Jedro

Če je v splošnih pogojih za mednarodno prevoz blaga po cesti zapisano, da je pošiljatelj blaga dolžan plačati prevoznino, čeprav je v tovornem listu uporabljeno določilo, da jo plača prejemnik blaga in je to določilo tudi res uporabljeno, lahko prevoznik terja plačilo tako od prejemnika kot od pošiljatelja.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 51.202,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 39.838,00 SIT od 20.11.1993 do plačila in od 11.364,00 SIT od 17.1.1994 do plačila, v 8 dneh." Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji, zato se izpodbijana sodba v 5. točki izreka razveljavi. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v 4. točki izreka v nespremenjenem delu sodba prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe (4. točka izreka prvostopne odločbe) zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki prevoznino za štiri prevoze v mednarodnem cestnem prevozu blaga v skupnem znesku 308.420,70 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 50.110,00 SIT. Zoper sodbo se je tožeča stranka v delu, s katerim s svojim zahtevkom ni uspela (4. in 5. točka izreka) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je deloma utemeljena. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka postavilo na stališče, da so plačniki prevozov, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, prejemniki blaga. To po ugotovitvi sodišča prve stopnje sledi že iz naročilnic za prevoze blaga, tako pa je predpisano tudi v določbi 2. odst. 659. člena ZOR. V obravnavanem primeru gre očitno za mednarodne prevoze blaga po cesti, kar med strankama ni sporno. Za vse prevoze so bili izdani mednarodni tovorni listi po CMR konvenciji o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti. Tovorni listi so v spisu in po določbi 1. odst. 9. člena CMR konvencije predstavljajo dokaz o sklenitvi prevozne pogodbe in njeni vsebini. Pri presoji vsebine pogodbe pa je sodišče prve stopnje verjetno spregledalo, da so na hrbtni strani tovornih listov natisnjeni splošni pogoji poslovanja v mednarodnem cestnem tovornem prometu (MTCP). Splošni pogoji po določbi 1. odst. 142. člena ZOR zavezujejo pogodbeni stranki. V 7.1. točki teh splošnih pogojev je določeno, da je pošiljatelj dolžan plačati voznino tudi v primeru, če je uporabljeno določilo "plača prejemnik". To pomeni, da je bilo s pogodbo o prevozu blaga dogovorjeno, da je pošiljatelj v vsakem primeru plačnik prevoza. Če je dogovorjeno, da je plačnik prejemnik blaga, je v takem primeru tudi prejemnik dolžan plačati prevoznino in je od prevoznika odvisno, od koga bo terjal plačilo. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazano, da bi bila tožena stranka ali kakšen od njenih pravnih prednikov naročnik, pošiljatelj ali prejemnik blaga za prevoza, zaračunana po računih št. 02779-11 v vtoževanem znesku 97.793,50 SIT in št. 04377-11 v znesku 159.424,40 SIT. Zato glede teh dveh prevozov ni dokazano, da bi bila tožena stranka ali njeni pravni predniki v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in je tožbeni zahtevek zato pravilno zavrnjen. V tem obsegu je bilo tako treba na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi napadeno sodbo. Pri prevozu, zaračunanem z računom št. 0644-11 v znesku 39.838,00, iz naročilnice sledi, da je bil naročnik prevoza I. H. d.d. kot pravni prednik tožene stranke. Plačnik tega računa je bil prejemnik blaga I.S. d.d., za katero je naročnik prevoza očitno naročil prevoz (pošiljatelj je bil po tovornem listu T-H iz Nemčije). Naročnik je torej v svojem imenu za prejemnika blaga naročil prevoz (primerjaj določbo 4. točke 5. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu). Ker je naročil prevoz v svojem imenu, ga je dolžan tudi plačati, saj je v tem primeru nastopal kot komisionar prejemnika blaga. Pri prevozu, zaračunanem z računom št. 07859-11 v znesku 11.364,80 SIT, iz naročilnice prav tako sledi, da ga je naročil I.H. d.d. (kot pravni prednik tožene stranke), ki je bil hkrati tudi pošiljatelja blaga, kar je razvidno iz tovornega lista. Glede na spredaj citirano določbo splošnih pogojev MCTP je torej tožena stranka dolžna plačati tudi ta prevoz. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo računov št. 02644-11 in 07859-11 zmotno presodilo listine in zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je razsodilo, da mora tožena stranka ta dva računa plačati skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. in 4. točka 373. člena ZPP/77). Po določbi 2. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka. Glede na uspeh v pravdi je na podlagi določbe 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje izvršilne in pravdne stroške, saj je končni uspeh v pravdi vsake od njiju približno enak. Ker je o vseh pravdnih stroških odločilo s svojo sodbo, je posledično razveljavilo izpodbijano prvostopno odločbo o stroških.