Jedro

Ker tožena stranka sodišču kljub pozivu in dvema urgencama ni poslala upravnih spisov, niti odgovora na tožbo, sodišče ni moglo zanesljivo presoditi okoliščin, ki so bile pomembne pri odločitvi; ker namreč ni razpolagalo z izpisi iz uradnih evidenc, ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega osemletnega bivanja na podlagi izdanih dovoljenj oz. tožbenega ugovora, da ta ugotovitev tožene stranke ni pravilna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, Ljubljana št. ... z dne 9. 4. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 8. 11. 2002 pri Upravni enoti A vložil pisno vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Kot razlog za svojo prošnjo je navedel zaposlitev v Republiki Sloveniji. Prvi odstavek 41. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99, 87/02, 96/02, 108/02) določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena navedenega zakona ter izpolnjuje druge pogoje določene z zakonom. V upravnem postopku je bilo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc tožene stranke ugotovljeno, da so bila tožniku izdana dovoljenja za začasno prebivanje in delovni vizumi z veljavnostmi, kot je to navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz tam navedenih rokov veljavnosti posameznih dovoljenj za začasno prebivanje oziroma delovnih vizumov je razvidno, da tožnik izkazuje neprekinjeno prebivanje na podlagi z dovoljenja za začasno prebivanje šele od 16. 5. 1996, zato tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 41. člena ZTuj-1, to je osem letnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Ker je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrnila že zaradi neizpolnjevanja pogoja prebivanja, se ni hkrati spuščala tudi v ugotavljanje obstoja ostalih zakonitih pogojev za stalno prebivanje, kot so določeni v 43. členu ZTuj-1. Odločitev v tej upravni zadevi temelji na podatkih iz uradnih evidenc, ki se vodijo o tujcih, zato tožena stranka prosilca v postopku ni zaslišala, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakega drugega dejanja v postopku, zaslišanje prosilca pa glede na nesporne podatke ne bi vplivalo na odločitev v zadevi.

Tožnik v tožbi navaja, da podatek, po katerem ima dovoljenje za začasno prebivanje šele od 16. 5. 2003 dalje, ne drži, saj je tožnik prijavljen neprekinjeno od 21. 9. 1994 dalje in mu ni jasno, zakaj mu dovoljenje do 16. 5. 1994 manjka. Kot dokazilo o tem pošilja sodišču potrdilo o prijavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota A. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS) kopijo tožbe s prilogami poslalo toženi stranki z dopisom z dne 7. 7. 2003 (tožena stranka je dopis sprejela dne 8. 7. 2003, kar je razvidno iz povratnice, ki je v sodnem spisu) in jo pozvalo, da nanjo odgovori in da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na to zadevo. Ker tožena stranka na ta poziv ni odgovorila, niti ni poslala upravnih spisov, jo je sodišče z dvema urgencama, ki ju je tožena stranka prejela dne 20. 10. 2003 in 27. 1. 2004, ponovno pozvalo (urgiralo), da pošlje spise, vendar tožena stranka spisov sodišču kljub temu ni poslala, niti odgovorila na tožbo. V obeh urgencah je sodišče toženo stranko tudi opozorilo, da bo v primeru, če tožena stranka v odrejenem roku spisov ne bo poslala, lahko odloči o stvari tudi brez spisov.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po določbi četrtega odstavka 36. člena ZUS mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.

V obravnavani zadevi tožena stranka sodišču upravnih spisov kljub pozivu in dvema urgencama ni poslala, niti ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti, niti ni odgovorila na tožnikove tožbene navedbe oziroma ugovore (da je prijavljen v Sloveniji že od leta 1994 dalje).

Po določi 2. točke prvega odstavka 60. člena ZUS, lahko sodišče odpravi izpodbijani akt, če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, zato, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Ker sodišče ni imelo upravnih spisov, niti ni prejelo odgovora na tožbo, ni moglo oceniti okoliščin, ki so bile pomembne pri odločitvi, oziroma ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega osemletnega bivanja na podlagi izdanih dovoljenj, saj ni prejelo upravnih spisov, zato tudi ni razpolagalo z izpisi iz uradnih evidenc, ki bi potrjevali navedeno ugotovitev tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločba. Ob tem pa je tožnik sodišču predložil potrdilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote A, iz katerega izhaja, da bi naj bil tožnik pri tem zavodu obvezno zavarovan od 21. 9. 1994 dalje neprekinjeno.

Ker torej sodišče brez upravnih spisov ni moglo preizkusiti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma ugotavljati okoliščin, ki so pomembne za odločitev, je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena ZUS.