Jedro

Dokazne prepovedi iz 219. člena ZKP se nanašajo le na pravico do navzočnosti pri preiskavi in na njeno izvedbo, ne pa na vprašanji izročitve odredbe o preiskavi osebi, pri kateri naj se opravi preiskava in pouka o pravici, da obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D. Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju: KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo enotno kazen štiri mesece zapora in denarno kazen 30 dnevnih zneskov (960,02 EUR), ki tako ne bo izvršena, če obsojeni v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, pridobljenih s kaznivim dejanjem ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, z izjemo sodne takse. Višje sodišče v Celju je, ob potrditvi odločitve sodišča prve stopnje, obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve kazenskega zakona“ in Vrhovnemu sodišču predlaga, da „izpodbijani sodbi v celoti razveljavi oziroma vrne v ponovno odločanje ter odmeri stroške pritožbenega postopka in stroške izrednega pravnega sredstva z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Predlaga tudi, da se obsojenega, glede na njegovo premoženjsko stanje, oprosti plačila sodne takse.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Zagovornica obsojenega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijani sodbi opirata na dokaze, pridobljene z nezakonito hišno preiskavo, opravljeno 27. 10. 2006 v hišah in pripadajočih prostorih na naslovih P. 25 in P. 26, katerih lastniki so bili obdolženčeva stara mati ter starša. Poudarja, da je preiskovalna sodnica ob odrejanju hišne preiskave razpolagala izključno z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih, ki sta ga policista M. B. in P. J. sestavila o razgovoru z občanom M. Š., pri čemer pa tako pridobljena informacija s strani policistov sploh ni bila preverjena, kaj šele potrjena. Poleg tega pa je dvomljivo tudi ali je bil zatrjevani razgovor z občanom sploh opravljen, tudi zato, ker obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v delo in verodostojnost izpovedbe policista M. B. Vložnica graja razloge sodbe pritožbenega sodišča in nato opozarja na odločitve Vrhovnega sodišča, predvsem na sodbo I Ips 78/2008, glede presoje dokazne vrednosti izjave anonimnega informatorja ter zaključuje, da je pritožbeno sodišče zmotno ocenilo, da informacije, s katerimi je razpolagala preiskovalna sodnica ob odreditvi hišne preiskave, zadostijo dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Zahtevani dokazni standard ob odreditvi hišne preiskave ni obstajal. 7. V obravnavani zadevi je dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju izdala odredbo o hišni preiskavi z dne 25. 10. 2006 ter se pri presoji, ali so podani utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 288. členu KZ, oprla na uradni zaznamek o razgovoru z identificirano osebo, M. Š. in ne na izjavo anonimnega informatorja, kot to, ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča, navaja zagovornica. Verodostojnosti izpovedi priče in okoliščin, v katerih je bila zahteva podana, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni več mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP), dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je policija predlagala odreditev hišne preiskave in sta jih pri presoji antecedenčnosti potrebnega dokaznega standarda presojali obe sodišči, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ob dodatni podpori (zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe, zapisnika o ogledu kraja dejanja ter dopisa Krekove družbe) nedvomno zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je obsojenec prikazal lažen vlom v vozilo, opremo, ki jo je odmontiral pa odnesel in skril ter v takem položaju za odreditev hišne preiskave (sodba sodišča prve stopnje strani 6 in 8 in točka 13 sodbe sodišča druge stopnje).

8. Izvršitev odredbe je preiskovalna sodnica prepustila organom za notranje zadeve. Pooblaščene uradne osebe Policijske postaje Celje so dne 27. 10. 2006 opravile hišno preiskavo, ki pa, po navedbah vlagateljice, ni bila izvedena skladno z jamstvi kazenskopravne zakonodaje, saj policisti, pred začetkom opravljanja hišne preiskave, obsojencu niso vročili odredbe za hišno preiskavo, niti ga tudi niso poučili o pravici do navzočnosti zagovornika (drugi odstavek 216. člena ZKP), saj to iz zapisnika o hišni preiskavi ne izhaja.

9. S temi navedbami zagovornica očitno nasprotuje zaključku nižjih sodišč, ki sta po zaslišanju policistov, ki so opravljali hišno preiskavo, zaključili, da je bila hišna preiskava, kljub pomanjkljivostim zapisnika, zakonita, saj so policisti, ki so hišno preiskavo opravljali, izpovedali, da je bila odredba, kljub temu, da v zapisniku to ni izvedeno, pred preiskavo izročena obsojencu ter da oznaka s poševno črtico na zapisniku pomeni, da navzočnosti odvetnika, kljub danemu pravnemu pouku, obsojeni ni zahteval. Z navedbami o neverodostojnosti izpovedb policistov zagovornica (ponovno) nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Poleg tega pa tudi, če bi dejanski zaključki ter podatki spisa dopuščali drugačno presojo, bi šlo le za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj se dokazne prepovedi iz 219. člena ZKP nanašajo le na pravico do navzočnosti pri preiskavi in na njeno izvedbo, ne pa na vprašanji izročitve odredbe o preiskavi osebi, pri kateri naj se opravi preiskava in pouka o pravici, da obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. V takem primeru bi obramba, ki problematizira vprašanje zakonitosti hišne preiskave, morala z ustrezno utemeljitvijo izkazati, da je takšna kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, česar pa ni storila.

10. Na zatrjevane očitke absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je zagovornici odgovorilo že pritožbeno sodišče v 8. in 9. točki sodbe, ki mu pa ni moč očitati, da se do pritožbenih navedb ni natančno opredelilo, kot to navaja zagovornica. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve drugostopne odločbe je mogoče razbrati, da se je sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo in sprejelo razloge prvostopnega sodišča. Pritožbene navedbe tako niso bile spregledane, ampak so bile, v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe (s katerimi je senat pritožbenega sodišča v celoti soglašal), presojene, saj iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Ni pa moč spregledati niti, da ti očitki v pretežni meri, čeprav se zagovornica sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Zagovornica v razdelku pod točko II zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vendar z razlogi, ki jih ponuja v utemeljitev, trditve ne pojasni. Navaja namreč, da obdolženi ni izpolnil znakov kaznivega dejanja krive ovadbe, saj od takega dejanja ne bi imel nobene koristi, da sodišče ni pojasnilo zaključka, da je obdolženi vedel, da v vozilo ni bilo vlomljeno ter da ni bilo ničesar ukradenega, da glede poskusa kaznivega dejanja goljufije obsojenec ni imel goljufivega namena ipd., s čimer (ponovno) nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tudi trditev, da so podane okoliščine, ki izključujejo obdolženčevo krivdo, je neustrezno in pavšalno obrazložena z navedbo, da ni obstajal nikakršen direkten naklep in tudi ne namen storitve kaznivega dejanja.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Vrhovno sodišče je obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.