Jedro

Dobropis, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni vrednostni papir, ampak le indic obstoja nekega dolga. V kolikor je dolg sporen, mora tisti, ki ga zatrjuje, njegov obstoj dokazati. Domnevna pripoznava dobropisa s strani tožene stranke, na katerega se sklicuje tožeča stranka, po materialnem pravu ni samostojen vir obveznosti, pred katerim se tožena stranka ne bi mogla ubraniti ali da zaradi njegovega obstoja tožeči stranki ne bi bilo potrebno utemeljiti svojega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila toženka dolžna plačati tožnici 20.489,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je ugodilo drugemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, naj tožnici v 15 dneh izroči tri menice, ki jih ji je tožnica izdala v zavarovanje po Pogodbi o finančnem leasingu št. 6859 z dne 23. 1. 2002 (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 803,11 EUR v 15. dneh od prejema sodbe (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper I. in III. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tudi tožbenemu zahtevku pod točko I. izreka sodbe, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožeča stranka je z dopisom odgovorila na odgovor na pritožbo tožene stranke, na ta njen dopis pa je odgovorila še tožena stranka. Višje sodišče odgovorov ni upoštevalo, saj sta bila vložena po poteku rokov iz 333. in 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da nobeden izmed bistvenih elementov, zaradi katerih je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, ni sporen in zato sodbo oprlo na 214. člen ZPP, v skladu s katerim nesporna dejstva niso predmet dokazovanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka zgolj zatrjevala obstoj dobropisa, ni pa argumentirano nasprotovala trditvam tožene stranke, da je slednja tožeči stranki Pogodbo o finančnem leasingu št. 0006859 (v nadaljevanju: Pogodba) odpovedala zaradi neplačevanja obrokov leasinga. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na sodno prakso ugotovilo, da dobropis, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni vrednostni papir, ampak le indic obstoja nekega dolga. V kolikor je dolg sporen, mora tisti, ki ga zatrjuje, njegov obstoj dokazati. Domnevna pripoznava dobropisa s strani tožene stranke, na katerega se sklicuje tožeča stranka, po materialnem pravu po stališču sodišča prve stopnje namreč ni samostojen vir obveznosti, pred katerim se tožena stranka ne bi mogla ubraniti ali da zaradi njegovega obstoja tožeči stranki ne bi bilo potrebno utemeljiti svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje se zato ni ukvarjalo z vprašanjem pravilnega knjiženja dobropisa, storniranja računa, odvajanja DDV. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je tožba nesklepčna, saj tožeča stranka ni navedla elementov, iz katerih bi po materialnem pravu izhajal obstoj obveznosti tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo po oceni sodišče prve stopnje zato ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke ni sklepčen. Tožeča stranka se namreč ne more sklicevati le na dobropis, pri tem pa, ob dejstvu, da je tožena stranka obstoj zatrjevane obveznosti do tožeče stranke zanikala (in navedla, da je izdala dobropis le zaradi razknjižbe medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, v skladu s SRS, pri tem pa je tudi pojasnila, na kakšen način je bilo dolžniškoupniško razmerje med pravdnima strankama zaprto), ne predloži nobenih dokazov o zatrjevanem preplačilu svojih obveznosti na podlagi Pogodbe. Tožeča stranka tako ni niti (obrazloženo) trdila niti ni z ničemer dokazala, da bi obstajala njena vtoževana terjatev do tožene stranke. Račun tožene stranke, ki je bil naknadno z dobropisom zmanjšan za vtoževani znesek in njen dopis z dne 1.10.2008, obstoja le-te še ne dokazujeta. Vse to je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno utemeljilo.

8. Pritožbene trditve glede dobropisa kot verodostojne listine izhajajo iz napačne predpostavke tožeče stranke o vlogi in pomenu dobropisa, kar je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Iz samega dobropisa (ki je knjigovodska listina, ki le popravlja poslovni dogodek), obveznost tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska še ne izhaja. V primeru nesoglasja glede obstoja, s strani tožeče stranke zatrjevanega preplačila po Pogodbi št. 0006859 (ki naj bi ga potrjeval sporni dobropis), pa je le-to (preplačilo) dolžna dokazati tožeča stranka. V kolikor tožena stranka ne priznava obveznosti plačila zneska iz dobropisa, pa to še ne pomeni, da je dobropis fiktivna in lažna listina, kot to trdi pritožnik.

9. Pritožbene trditve glede tega, da ji sodba sodišča prve stopnje odreka njene pravice po materialni zakonodaji - dobrih poslovnih običajev in temeljnih pravnih načel v obligacijskih razmerjih, niso utemeljene, saj iz sodbe sodišča prve stopnje (pravilno) izhaja (le), da iz tožbenih trditev in dokazov ne izhaja obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke.

10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP potrdilo. Višje sodišče se je opredelilo le do pravno pomembnih pritožbenih navedb.

11. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča.