Jedro

Čeprav gre za isti historični dogodek, je treba vzročno zvezo med opustitvami v fazi odobritve pogodbe na eni in v izpolnitveni fazi pogodbe na drugi strani utemeljiti z različnim sklopom dejstev. Trditve o specifičnih okoliščinah primera, ki zapolnjujejo vrzel v verigi med seboj povezanih vzrokov v fazi odobritve pogodbe, so revizijska novota. Tožnik jih je podal, potem ko je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi prve toženke in drugega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo z utemeljitvijo, da vloge CSD v postopku odobritve pravnega posla glede na 111. člen ZZZDR ni mogoče razumeti tako široko, da bi morala skrbeti tudi za izpeljavo odobrenega pravnega posla.

Ker tožnik dejanskih okoliščin v fazi odobritve pogodbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju vzročne zveze, ni pravočasno zatrjeval, jih Vrhovno sodišče pri presoji ne sme uporabiti. Revizijska presoja vzročne zveze zato lahko ostane le taka, kot je bila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni prvi toženki povrniti 1187,70 EUR in drugi toženki 1488,99 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

**Dejanski okvir spora**

1. V naslovni zadevi Vrhovno sodišče odloča drugič.

2. Gre za odškodninski zahtevek tožnika zaradi zatrjevanega nestrokovnega ravnanja Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju tudi CSD) pri odobritvi pravnega posla za nakup nepremičnine takrat mladoletnega tožnika, zastopanega po zakoniti zastopnici (materi) – tretji toženki.

3. Dejansko stanje, na katerega je vezano revizijsko sodišče, je mogoče strniti v naslednje bistvene točke: - Takrat mld. tožnik (rojen je bil ... 1994) je bil lastnik stanovanja na ..., ki sta mu ga podarila njegova starša. - Ko sta se tožnikova starša razvezala, sta se sporazumela, da se stanovanje proda in se za tožnika kupi večje stanovanje v Kranju.

- Pogodbo o prodaji tožnikovega stanovanja je z odločbo z dne 15. 5. 2008 skrbstveno odobril drugi toženec in hkrati odločil, da mora biti kupnina nakazana na tožnikov skrbstveni račun.

- Tožnikovo stanovanje na ... je bilo prodano, kupnina v višini 93.000 EUR je bila nakazana na tožnikov skrbstveni račun.

- Tretja toženka je drugega toženca dne 7. 7. 2008 zaprosila za odobritev prodajne pogodbe, na podlagi katere bi tožnik postal lastnik večjega stanovanja v Kranju.

- V postopku skrbstvene odobritve pravnega posla je tretja toženka drugemu tožencu predložila nepodpisan osnutek prodajne pogodbe, v kateri je bil naveden datum 24. 6. 2008. V 3. členu pogodbe je bilo pogodbeno določilo, da je bil prvi del kupnine v znesku 30.000 EUR plačan 24. 6. 2008, drugi del kupnine v znesku 93.000 EUR pa bo plačan najkasneje do 15. 7. 2008. - Znesek v višini 30.000 EUR naj bi prispevala tretja toženka, znesek 93.000 EUR pa pomeni znesek, ki ga je tožnik imel skrbstvenem računu.

- Tretja toženka v postopku skrbstvene odobritve pravnega posla ni predložila podpisanega izvoda prodajne pogodbe niti ni tega od nje zahteval drugi toženec.

- Drugi toženec je dne 10. 7. 2008 izdal odločbo, s katero je v izreku odločil: "1) predložena prodajna pogodba, sklenjena med mld. A. A., ki ga zastopa zakonita zastopnica B. B., kot kupcem, in C. C. kot prodajalcem se za mld. A. A. skrbstveno odobri; 2) B. B. se dovoli dvig zneska v višini 93.000 EUR s skrbstvenega računa, katerega imetnik je mld. A. A. B. B. je dolžna celotni znesek v skladu s prodajno pogodbo nakazati prodajalcu C. C. na njegov osebni račun; 3) zakonita zastopnica B. B. je dolžna Centru za socialno delo ... roku 15 dni po opravljenem poslu predložiti dokazila o nakupu stanovanja, katerega lastnik bo mld. A. A." - Tretja toženka je drugemu tožencu predložila potrdilo o plačilu kupnine prodajalcu stanovanja v višini 93.000 EUR.

- Nakup stanovanja se je izjalovil: tretja toženka je 26. 8. 2008 podpisala odstopno izjavo, s katero je potrdila prejem vrnjene kupnine v znesku 93.000 EUR. Tega zneska ni vrnila na tožnikov skrbstveni račun.

**Dosedanji potek postopka**

4. Sodišče prve stopnje je odločilo, da prva toženka in drugi toženec tožniku solidarno odgovarjata za nastalo škodo. Protipravnost ravnanja je videlo v opustitvi CSD, da preveri, ali je bilo stanovanje po odobritvi pravnega posla res kupljeno. Ker tretja toženka ni razpolagala z dokazili o nakupu, bi se drugi toženec tako seznanil, da se je nakup izjalovil in bi gotovo zahteval vrnitev zneska. Podana je vzročna zveza med ravnanjem drugega toženca in škodo, ki je nastala tožniku. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu zahtevku, ki je zadeval prvo toženko in drugega toženca, o podrejenem zahtevku, zoper tretjo toženko, ni odločalo.1

5. Sodišče druge stopnje elementov protipravnosti v ravnanju drugega toženca ni našlo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da vloge CSD na podlagi 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni mogoče razlagati tako široko, da bi moral skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo posla.

6. Vrhovno sodišče je, drugače kot sodišče druge stopnje, protipravnost videlo v tem, da je CSD tožnikova denarna sredstva sprostil na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe in s tem materi omogočil, da je kupnino plačala pred podpisom pogodbe. V tistem trenutku so bila denarna sredstva sicer izpostavljena možnosti zlorabe, vendar se ta nevarnost v obravnavani zadevi ni realizirala. Tretja toženka je ravnala tako, kot ji je bilo z odločbo naloženo: denar je nakazala prodajalcu, ta pa ga je, ko je postalo jasno, da do prodaje nepremičnine ne bo prišlo, vrnil. O nastanku škode je mogoče govoriti šele s trenutkom, ko mati vrnjenega denarja ni položila nazaj na skrbstveni račun, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti. Zato med ravnanjem CSD in nastalo škodo ni vzročne zveze.

7. Ustavno sodišče je v odločbi Up 903/19 z dne 19. 4. 2023 presodilo, da je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku kršilo 26. člen Ustave, ker iz obrazložitve ni razvidno, da bi upoštevalo vse okoliščine sklepanja obravnavanega posla, natančneje dejstva, da uspeh posla ni bil odvisen le od sredstev na otrokovem računu, ampak naj bi del kupnine prispevala tudi njegova mati iz lastnih sredstev. Kasneje se je izkazalo, da tega ni storila, zato je posel propadel. Ustavno sodišče je poudarilo, da je tožnik v reviziji opozoril, da bi drugi toženec, če bi pred odobritvijo pravnega posla zahteval predložitev podpisane prodajne pogodbe, ugotovil, da preostanek kupnine v višini 30.000 EUR, za katerega je tretja toženka ustno zagotovila, da ga je že plačala, ni bil plačan. Zaključilo je, da v obrazložitvi ni pojasnjeno, ali in kako je ta okoliščina vplivala na presojo vzročne zveze v obravnavani zadevi (oziroma če ne, zakaj).

**Revizijske navedbe glede vzročne zveze in škode**

8. Tožnik v reviziji med drugim navaja, da je bil hkrati z odobritvijo pravnega posla tretji toženki dovoljen tudi dvig sredstev s pupilno varnega računa tožnika. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da do realizacije pravnega posla ni prišlo izključno iz razloga, ker tretja toženka prodajalcu ni plačala preostanka kupnine v višini 30.000 EUR, za katerega je drugi toženki, kot izhaja iz zapisnika z dne 7. 7. 2008, rekla, da ga je že plačala sama, drugi toženec pa ji je očitno verjel na besedo. Če bi drugi toženec zahteval predložitev podpisane prodajne pogodbe, ki bi morala glede na datum na pogodbi (24. 6. 2008) v trenutku, ko je tretja toženka zaprosila za odobritev prodajne pogodbe (7. 7. 2008), že obstajati, bi lahko ugotovil, da preostanek kupnine v višini 30.000 EUR, za katerega je tretja toženka trdila, da ga je že plačala, še ni bil plačan, in bi tako od tretje toženke lahko zahteval plačilo preostanka kupnine, še preden bi odobrila dvig sredstev s pupilno varnega računa. Na takšen način bi drugi toženec zagotovil, da bodo izpolnjene vse obveznosti iz pogodbe na strani tožnika kot kupca ter s tem omogočil realizacijo pravnega posla. Glede škode je materialnopravno zmotno stališče, da bi tožnik z zahtevkom proti prvi toženki in drugemu tožencu lahko uspel samo, če bi izkazal, da z uveljavitvijo svoje terjatve do tretje toženke, ki je škodo povzročila, ne more uspeti. To stališče je v nasprotju s 26. členom Ustave, ki oškodovancu daje opcijsko pravico, da sam izbira, od koga bo zahteval povračilo škode. Hkrati bi bila tožniku odvzeta ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj zaradi poteka zastaralnih rokov odškodnine od prve toženke in drugega toženca ne bi mogel več zahtevati.

9. Prva toženka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnik ni konkretiziral, na podlagi katerih ravnanj tretje toženke bi drugi toženec lahko predvidel, da bo tretja toženka ravnala v njegovo škodo. Stališče, da bi bil tožnik z zahtevkom lahko uspešen samo, če bi izkazal, da z uveljavitvijo svoje terjatve do tretje toženke ne more uspeti, je pravilno.

10. Drugi toženec uvodoma ugovarja, da je tožnik prekludiran v trditvi, da drugi toženec z odobritvijo pravnega posla z isto odločbo ne bi smel hkrati odobriti dviga 93.000 EUR. Tožnik prav tako ni navajal, da bi drugi toženec že samo s predložitvijo pisne pogodbe lahko ugotovil, da preostanek kupnine v višini 30.000 EUR še ni bil plačan, niti ni jasno, na podlagi kakšnih dejstev to zatrjuje. Ker je imela tretja toženka resne namene skleniti pogodbo - tako je izpovedala priča D. D. in je ugotovilo sodišče prve stopnje - ni bil dolžan dodatno preverjati, ali je tretja toženka denarna sredstva v višini 30.000 EUR res nakazala. Tudi če bi bila prodajna pogodba v fazi odobritve pravnega posla podpisana, to nebi preprečilo, da prodajalec od nje odstopi. Razlog za prikrajšanje ni v njegovem nedopustnem ravnanju, ampak izključno v ravnanju njegove zakonite zastopnice. Prav tako bi moral tožnik primarno naperiti zahtevek zoper tretjo toženko.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

_Predmet ponovnega revizijskega odločanja_

12. Ustavno sodišče je v razveljavitveni odločbi zapisalo (13. točka obrazložitve), da "izpodbijana sodba ne pojasni, kako je ugotovljeno protipravno ravnanje CSD učinkovalo v specifičnih okoliščinah konkretnega primera (na katere je pritožnik opozoril v reviziji in jih je Vrhovno sodišče povzelo v 5. točki obrazložitve sodbe). Iz obrazložitve ni razvidno, da bi Vrhovno sodišče pri presoji upoštevalo okoliščine sklepanja obravnavanega posla, in sicer da uspeh posla ni bil odvisen zgolj od sredstev na otrokovem računu, pač pa naj bi del kupnine prispevala tudi njegova mati iz lastnih sredstev, kasneje pa se je izkazalo, da tega ni storila, in je posel propadel." V ponovnem revizijskem odločanju je zato presoja Vrhovnega sodišča omejena na vprašanje vzročne zveze in če je ta podana, tudi na vprašanje nastanka škode.

_**Normativna izhodišča**_

13. Prvi odstavek 26. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila.2 Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.

14. Določilo 26. člena Ustave samo po sebi ne jamči povračila škode subjektu, če ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem države in njegovo škodo.3 Po ustaljeni ustavnosodni presoji za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja _ex iure imperii_ ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.4

15. Normativno izhodišče za presojo spornega pravnega razmerja je 111. člen takratnega ZZZDR, ki je določal, da smejo starši s privolitvijo centra za socialno delo odsvojiti ali obremeniti stvari iz otrokovega premoženja samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. Osnovni namen odločanja CSD v obravnavani zadevi je bilo varstvo interesov otroka, ki po prvem odstavku 56. člena Ustave uživa posebno varstvo in skrb. To ustavno določbo je treba razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, ki zavezuje tudi sodišče in po katerem je temelj varstva otroka njegova korist. Zahteva, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi (prvi odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah).5

16. Nenazadnje so otrokove premoženjske koristi predmet posebnega varstva po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki v okviru 1. člena Dodatnega protokola k EKČP (v nadaljevanju Dodatni protokol) vsaki fizični ali pravni osebi daje pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. V zadevah _S. L. in J. L. proti Hrvaški_ ter _Lazarev in Lazarev proti Rusiji_ je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da mora nacionalno sodišče v okviru presoje po 1. členu Dodatnega protokola preveriti, kako so pristojni domači organi zaščitili premoženjske interese otrok pred vsakršnimi ali naklepnimi ali malomarnimi ravnanji drugih, vključno pred dejanji njihovih staršev ali zakonitih zastopnikov.6 _**O vzročni zvezi**_ _Izhodišče presoje_

17. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 103/2021 izpostavilo hibridno značilnost vzročne zveze kot pravnega instituta, ki sestoji iz dveh prvin. Prva je naravna in pomeni zahtevo naravne, dejanske vzročnosti. Ravnanje tistega, ki naj bi bil odgovoren za škodo, mora biti nujno za nastop škodljive posledice. Ko je enkrat dokazana naravna vzročnost, pride na vrsto pravno vrednotenje. Miselna naloga prava je, da med številnimi naravnimi vzroki razloči tistega, ki je pravno upošteven.

18. Pri presoji, ali je posamezen naraven vzrok tudi pravno upošteven razlog škodnega dogodka, je v slovenski sodni praksi prevladujoča teorija o adekvatni vzročnosti, ki izhaja iz (objektivne) predvidljivosti škodnega dogodka.7 Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 178/2007 med drugim navedlo: "Po teoriji o adekvatni vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po rednem teku stvari pripelje do enake posledice. Merilo je predvidljivost posledice oziroma verjetnost, da bo posledica nastala. Teorija je odgovorila na vprašanje, kdo naj ugotavlja predvidljivost oziroma verjetnost, ki je merilo adekvatnosti: presoja se po objektivnih merilih; zato ni odločilno, ali se je odgovorna oseba zavedala verjetnosti nastanka škode, odločilno je, ali bi jo predvidel povprečno izkušen človek."8

19. V sodni praksi prav tako zasledimo teorijo o _ratio legis_ vzročnosti ali teorijo varovalnega namena norme, po kateri so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke.9 Varovalni namen prekršene norme pove, ali je ob predpostavki obstoja naravne vzročnosti škodna posledica ena od tistih, pred katerimi varuje prekršena pravna norma.10 Z razlago kršene norme je zato treba ugotoviti, kakšen obseg varstva ta norma daje: ali je škoda, ki je nastala, sploh take vrste posledica, pred katero je norma želela obvarovati; in če pomeni tako posledico, norma še naprej pove, kako daleč seže varstvo.11

20. Razumevanje vzročne zveze je torej tesno povezano z razumevanjem protipravnosti. Pravo namreč s svojimi zapovedmi oziroma prepovedmi vzpostavlja (ohranja) hotena in preprečuje (odpravlja) neželena stanja.

21. V tem kontekstu je bil cilj 111. člena ZZZDR zagotoviti, da se bo otrokovo premoženje obremenilo le zaradi otrokovih koristi oziroma preprečiti, da bi se na račun otrokovega premoženja okoristili drugi. Temeljni namen odločanja CSD v obravnavani zadevi je bilo namreč varstvo interesov otroka, ki po prvem odstavku 56. člena Ustave uživa posebno varstvo in skrb.12 Z določbo 111. člena ZZZDR je bil CSD postavljen za varuha otrokovega premoženja pred interesi drugih, vključno pred njihovimi starši in zakonitimi zastopniki. Namen varovalne norme je bil preprečiti ravno to posledico, ki se je udejanjila v obravnavanem primeru. Pri tem je že zakonodajalec predvidel, da tudi starši in zakoniti zastopniki ne bodo vedno ravnali v otrokovo korist. 22. Da se je udejanjila predvidljiva posledica in da je drugi toženec ravnal protipravno, pa še ne pomeni, da je podana pravno priznana vzročna zveza. V mrežo fizikalnih dogodkov bi namreč lahko vstopila povsem nepredvidena in s protipravnim ravnanjem drugega toženca nepovezana okoliščina, ki bi perfektno sklenjen pravni posel (za)peljala v tožnikovo škodo. Tudi če bi denimo tretja toženka predložila podpisano pogodbo, bi se kasneje lahko izkazalo, da pogodbena stranka ni oziroma ne bo izpolnila svoje obveznosti ali da ima predmet izpolnitve stvarne ali pravne napake, zaradi česar bi lahko pogodbi zvesta stranka odstopila od pogodbe in povzročila prenehanje pravnega razmerja.

_**Presoja obstoja vzročne zveze v konkretnem primeru**_

23. Presoja vzročne zveze je pravno vprašanje, a veriga dogodkov, ki so povzročili škodni dogodek, sestavlja dejansko premiso presoje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Opredelitev elementov (dejstev) vzročne zveze spada v trditveno in dokazno breme oškodovanca.13 To v konkretnem primeru pomeni, da mora tožnik utemeljiti, kako je opustitev drugega toženca, ki od tretje toženke ni zahteval predložitve dokazila o sklenjenem zavezovalnem pravnem poslu in ji hkrati odobril dvig s pupilno varnega računa, preko zapletene dejanske verige med seboj povezanih vzrokov pripeljala do škodnega dogodka.

24. Ustavno sodišče je v odločbi kot manjkajoči element prve revizijske presoje vzročne zveze izpostavilo naslednjo okoliščino: "Pritožnik je v reviziji opozoril, da bi drugi toženec, če bi pred odobritvijo pravnega posla zahteval predložitev podpisane prodajne pogodbe, ugotovil, da preostanek kupnine v višini 30.000 EUR, za katerega je tretja toženka ustno zagotovila, da ga je plačala, ni bil plačan."

25. Vrhovno sodišče se strinja s hipotezo v reviziji, ki sloni na pogodbeni obveznosti matere – tretje toženke, da ob sklenitvi pogodbe plača 30.000 EUR in da bi drugi toženec, če bi zahteval predložitev sklenjene pogodbe, tudi izvedel, ali je tretja toženka svoj delež poravnala. Po tej hipotezi bi drugi toženec v postopku odobritve pravnega posla z vztrajanjem po predložitvi podpisane pogodbe lahko zmanjšal tveganje, da ta ne bo izpolnjena. Tega ni storil, ampak se je zadovoljil z osnutkom. To bi lahko imelo za posledico premalo skrbno prognozo o prihodnjem ravnanju tretje toženke, pri čemer ni bistveno, da je imela ta po ugotovitvah nižjih sodišč »resen namen« izpolniti pogodbo. Dejstvo, da bi moral biti znesek kupnine v višini 30.000 EUR plačan že ob sklenitvi pogodbe, vendar ni bil, bi vprašanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem drugega toženca in škodo torej lahko postavilo v drugo luč, saj bi lahko vplivalo na prognozo tveganja za nastanek škodnega dogodka in v povezavi z drugimi okoliščinami vodilo do pravnega zaključka o obstoju vzročne zveze. Strnemo lahko, da bi bila po tej revidentovi hipotezi škoda lahko predvidljiva (adekvatna) posledica opustitve drugega toženca.

26. Obveznost plačila dela kupnine iz lastnih sredstev ob sklenitvi pogodbe je pomembna, z vidika adekvatnosti vzročnosti odločilna razlikovalna dejanska okoliščina v primerjavi dejstvenim substratom v revizijski zadevi II Ips 220/2018, del katerega ni bilo dejstvo, da bi tretja toženka hkrati s podpisom pogodbe morala plačati 30.000 EUR. Ob prvem revizijskem odločanju je Vrhovno sodišče izhajalo iz dejstva, da je tretja toženka v izpolnitveni fazi ravnala skladno z vsebino osnutka pogodbe in kot ji je z odločbo naložil drugi toženec ter tožnikov denar nakazala prodajalcu stanovanja.14 Pri tem je upoštevalo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tretja toženka imela resen namen kupiti stanovanje.15 Dejanska premisa presoje vzročnosti je torej bila, da je tretja toženka nameravala izpeljati pravni posel v tožnikovo korist, kar je pretežno že realizirala, a se je posel kasneje izjalovil. Škodo je povzročila šele tretja toženka, ki denarja, potem ko ji je prodajalec vrnil 93.000 EUR, ni položila na tožnikov skrbstveni račun, česar pa drugi toženec ni mogel predvideti. Potem ko se je prepričal, da je imela tretja toženka resen namen kupiti stanovanje in je nakazala pretežni del kupnine, ni bilo predvidljivo, da si bo tretja toženka prisvojila tožnikov denar, če se bo pravni posel izjalovil. Vrhovno sodišče je zato v prvem revizijskem postopku sklenilo, da je škodo povzročila tretja toženka, ne pa tudi drugi toženec.

27. Ker se je pravni posel izjalovil šele kasneje, po oceni v prvem revizijskem postopku ni bilo pomembno, da je drugi toženec odobril pravni posel na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe. V fazi odobritve seme škode še niti ni bilo zasejano, zato je drugi toženec ni mogel preprečiti. Celo če bi tretja toženka predložila podpisano pogodbo, to ne bi zagotavljalo, da bo tretja toženka svojo pogodbeno obveznost izpolnila.

_**Pravočasnost tožnikovih trditev glede obstoja vzročne zveze**_

28. Opredelitev elementov (dejstev) vzročne zveze spada v trditveno in dokazno breme oškodovanca, ki mora najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov.16 Sankcija za nepravočasno navajanje strank v pravdnem postopku je, da sodišče prepozno podanih navedb ne sme upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP). Glede teka postopka velja načelo zakonitosti, kar med drugim pomeni, da morajo sodišča na vseh stopnjah sojenja kot del dejanske podlage sojenja upoštevati le pravočasno zatrjevana dejstva. Na prekluzijo glede trditev o dejstvih, prvič navedenih v reviziji, je opozoril tudi drugi toženec v odgovoru na revizijo.

29. Do revizijskega postopka je tožnik odškodninsko odgovornost drugega toženca zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja, ki mu ga nalaga 111. člen ZZZDR, gradil na trditvah o opustitvah v zvezi z odobritvijo pravnega posla in v izpolnitveni fazi pogodbe o nakupu stanovanja. Jedro očitkov na račun CSD v zvezi z odobritvijo pravnega posla je bilo v naslednjih trditvah: drugi toženec je odobril nepodpisan osnutek pogodbe in izdal odločbo, s katero je tretji toženki dovolil dvig 93.000 EUR s skrbstvenega računa, opustil je tudi, da bi v postopek pritegnil tedaj mladoletnega tožnika. Kakšen je po njegovem mnenju pomen opustitve drugega toženca, da zahteva predložitev sklenjene pogodbe, je tožnik pojasnil v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2015 (stran 7): Če bi drugi toženec zahteval, naj tretja toženka predloži podpisano pogodbo, bi se lahko prepričal o resnosti njenih namenov.

30. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik ne v tožbi, ne v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2015, ne v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015, ne na prvem naroku za glavno obravnavo ni navajal, da bi drugi toženec, če bi zahteval predložitev pisne pogodbe, ne pa nepodpisanega osnutka, lahko ugotovil, da tretja toženka prodajalcu ni plačala dela kupnine v višini 30.000 EUR. Prav tako ni navajal, da bi tretja toženka že ob sklenitvi pogodbe morala plačati 30.000,00 EUR. Prav nasprotno, na 3. člen pogodbe, iz katerega sicer izhaja, naj bi bil znesek 30.000 EUR plačan isti dan, kot je sklenjena pogodba, je na prvem naroku za glavno obravnavo (na list. št. 128) opozoril v povsem drugačnem kontekstu: "Končno pa tožnik opozarja še na določilo 3. člena iste pogodbe, in sicer, da je bil prvi del kupnine v znesku 30.000 EUR že plačan, kar se zdi tožniku skrajno nenavadno, da bi CSD odobril pogodbo, ki je bila že delno izpolnjena in skrbstvena odobritev posla še ni bila storjena".

31. Čeprav gre za isti historični dogodek, je treba vzročno zvezo med opustitvami v fazi odobritve pogodbe na eni in v izpolnitveni fazi pogodbe na drugi strani utemeljiti z različnim sklopom dejstev. Trditve o specifičnih okoliščinah primera, ki zapolnjujejo vrzel v verigi med seboj povezanih vzrokov v fazi odobritve pogodbe, so revizijska novota. Tožnik jih je podal, potem ko je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi prve toženke in drugega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo z utemeljitvijo, da vloge CSD v postopku odobritve pravnega posla glede na 111. člen ZZZDR ni mogoče razumeti tako široko, da bi morala skrbeti tudi za izpeljavo odobrenega pravnega posla.

32. Ker tožnik dejanskih okoliščin v fazi odobritve pogodbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju vzročne zveze, ni pravočasno zatrjeval, jih Vrhovno sodišče pri presoji ne sme uporabiti. Revizijska presoja vzročne zveze zato lahko ostane le taka, kot je bila. Denarna sredstva so bila sicer do trenutka, ko je bila sklenjena pogodba, izpostavljena možnosti zlorabe, vendar se ta nevarnost v obravnavani zadevi ni udejanjila. Tretja toženka je ravnala tako, kot ji je bilo z odločbo naloženo: denar je nakazala prodajalcu, ta pa ga je, ko je postalo jasno, da do prodaje nepremičnine ne bo prišlo, vrnil. O nastanku škode je mogoče govoriti šele tedaj, ko mati vrnjenega denarja ni položila nazaj na skrbstveni račun, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti. Zato med ravnanjem CSD in nastalo škodo ni vzročne zveze.

33. Ker ni podana vzročna zveza, revizijski očitki glede materialnopravnih stališč sodišča druge stopnje v zvezi s škodo ne zahtevajo odgovora.

**Odločitev o reviziji**

34. Ker ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem drugega toženca in nastalo škodo, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

35. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik v reviziji ni uspel, mora prvi toženki in drugemu tožencu povrniti stroške, ki sta jih imela v revizijskem postopku. Prvi toženki je Vrhovno sodišče priznalo strošek odgovora na revizijo 1950 točk (tar. št. 22/3) in administrativne stroške 29,5 točke (3. odstavek 11. člena Odvetniške tarife17 - OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.187,70 EUR. Drugemu tožencu je Vrhovno sodišče priznalo stroške odgovora na revizijo 1950 točk (tar. št. 22/3), administrativne stroške 29,5 točke (3. odstavek OT), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 1.488,99 EUR. Navedeni znesek mora tožnik prvi toženki in drugemu tožencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka.

**Sestava senata in glasovanje**

36. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Gre za primer eventualne kumulacije zahtevkov. 2 Prim. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 201. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-239/15 z dne 7. 6. 2017, 18. točka obrazložitve. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015, 14. točka obrazložitve. 5 Odločbi Ustavnega sodišča U-I-116/03 z dne 9. 2. 2006 in U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010. 6 S. L. in J. L. proti Hrvaški z dne 19. 10. 2016, št. 13712/11, 63. točka obrazložitve; Lazarev in Lazarev proti Rusiji z dne 24. 11. 2005, št. 16153/03, 2. točka obrazložitve. 7 II Ips 103/2021 z dne 12. 11. 2020, 23. točka obrazložitve. 8 Sodba in sklep št. II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2007, 23. točka obrazložitve. 9 Prim. sodbo II Ips 250/2015 z dne 17. 12. 2015, 10. točka obrazložitve, in sklep št. II Ips 217/2017, 16. točka obrazložitve. 10 II Ips 103/2021, 24. točka obrazložitve. 11 D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik (OZ): splošni del s komentarjem, GV Založba, 2003, str. 674. 12 Odločba US RS Up-903/19, 12. točka obrazložitve. 13 Prim. II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014. 14 II Ips 220/2018 z dne 20. 6. 2019, 28. točka obrazložitve. 15 Prav tam. 16 Glej prvi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker se je sporni postopek pričel pred uveljavitvijo novele ZPP-E, je treba uporabiti določila ZPP-D. 17 Ker je bila odvetniška storitev opravljena v času veljavnosti prejšnje odvetniške tarife, je Vrhovno sodišče, upoštevaje 12. člen OT, kot izhodišče za število točk upoštevalo 0,459 EUR (13. člen OT, veljaven do 5. 4. 2019), medtem ko je pri odmeri kot vrednost točke upoštevalo 0,60 EUR (glej 1. člen Sklepa o spremembi vrednosti točke z dne 12. 3. 2019, Uradni list RS, št. 22/19).