Jedro

14.V tožbi je tožnik zatrdil, da ni bil praktično usposobljen za opravljanje dela, pri katerem se je poškodoval, toženka pa je temu nasprotovala. Prvostopenjska sodba vsebuje le splošno ugotovitev, da sta oba izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu kot kršitev ugotovila neustrezna izobraževanja oziroma pooblastila tožnika glede dela s ploščadjo. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je morebitne kršitve mogoče šteti le kot protipravno ravnanje delodajalca v širšem pomenu besede, ni presodilo trditev obeh strank, ki sta jih podali o (ne)usposobljenosti tožnika in ni dokazno ocenilo vseh dokazov, ki so bili predlagani v zvezi s tem (listine, izpovedi zaslišanih, izvedensko mnenje). To je dolžno storiti v ponovljenem sojenju.

Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.

15.Tožnik zatrjuje praktično neusposobljenost, vendar po oceni pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera tudi teoretični preizkus iz varnosti in zdravja pri delu ne more biti zanemarljiv. Kot je bilo že obrazloženo, mora sodišče prve stopnje glede usposobljenosti presoditi tudi listinska dokazila, pri čemer iz toženkinih (B20, B22) med drugim izhaja, da so bila v okviru teoretičnega usposabljanja (ki ga je tožnik glede na izpoved opravil) oziroma vprašanj, na katera je moral pri preizkusu odgovoriti, tudi takšna, ki so se nanašala npr. na nedopustnost plezanja po delovni opremi, vključno s škarjasto dvižno ploščadjo. Tudi tožnikovo seznanjenost s to prepovedjo oziroma njeno kršitev je treba (upoštevaje ostale okoliščine, ki jih bo ugotovilo sodišče prve stopnje) ustrezno dokazno ovrednotiti pri ugotavljanju odgovorne osebe za škodni dogodek.

Izrek

16.Druga dolžnost toženke, ki jo je izpostavilo revizijsko sodišče, je prepričati se, v kakšen organizacijski ustroj napotuje delavca in kdo je tisti, ki bo prevzel (večino) dolžnosti nadzora, dajanja navodil in posledično skrb za varnost in zdravje napotenega delavca (kar bi bilo običajno v pristojnosti delodajalca v ožjem pomenu besede). Pritožnik sicer navaja, da mu je bilo rečeno, da je vodja in koordinator del G. G., vendar izpostavlja, da toženki (in niti tožniku) ni bilo jasno, kdo vse je bil na delovišču, kakšna so bila njihova medsebojna razmerja, ni bilo nadzora varnega opravljanja dela tožnika … Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje le ugotovitev, da toženka ni organizirala dela na gradbišču, tožniku ni odrejala nalog in ga ni nadzorovala. Ne vsebuje pa dejstev, ki bi omogočala presojo, ali je toženka izpolnila obravnavano dolžnost (izpolnitvi te dolžnosti sicer pritožba oporeka). To je sodišče prve stopnje dolžno raziskati v ponovljenem sojenju, ter v tem okviru poleg tožnikove še zlasti oceniti izpovedi I. I., H. H. in G. G.

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17.Po pritožbenem zatrjevanju toženka ni zagotovila, da bi vodja gradbišča govoril slovenski jezik (bil je Nemec). Glede izpodbijanja prvostopenjskega zaključka, da toženka ni odgovorna za to, da je komunikacija z G. G. potekala oteženo, je po oceni pritožbenega sodišča za presojo toženkine odškodninske odgovornosti lahko pomembno le, ali je do konkretne nezgode prišlo (tudi) zaradi jezikovnih nesporazumov na gradbišču oziroma zato, ker je, kot navaja pritožba, G. G. znal nekaj malega slovenskega jezika, tožnik pa ni znal nemškega jezika. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da bi obravnavani nezgodi botrovalo jezikovno nerazumevanje, saj tožnik trditev, ki bi omogočale tak zaključek, niti ni podal. V izpovedi je celo pojasnil, da je v primeru, če se česa ni razumelo, prevajal nek Slovenec.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

18.Prvostopenjski ugotovitvi, da je bil G. G. zaposlen v C. d. o. o. (slovenska družba), pritožba oporeka s sklicevanjem na njegovo izpoved, da je bil zaposlen pri J. (nemška družba), kar pa niti ni odločilnega pomena. Bistvena je dejanska vloga G. G. na delovišču, ki je bila v sojenju pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljena (organiziral je delo na gradbišču, bil odgovorna oseba skupnih varnostnih ukrepov, tožniku je dnevno odrejal naloge in nadziral njegovo delo).

Obrazložitev

19.Nadaljnja dolžnost delodajalca v ožjem pomenu besede je po stališču revizijskega sodišča ta, da lahko napoti na delo k delodajalcu v širšem pomenu besede le delavca, ki je takšno delo zdravstveno in strokovno sposoben opraviti. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da tožnik iz košare dvižne ploščadi ni padel zato, ker ne bi bil zdravstveno zmožen obstati v njej ali ker bi imel kakšne druge zdravstvene omejitve. Pritožnik navaja, da ni imel s strani toženke opravljenega zdravniškega pregleda in ugotovljene zmožnosti za višinska montažna dela, kar pa ne drži. Toženka je namreč predložila zdravniško spričevalo z dne 3. 2. 2014, ki je bilo v času nezgode še vedno veljavno in ki potrjuje, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve tudi za delo na višini. Pritožba sicer izpostavlja tudi opazko izvedenca E. E., da tožnik ni imel ustreznega zdravniškega soglasja, vendar izvedenec v dosedanjem postopku ni podal nobene podrobnejše utemeljitve, na podlagi katere bi bilo navedeno opazko mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnik tudi sicer v prvostopenjskem postopku v povezavi z navedbo, da za varno opravljanje dela ni bil ustrezno pregledan (globinski vid, ostrina vida, psihološko stanje), zgolj ugibal, da bi bilo to lahko eden od vzrokov, ki so doprinesli k nesreči.

1.Spor se nanaša na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu z dne 11. 10. 2014, ki jo je utrpel tožnik pri tem, ko je kot delavec toženke opravljal delo na delovišču drugega izvajalca v tujini (A.). Toženka ga je tja napotila na podlagi poslovnega sodelovanja z družbo B. d. o. o., ta pa je na delovišču izvajala dela za naročnika C. d. o. o.

20.Pritožnik ponavlja prvostopenjske navedbe, da razloge za nesrečo predstavljajo tudi okoliščine, ki postavljajo pod vprašaj ustrezno delovno sposobnost. Do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je to dolžno storiti v ponovljenem sojenju. Če bo ugotovilo obstoj zatrjevanih okoliščin (v tednu, v katerem je prišlo do nesreče, je delal bistveno dlje, kot je zakonsko omejen delovni čas, delovni tempo je bil prehud, bil je preutrujen), mora presoditi, ali res predstavljajo (upoštevaje ostala ugotovljena dejstva) pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek. Po dosedanjih ugotovitvah sodišča namreč vzrok za nesrečo temelji na plezanju na ograjo ter neuporabi varnostnega pasu (in ni ugotovljeno, da je tožnik tako ravnal zaradi preutrujenosti, tempa dela ...).

2.Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 34/2018 z dne 21. 6. 2022 zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 92.737,41 EUR z obrestmi in mesečne rente v višini 1.330,70 EUR od 1. 6. 2018 dalje, ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v višini, o kateri bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 720/2022 z dne 1. 6. 2023 zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopenjsko odločitev potrdilo. Nosilni razlog zavrnilne sodbe sodišč prve in druge stopnje je bil v tem, da je bila toženka v odnosu do tožnika v smislu določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji) le delodajalec v ožjem pomenu besede, medtem ko lahko na skupnem delovišču, na katerega je bil napoten delavec, za nesrečo pri delu odgovarja le delodajalec v širšem pomenu besede, ki je bil dejansko odgovoren za nadzor in organizacijo skupnega dela na gradbišču.

21.Kot zadnjo dolžnost je revizijsko sodišče izpostavilo, da mora delodajalec v ožjem pomenu besede spremljati opravljanje dela delavca (npr. s komunikacijo z njim ali delodajalcem v širšem pomenu besede), kljub temu, da nima neposrednega fizičnega nadzora na delovišču. Izpodbijana sodba sicer ugotavlja, da toženka na gradbišču ni bila prisotna, ne vsebuje pa presoje tožnikovega očitka toženki, da ni sodelovala in preverjala, ali je ta delal v varnem delovnem okolju. Pri tem tožnik vztraja tudi v pritožbi, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotoviti in dokazno oceniti tudi okoliščine v zvezi s toženkinim (ne)spremljanjem opravljanja dela tožnika v tujini. V zvezi s tem je zlasti pomembna tudi ocena izpovedi I. I., na katero opozarja pritožba.

3.Po dopustitvi revizije (VIII DoR 157/2023 z dne 9. 11. 2023) je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 5/2024 z dne 20. 8. 2024 reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločitev.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

4.Pritožbeno sodišče ponovno odloča o pritožbi tožnika, ki jo je vložil zoper prvostopenjsko sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odškodninsko odgovorna toženka, ki je bila njegov dejanski in formalni delodajalec. Pogodbo o zaposlitvi je sklenil z njo in njena dolžnost je bila, da mu zagotovi varnost in zdravje pri delu, in sicer ne glede na to, kje ga je opravljal. Temu se ne more izogniti z izgovorom, da je ni bilo na delovišču v A. Da je bil toženkin delavec, potrjujejo listine (fotoelaborat, zapisnik inšpektorja za delo D. D., pogodba o poslovnem sodelovanju toženke in B. d. o. o., naročilnica te družbe ...). Izvedenec E. E. ni pojasnil, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A. Na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F. Sodišče ni dokazno ocenilo pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 19. 8. 2014. Tožniku je bilo rečeno, da je vodja in koordinator del G. G. in da bo pri delu sodeloval z delavci drugih podjetij, vendar ni bilo jasno, kdo vse je bil na delovišču, kakšna so bila medsebojna razmerja, kdo je bil odgovoren, kdo je tožnika uvedel v delo ... Toženka ni poskrbela, da bi oseba, ki naj bi bila vodja gradbišča, govorila slovensko. Tožnik je delo opravljal samostojno, vse potrebno glede delovnih kot vseh drugih zadev pa je urejal s toženko. Ni imel opravljenega zdravniškega pregleda in ugotovljene ustrezne usposobljenosti in zmožnosti za višinska montažna dela. V tednu, v katerem je prišlo do nesreče, je delal že bistveno dlje, kot je bil zakonsko omejen delovni čas. Toženka bi morala zagotoviti, da bi tožnik uporabljal varnostni pas. Če bi G. G. dejansko nadzoroval delo tožnika, bi opazil, da ta ni uporabljal varnostnega pasu. Pripisovanje odgovornosti tožniku ni sprejemljivo. Priglaša stroške pritožbe.

22.Glede pritožbene navedbe, da pripisovanje odgovornosti tožniku ni sprejemljivo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res obrazložilo, da je tožnik postopal nepravilno, ker v košari dvižne ploščadi ni bil pripet z varnostnim pasom in ker je splezal na prečko zaščitne ograje dvižne ploščadi, vendar pa na podlagi tako ugotovljenega dejstva ni napravilo pravnega zaključka o morebitni (so)odgovornosti tožnika. Do slednjega se bo dolžno opredeliti v ponovljenem sojenju. Pri tem bo dolžno upoštevati tudi ugotovitve o presoji usposobljenosti za delo z dvižnim dvigalom (plezanje po košari), na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že zgoraj. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz toženkine listine o teoretičnem usposabljanju izhaja tudi vprašanje o obveznem izvajanju dela v dvižnih košarah v varnostni navezi na stabilne dele košare, vendar je treba v tem delu tožnikovo ravnanje kritično ovrednotiti tudi z vidika izpovedi G. G. Ta je namreč pojasnil, da je bil on odgovoren za uporabo varnostnih pasov, vendar po njegovem tolmačenju (ki je v nasprotju z mnenjema obeh izvedencev) pri uporabi konkretne dvižne naprave varnostni pas ni bil nujen. Upoštevaje izpoved G. G. je treba tudi oceniti, ali je toženka res izpolnila dolžnost ustreznega spremljanja dela tožnika, ki pasu očitno ni uporabljal.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

23.Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitna ugotovitev o nevarni dejavnosti v tem sporu ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da se je delo opravljalo na višini. Če v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do škodnega dogodka ne bi prišlo in je ta zgolj posledica nepravilnega ravnanja ene ali več oseb (kar mora sodišče prve stopnje raziskati), je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017).

6.Pritožba je utemeljena.

24.Kar se tiče pritožbenega izpostavljanja navedbe izvedenca E. E., da bi dvižna ploščad morala biti pred pričetkom del pregledana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dosedanjega sojenja ne izhaja, da bi bila ta okoliščina lahko v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tudi sicer je v spisu potrdilo z dne 31. 3. 2014 (B14), ki je v času nezgode še vedno veljalo in iz katerega izhaja, da stroj (škarjasta dvižna ploščad) izpolnjuje vse pogoje, ki so določeni s pravili varstva pri delu.

7.Pritožbeno sodišče je v ponovljenem sojenju izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi stališča revizijskega sodišča.

25.Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo vseh pravnorelevantnih dejstev, ki so izpostavljena v tem sklepu, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To naj tudi upošteva, da se mora presoja odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede nanašati na konkretni škodni dogodek in verjetna pravnorelevantna ravnanja ter vzroke z vidika odškodninske odgovornosti.

8.Obsežen del pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje prvostopenjske presoje, da toženkina odškodninska odgovornost ni podana, ker ni bila delodajalec v širšem pomenu besede, torej tista, ki bi organizirala in nadzorovala delo tožnika na gradbišču, na katerem se je poškodoval. Za odgovor na te pritožbene navedbe so ključna stališča, ki jih je sprejelo revizijsko sodišče v sklepu VIII Ips 5/2024. Njihovo bistvo je v tem, da tudi delodajalca v ožjem pomenu besede (toženko) zavezuje določba prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), na podlagi katere mora delavcu po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki mu je bila povzročena v zvezi z delom. Če vključi delavca v dejavnost delodajalca v širšem pomenu besede, delodajalec v ožjem pomenu besede po revizijskem stališču ni razbremenjen vseh dolžnosti glede skrbi za varnost in zdravje delavca (prvi odstavek 45. člena ZDR-1, prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Njegova dolžnostna ravnanja so v ustrezni izbiri in pripravi delavca, v skrbni izbiri pogodbenega partnerja, ki bo dejansko prevzel določene funkcije delodajalca nasproti napotenemu delavcu, in v spremljanju opravljanja dela delavca. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj z ugotovitvijo, da toženka ni bila delodajalec v širšem pomenu besede, ni mogoče utemeljiti zavrnitve odškodninskega zahtevka.

26.Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj je že zgolj za potrebe odločitve o temelju tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje dolžno raziskati obsežnejše sklope dejstev, kot je bilo obrazloženo tudi takšne, ki jih doslej še ni ugotavljalo oziroma dokazno ocenilo, in po potrebi dodatno izvesti dokaze. V primeru ugotovitve obstoja toženkine odškodninske odgovornosti (oziroma tožnikove soodgovornosti) je nato dolžno presoditi ugovor zastaranja in izvesti dokaze o višini tožbenega zahtevka. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo (zlasti ne v navedenem obsegu), pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

9.Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.

27.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

10.Pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti pisni sporazum toženke in B. d. o. o. o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 19. 8. 2014, iz katerega izhaja, da je šlo za skupno (torej tudi toženkino) delovišče, da je bil tožnik določen za odgovorno osebo na strani toženke glede izvajanja skupnih varnostnih ukrepov na delovišču (s čimer ga toženka ni seznanila) ... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s to listino želel dokazati, da se je štel za delavca toženke in da ta zato odškodninske odgovornosti ne more prevaliti le na delodajalca v širšem pomenu besede. Iz zgornje obrazložitve izhaja, da je to dejstvo že razčiščeno, zato dokazna ocena te listine (ki jo je tudi sicer toženka označila za naknadno sestavljeno in s tem nično) ni potrebna.

-------------------------------

11.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnik poškodoval, ko je pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke padel s škarjaste dvižne ploščadi. Splezal je na prečko zaščitne ograje dvižne ploščadi (ko je bila ta dvignjena), da bi dosegel pločevino na transportnem traku. Pri tem se je prijel za motor transporterja. Takrat je vrtljivi krak traku zasukalo, tako da je tožnik padel na tla z višine približno treh metrov. Z varnostnim pasom ni bil pripet.

1Z vidika 2. točke 3. člena ZVZD-1 je t.i. delodajalec v ožjem pomenu besede tisti, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, t.i. delodajalec v širšem pomenu besede pa je tisti, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu.

12.Za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke, ki je vključila tožnika v dejavnost delodajalca v širšem pomenu besede je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pomembna presoja njenih dolžnosti, ki jih je revizijsko sodišče izpostavilo zlasti v 17. točki svojega sklepa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vseh odločilnih dejstev v zvezi s tem izpodbijana sodba zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča (da delodajalec v ožjem pomenu besede ne more odškodninsko odgovarjati) ne vsebuje, zato jih je prvostopenjsko sodišče dolžno raziskati v ponovljenem sojenju.

2V njej sta se toženka in B. d. o. o. dogovorili za sodelovanje na področju servisiranja in montaže procesne opreme in drugih del, ki se nanašajo na montažo del za prevzeti projekt.

13.Prva dolžnost, ki jo je izpostavilo revizijsko sodišče in za katero pritožba navaja, da je toženka ni izpolnila, je poskrbeti za ustrezno usposobljenost delavca za delo, na katero je bil napoten, oziroma ga po potrebi ustrezno pripraviti za to delo. V povezavi s to dolžnostjo je revizijsko sodišče še obrazložilo, da mora biti delo, na katero je delavec napoten, določno opredeljeno. Glede slednjega pritožbeno sodišče na podlagi listin ugotavlja, da je tožnik sklenil s toženko pogodbo o zaposlitvi za pomožnega ključavničarja I, med drugim za nalogo opravljanja montažnih del na opremi ali konstrukcijah. To je bilo tudi vsebina pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 2014, ki jo je toženka sklenila z B. d. o. o., in na podlagi katere je tožnika vključila v dejavnost te družbe. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je na gradbišču, kjer se je poškodoval, opravljal delo ključavničarja monterja, pri opravljanju tovrstnega dela (montaža sortirnega stroja za komunalne odpadke) pa se je tudi poškodoval. Kot je še ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožnik že predhodno, kakšnih pet let, "delal preko H. H." (direktor B. d. o. o.), ko je ta rabil delavce. Glede na obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča ob napotitvi tožnika v A. ni moglo biti dvoma v to, katero delo bo opravljal oziroma o določni opredelitvi dela (tega ni kot sporno zatrjeval niti tožnik).