Jedro

V predmetni zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku pokojnina zmanjšana na podlagi določb ZUJF-a. Na podlagi določb ZOPRZUJF-a je bila tožniku izdana nova odločba, ki je že postala pravnomočna. V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska 150,00 EUR od 1. 6. 2012 do plačila glavnice v roku 8 dni. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dne 16. 11. 2012 vložil tožbo zaradi molka upravnega organa, ki se nanaša na nezakonito odvzeti del pokojnine po določbi prvega odstavka 143. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012). Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 je bil razveljavljen drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Na podlagi omenjene odločitve je bil sprejet Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). Namen tega zakona je predvsem, da se zagotovi enaka obravnava vseh uživalcev pokojnin, katerim so bile pokojnine usklajene po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka ZUJF ter določitev rokov in načina poračuna razlike. ZOPRZUJF ni predpisal zakonskih zamudnih obresti, temveč govori le o vračilu usklajene glavnice protiustavno odvzetega dela pokojnin. Glede na navedeno, zlasti pa ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka kljub določbam ZOPRZUJF do sklenitve obravnave na sodišču prve stopnje, tožniku ni vrnila nič iz naslova nezakonito odvzete pokojnine, pomeni njena zamuda protipravno dejanje iz 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Zamuda je nastala najpozneje z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS, tj. z 22. 3. 2013 oziroma najpozneje z dnem objave ZOPRZUJF v Uradnem listu RS, tj. z 31. 5. 2013. Tožena stranka zaradi zamude mora plačati poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti. Samo v kolikor bi ZOPRZUJF izrecno predpisal, da RS ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga mora vrniti, bi protipravnost oziroma zamuda, kot eden ob objektivnih elementov materialnopravne zahteve za plačilo zakonskih zamudnih obresti, bila izključena. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku pokojnina zmanjšana na podlagi določb ZUJF-a. Tožba je bila vložena zaradi molka organa II. stopnje. Na podlagi določb ZOPRZUJF-a je bila tožniku dne 24. 6. 2013 izdana nova odločba. Omenjena odločba je postala pravnomočna.

V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ. Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah(1) zavzelo stališče, da je tožena stranka z novo pravnomočno odločbo, izdano na podlagi določb ZOPRZUJF, sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. ZOPRZUJF je 2. členu vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Takšna zakonska ureditev tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v neskladju z ustavnimi jamstvi(2), saj ima zakonodajalec na področju sistema socialne varnosti široko polje pravnega urejanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da za priznanje zakonskih zamudnih obresti tudi ni podlage v 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti je namreč bistveno, da je nova odločba, s katero je bila tožniku priznana razlika v dveh obrokih za nazaj in sicer v nominalnem znesku, postala pravnomočna. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev pa ureja matičen predpis, tj. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 277. členu oziroma sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 197. členu.

Toženi stranki tudi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kajti izpodbijani odločbi je izdala na podlagi določb ZUJF-a, ki so veljale v času odločanja tožene stranke, kot je to tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

Glede pritožbenih navedb, da tožena stranka še ni izvršila nove pravnomočne odločbe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da omenjeno na odločitev v sporni zadevi nima vpliva. Tožnik namreč razpolaga s pravnomočno odločbo. V primeru, če tožena stranka odločbe ni izvršila, lahko omenjeno tožnik uveljavlja v postopku izvršbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Npr. opr. št. Psp 577/2014 z dne 4. 3. 2015, Psp 523/2013 z dne 17. 4. 2014, Psp 546/2014 z dne 11. 12. 2014, Psp 480/2014 z dne 2. 10. 2014, itd..

(2) Takšno stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo že v odločbi opr. št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008.