Jedro

Ker gre pri ugotovitvi očetovstva za občutljivo statusno vprašanje, je treba biti pri presoji verjetnosti terjatve (v okviru postopka za izdajo začasne preživninske odredbe) previden. Stopnja previdnosti pa je odvisna tudi od tega, kako ogroženo bi bilo otrokovo preživljanje, če začasna odredba ne bo izdana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Predmet te pravdne zadeve je ugotovitev očetovstva in plačevanje preživnine za prvotožnika mld. T. Š. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu naložilo plačevanje mesečne preživnine v znesku 210 EUR na TRR drugotožnice. Sodišče je z izpodbijanim sklepom izdajo take začasne odredbe zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v odločanje. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da izjava toženca, da je možno, da bi bil otrokov oče, a v to ni prepričan, ni dovolj za izkaz verjetnosti terjatve tožeče stranke. Že na podlagi te izjave toženca bi namreč bila možna izdaja začasne odredbe, saj iz nje izhaja zadostna stopnja verjetnosti. Merilo za izdajo začasne odredbe je interes otroka, da se še pred izdajo dokončne odločbe poskrbi za njegovo preživljanje. Podan je tudi drugi, subjektivni pogoj, a se sodišče do tega sploh ni opredelilo. Le z izdajo začasne odredbe se bo namreč preprečila težko nadomestljiva škoda, ki bi sicer nastala, če otrok ne bi imel potrebnih sredstev za preživljanje, hkrati pa toženec z izdajo začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, a nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdi, ki teče zaradi ugotavljanja očetovstva, je na podlagi 422. člena ZPP treba določiti tudi znesek preživnine. V sporih iz razmerij med starši in otroci sodišče lahko že pred tem izda začasno odredbo o preživljanju skupnih otrok pod pogoji, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izdaja začasne odredbe v zvezi s preživljanjem otroka je tako možna le, če je terjatev verjetno izkazana. V konkretnem primeru bi moralo biti s precejšnjo stopnjo verjetnosti izkazano, da je toženec oče prvotožnika, zaradi česar obstaja preživninska obveznost. Tega na podlagi predlaganih dokazov in trditev ni mogoče ugotoviti s stopnjo verjetnosti, zato ni izpolnjen niti prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe. Na podlagi trditve drugotožeče stranke, da je prepričana, da je toženec oče prvotožnika, in na podlagi izjave toženca, »da je možno, da je oče, ni pa prepričan«, namreč ni mogoče dovolj zanesljivo sklepati, da je razmerje otrok - oče med prvotožnikom in tožencem podano. Bistveni so razlogi sodišča prve stopnje, ki pojasnjujejo, da gre za tako pomembno odločitev (status očeta), da je treba biti pri ustrezni odmeri stopnje verjetnosti previden. Stopnjo previdnosti pa narekuje tudi ogroženost otrokove koristi. Glede na konkretne trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe tako ni izkazan že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno in racionalno, ko se ni podrobneje spuščalo v navedbe glede obstoja drugega pogoja in s tem ni kršilo določb pravdnega postopka, kakor to neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Te navedbe namreč niso bile takšne, da bi kazale na nezmožnost preživljanja otroka (pritožba nedovoljeno širi meje predlagane začasne odredbe). Dokler očetovstvo ni izkazano z večjo stopnjo verjetnosti, ob dejstvu, da je za otroka mogoče poskrbeti začasno tudi drugače, tožencu ni mogoče brez kontradiktornega postopka naprtiti mesečne obveznosti. Takšna odločitev ustvarja ustrezno ravnovesje med načeli materialne resnice, koristi otroka (vključujoč pojem težko nadomestljive škode) in pravicami strank.

Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in sklep prve stopnje potrdilo.