Jedro

Medtem ko je zavarovalnica tista, ki mora dokazovati zgolj tako imenovano dokazno bazo, konkretno okoliščine iz točke a do d 3. točke

1. odstavka 3. člena Pogojev, mora zavarovanec, ker gre za izpodbojno domnevo, dokazati, da obstajajo okoliščine, navedene v točkah a in b

1. točke 2. odstavka 3. člena Pogojev. Glede vprašanja, kdo se šteje za voznika zavarovanega vozila, Pogoji ne vsebujejo nobene domneve.

To pomeni, da dokazovanje tega dejstva bremeni tisto stranko, ki je zanjo ugodno, to pa je tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 905.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1996 in ji povrniti 330.153,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obrazložitev sodbe v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi, izrek sodbe pa nasprotuje razlogom sodbe, v kateri tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sledilo izključno dokaznim predlogom in navedbam tožeče stranke. Poudarja, da so bile vse poškodbe na toženkini desni strani. Zaključek sodišča prve stopnje, da je vozilo R4 po nezgodi gledalo v smer vožnje, od koder je pripeljalo, je napačen. Izvedenski mnenji A. B. in M.Š. se razlikujeta v ugotovitvah, ali je prišlo v času trka obeh vozil do sournega zasuka ali pa se je vozilo obračalo v obratni smeri urinega kazalca. Obe mnenji pa vsebujeta enak sklep, da je najverjetneje vozil M. F.. A. B. je v svojem mnenju predpostavil, da se je vozilo zavrtelo za 360 stopinj. Analiziral je tudi varianto, da je R4 vozil Frigelj: v tem primeru bi toženka lahko izpadla le v slučaju obrata za 180 stopinj, in sicer samo na področje križišča. Poškodbe, ki jih je utrpela toženka, takemu poteku ustrezajo, prav tako udarnine v prsni koš M. F.. Toženi stranki ni jasno, kako je mogoče, da so ob protiurni rotaciji vozila R 4 ostala nepoškodovana cela zadnja leva vrata R4. V nasprotju z izvedencem Š. je izvedenec B. obrazložil, kako je prišlo do poškodbe zadnjega levega blatnika na vozilu Honda.

Pritožba je utemeljena.

Pri rešitvi spornega pravnega razmerja se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (Uradni list RS, št. 70/94, ZOZP) in pogodbo o zavarovanju proti tretjim osebam (polica št. 00949398), sklenjeno med tožečo stranko - zavarovalnico in toženo stranko - lastnico vozila. Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je prevzel v prevoz (15. člen ZOZP). Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice (20. člen ZOZP). V primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe (2. odstavek 7. člena ZOZP). Sestavni del pogodbe o zavarovanju proti tretjim osebam, ki sta jo sklenili pravdni stranki, so Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95, v katerih so navedeni tudi primeri, kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja (3. člen Pogojev). Med drugim zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode, kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov (3. točka 1. odstavka

3. člena Pogojev). Kdaj se šteje, da je voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov, je določeno v nadaljevanju 3. točke 1. odstavka 3. člena Pogojev. Zavarovanec pa ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 1. odstavka 3. člena Pogojev; da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, uživanjem mamil oziroma drugih narkotikov.

Citirana določila Pogojev predstavlja jasen kriterij, kateri je tisti subjekt, ki nosi dokazno breme za dokazovanje posameznih dejstev.

Medtem ko je zavarovalnica tista, ki mora dokazovati zgolj tako imenovano dokazno bazo, konkretno okoliščine iz točke a - d 3. točke

1. odstavka 3. člena Pogojev, mora zavarovanec, ker gre za izpodbojno domnevo, dokazati, da obstajajo okoliščine, navedene v točkah a in b

1. točke 2. odstavka 3. člena Pogojev. Glede vprašanja, kdo se šteje za voznika zavarovanega vozila, Pogoji ne vsebujejo nobene domneve.

To pomeni, da dokazovanje tega dejstva bremeni tisto stranko, ki je zanjo ugodno, to pa je tožeča stranka. Ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da mora tožena stranka dokazati, da v času škodnega dogodka ni vozila osebnega vozila, katerega voznik je povzročil prometno nesrečo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov, upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu, ki tožeči stranki nalaga, da dokaže, kdo je vozil sporno vozilo, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožbenemu zahtevku bo lahko ugodilo le, če bo s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je bila voznica toženka, v primeru spoznavne krize pa se bo moralo opreti na 215. člen ZPP.