Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.

Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizrabljenega letnega dopusta plačati 4.501,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 14. 4. 2019 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 85 % odmerjene takse.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sta stranki v zadevi Pdp 287/2019 sklenili sodno poravnavo, v kateri sta med drugim potrdili, da so s to poravnavo rešena vsa sporna vprašanja in da druga do druge nimata nobenih zahtevkov več. Meni, da je med zahtevke, ki jih vključuje poravnava, mogoče uvrstiti tudi zahtevek za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neustrezno presodilo okoliščine o trajanju letnega dopusta tožnika. Razlog za neizrabo dopusta za leto 2017 je bil na strani tožnika. Zato je izraba tega dopusta zapadla 30. 6. 2018, zahtevek pa je zastaral že 30. 6. 2023, kar je pred vložitvijo tožbe. Glede letnega dopusta za leto 2018 in 2019 pa navaja, da se je tožniku odpovedni rok iztekel 8. 11. 2018, po tem pa je bil v delovnem razmerju zgolj še zaradi bolniškega staleža na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Zato meni, da bi bilo glede izrabe dopusta mogoče upoštevati le čas do 8. 11. 2018, kar pomeni le 26 dni dopusta. Nadalje ugovarja višini nadomestila za letni dopust, ki jo je sodišče prve stopnje izračunalo na podlagi plačilne liste za mesec marec 2019. Meni, da bi bila ta lahko podlaga le za izračun nadomestila za leto 2019, ne pa tudi za predhodna leta. Sodišču prve stopnje še očita, da ni upoštevalo dejanske bruto plače tožnika, pač pa je k plači prištelo tudi druga izplačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodno poravnavo, ki sta jo stranki sklenili v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 287/2019 (v zvezi z zadevo sodišča prve stopnje Pd 125/2018), saj se ta ne nanaša na v tem postopku presojani tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se vsebina poravnave nanaša le na zahtevke iz delovnega spora sodišča prve stopnje Pd 125/2018, ki je tekel zaradi tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V pritožbi izpostavljena vsebina poravnave (da so s poravnavo rešena vsa sporna vprašanja med strankama in da druga do druge nimata nobenih zahtevkov več) se namreč, kot je v poravnavi izrecno navedeno, nanaša le na spor Pd 125/2018, v katerem pa nadomestilo za neizrabljen letni dopust ni bilo zahtevano.

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.

6. Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je pri izračunu višine nadomestila za leti 2017 in 2018 izhajalo iz plačilne liste za mesec marec 2019. Toženka, ki je ugovarjala višini tožbenega zahtevka, namreč ni ne zatrjevala ne dokazala nižje plače oziroma višine tožnikove plače v navedenih letih.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri izračunu višine nadomestila tožnikovi bruto plači prištelo tudi druga izplačila, pa je nekonkretiziran. Pritožba namreč ne navede, katera konkretna izplačila naj bi sodišče prve stopnje pri izračunu zmotno upoštevalo in koliko je sicer sploh znašala tožnikova plača. Iz plačilne liste za mesec marec 2019 izhaja, da je tožnikova bruto plača tega meseca znašala 1.636,11 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pri izračunu nadomestila za neizkoriščen letni dopust pravilno izhajalo iz tega zneska (upoštevaje, da je bil tožnik v tem mesecu v bolniškem staležu).

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).