Jedro

Na tožnikovo zahtevo sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče za določen čas odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (tako imenovana odložitvena, neprava ali suspenzivna začasna odredba). Namenjena je le zadržanju izpodbijanega akta, s katerim je bila zadeva vsebinsko rešena in stranki naložena določena obveznost. To pomeni, da je odložitveno začasno odredbo mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijana odločba, katere odložitev se zahteva.

Drugače pa je s podrednimi tožbenimi zahtevki. Tožnik namreč predlaga zadržanje odločbe inšpektorja za okolje in ne zadržanje izpodbijanega sklepa. Začasna odredba se torej nanaša na drugo pravno razmerje; le-to pa ni predmet podrednih tožbenih zahtevkov. V tem pogledu niso podani zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1. Inšpektor za okolje je s sklepom, številka I06115-71/2011-71 z dne 26. 7. 2021 ugotovil, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz izvršljive odločbe, številka I06115-71/2011-30 z dne 15. 5. 2019. Slednja je tožeči stranka nalagala, da izvede sanacijo naravne vrednote in vzpostavi stanje vlažnega travnika, kot je bilo pred posegom. Z izpodbijanim sklepom ji je izrekel takojšnjo izterjavo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR. Obenem je določil nov rok za izpolnitev obveznosti in novo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. Tožeča stranka se je zoper izpodbijani sklep pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo, številka 0618-3869/2013-MKO-11 z dne 5. 2. 2022, njeno pritožbo zavrnilo.

2. S tožbo je tožeča stranka prvenstveno zahtevala, da sodišče odločbo, številka I06115-71/2011-30 z dne 15. 5. 2019 (v nadaljevanju: odločba inšpektorja za okolje) izreče za nično, izpodbijani sklep pa odpravi in toženi stranki naloži vrnitev že izterjane kazni. S podrednim tožbenim zahtevkom je uveljavljala odpravo izpodbijanega sklepa in vračilo izterjane kazni. V nadaljevanju je postavila še en podredni zahtevek, in sicer, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ga vrne v ponovno odločanje inšpektorju za okolje. Priglasila je tudi stroške postopka.

3. Obenem je predlagala izdajo začasne odredbe. Pojasnila je, da tožena stranka na podlagi neizvršljive odločbe inšpektorja za okolje terja plačilo visokih denarnih kazni. Tožnik ima družino z dvema majhnima otrokoma in partnerico, ki ni zaposlena. Edini vir preživljanja je dohodek iz manjšega podjetja A. A., s.p. Neprekinjeno izrekanje kazni ustvarja eksistencialno stisko družine in povzroča nepopravljive socialne posledice.

4. Na zahtevo za izdajo začasne odredbe se tožena stranka ni odzvala.

**K I. točki izreka**

5. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

6. Tožeča stranka je najprej uveljavljala izrek ničnosti odločbe inšpektorja za okolje o sanaciji naravne vrednote in vzpostavitvi stanja vlažnega travnika. Ta primarni tožbeni zahtevek ne izpolnjuje procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje. Posledično predlog za izdajo začasne odredbe, zaradi procesne odvisnosti, nima podlage.

7. Sodišče se je zato s predlogom za izdajo začasne odredbe ukvarjalo le v luči sledečih podrednih tožbenih zahtevkov.

8. Na tožnikovo zahtevo sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

9. Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče za določen čas odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (tako imenovana odložitvena, neprava ali suspenzivna začasna odredba). Namenjena je le zadržanju izpodbijanega akta, s katerim je bila zadeva vsebinsko rešena in stranki naložena določena obveznost.1 To pomeni, da je odložitveno začasno odredbo mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijana odločba, katere odložitev se zahteva.

10. Drugače pa je s podrednimi tožbenimi zahtevki. Tožnik namreč predlaga zadržanje odločbe inšpektorja za okolje in ne zadržanje izpodbijanega sklepa. Začasna odredba se torej nanaša na drugo pravno razmerje; le-to pa ni predmet podrednih tožbenih zahtevkov. V tem pogledu niso podani zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe.2

11. Sklicevanje tožnika na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 649/2007 z dne 18. 10. 2007 ni na mestu. Ne gre za primerljiva položaja; v omenjeni zadevi je bila zoper izvršilni naslov vložena tožba, o kateri še ni bilo odločeno; inšpekcijska odločba v času odločanja o začasni odredbi ni bila pravnomočna.

12. Kljub temu, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati z obstojem težko popravljive škode, vseeno podaja kratko tolmačenje v opisani smeri. V sodni praksi je že dlje časa zasidrano stališče, da mora stranka v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva. Na njej je tako trditveno, kot dokazno breme.3

13. Težko popravljiva škoda je pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Škoda mora biti resna, neposredno groziti, (začasno) odvrniti pa se jo da le z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe.4 Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je v zagotavljanju učinkovitosti sodnega varstva.

14. O tem, da materialna škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode, je bilo prelitega že veliko črnila.5 Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi mogoče govoriti le, če posega v tožnikovo preživljanje oziroma pomembno posega v njegovo dejavnost (pri pravnih osebah) in zato ni le začasna ali odvrnljiva.6

15. Tožeča stranka ni opredelila točne višine škode, ki naj bi ji pretila. Izostala so tudi pojasnila zakaj naj ne bi bila popravljiva. Iz skopih trditev je mogoče izluščiti, da bo tožniku nastala materialna škoda; zatrjuje namreč nastanek eksistencialne stiske. Sodišče ni našlo nobenih trditev, še manj pa dokaze zanje, o prihodkih, odhodkih tožnika in njegove družine, njegovem finančnem položaju in premoženju. Tako je ostalo brez osnovnih podatkov, da bi sploh lahko presodilo obstoj težko popravljive škode. Tožnik tudi ni razkril kaj točno naj bi bile nepopravljive socialne posledice.7 **K II. točki izreka**

16. Odločanje o stroških postopka z začasno odredbo je sodišče pridržalo za končno sodno odločbo.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 5/2022 z dne 2. 2. 2022, 6. točka. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 220/2021 z dne 22. 12. 2021, 9. točka. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021, 9. točka; I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 7. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 8. točka in številne druge. 4 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 8. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 9. točka in številne druge. 5 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 135/2018 z dne 13. 7. 2018, 11. točka; I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018, 13. točka; I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka in nadaljnje. 6 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka; I Up 78/2018, 13. točka in ostale. 7 Kot pod opombama 9 in 10.