodji obeh toženk sta bila nujno službeno odsotna in se nista mogla udeležiti zaslišanja, zato je sodišče zmotno zaključilo, da sta odklonila sodelovanje v postopku.

Obe stranki sta na pritožbi odgovorili. Predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2010, ki mu jo je podala prva toženka, nezakonita. V nasprotju s takšno odločitvijo pa je v II./1. točki izreka sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2010, ki jo je prva toženka podala prvemu tožniku, nezakonita. Tako oblikovana dela izreka se med seboj izključujeta, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. To velja tudi za odločitev, ki se nanaša na drugega tožnika. V III./1. točki izreka sodbe je namreč prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2010, ki jo je podala prva toženka, nezakonita, medtem ko je v IV./1. točki izreka sodbe enakemu zahtevku ugodilo.

Ker so vsi ostali (reintegracijski in reparacijski) zahtevki, ki jih tožnika uveljavljata v tem sporu, odvisni od predhodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovljeno nasprotje v izreku narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti. Opisane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče po naravi stvari samo ne more odpraviti, zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavljeno sodbo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti navedeno nepravilnost v izreku. Pri tem bo moralo upoštevati, da je vsebina 1. točke primarno postavljenega zahtevka tožnikov glede nezakonitosti odpovedi enaka 1. točki njunega podredno postavljenega tožbenega zahtevka in gre torej v tem obsegu za identična zahtevka. Kadar sta zahtevka ista, gre dejansko za en sam zahtevek, zaradi česar (eventualna) kumulacija 1. točke tožbenih zahtevkov ni mogoča. Pritožbeno sodišče v zvezi s procesnimi vprašanji še pripominja, da tožnika v 2. točki primarno postavljenega zahtevka uveljavljata ugotovitev, da je pri prvi toženki prišlo do prenosa dela podjetja na drugo toženko, zaradi česar tožnikoma pri drugi toženki delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz pogodb o zaposlitvi. Po prvem odstavku 181. člena ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Upoštevaje drugi odstavek citiranega člena se lahko ugotovitvena tožba vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Ugotovitev, da gre za prenos podjetja, kot ga ureja 73. člen ZDR, kar tožnika zahtevata v 2. točki primarno postavljenega zahtevka, je dejanska ugotovitev, ki ima na podlagi zakona določene pravne posledice, tj. spremembo delodajalca, na katerega preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Ker morebitna sprememba delodajalca predstavlja dejansko ugotovitev, ugotovitvena tožba s takšno vsebino ni dopustna. Vendar pa tožnika v isti točki primarno postavljenega tožbenega zahtevka uveljavljata, da jima delovno razmerje v posledici nezakonite odpovedi pri drugi toženki ni prenehalo in še traja. V tem delu zahtevka gre za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še naprej obstaja, kar ZPP v 181. členu dopušča. Tudi sicer je poseben predpis, ki določa možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali drugih načinov prenehanja veljavnosti te pogodbe) ZDR, tj. določilo tretjega odstavka 204. člena tega zakona. Ker je bila tožnikoma vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, imata pravni interes za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja in sta bila v ta namen upravičena uveljaviti v zakonu določeno pravno varstvo, torej na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti podanih odpovedi in da jima delovno razmerje primarno pri drugi toženki, podrejeno pa pri prvi toženki, ni prenehalo oziroma še traja.

Tožnika sta v tožbi predlagala, da v kolikor ni prišlo do prenosa dela podjetja pri prvi toženki, naj sodišče odloči o podrednem zahtevku zoper prvo toženko. Primarna zahtevka pa sta bila postavljena zoper drugo toženko. Glede na to, da sta zahtevka tožnikov uperjena zoper različni toženki in je razlika med primarnim in podredno postavljenim zahtevkom tožnikov dejansko le v ugotovitvi dejstva, da je prišlo do pravnega prenosa dela podjetja prve toženke na drugo toženko (kar z ugotovitveno tožbo ni dopustno ugotavljati), v preostalem pa je njuna vsebina enaka, je postavljene zahtevke tožnikov potrebno obravnavati kot podrejeno sosporništvo (192. člen ZPP). Namen tega procesnega instituta je v tem, da zajame tožeča stranka v tožbi dvoje ali več oseb, ki bi lahko prišli v poštev kot pasivno legitimirani. V takem primeru na podlagi prvega odstavka 192. člena sodišče presoja utemeljenost zahtevka proti podredni (naslednji) toženki le, če je pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvi toženki. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ne more odločati hkrati o zahtevkih zoper drugo in eventualno (prvo) toženko.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.