Jedro

Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.

Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 36.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2016 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnik) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki (toženki) povrniti 861,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da je temelj tožbenega zahtevka podan (glej vmesno sodbo sodišča prve stopnje I Pg 196/2016 z dne 15.1.2019 v zvezi z zavrnilno sodbo VSC Cpg 59/2019 z dne 8.5.2019 in sodbo VSRS III Ips 173/2020 z dne 19.5.2020, s katero je bilo reviziji tožnika ugodeno in je bila sodba VSC spremenjena tako, da je bila pritožba toženke zavrnjena in je bila potrjena vmesna sodba sodišča prve stopnje) in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnikov zahtevek zavrnilo po višini. Med drugim navaja, da je dokazal, da je bil za delo nezmožen polnih 9 mesecev in da je bil v tem času onemogočen izvesti dela po izvajalski pogodbi, zato je bil prikrajšan za dohodek, ki ga je utemeljeno pričakoval. Nastala mu je škoda. V sami tožbi je jasno navedel, da bi moral izvesti fasaderska dela v minimalni višini 2.000 m², pri katerih bi dosegel dohodek vsaj 7,60 EUR na m² oziroma bi mu po odbitju stroškov ostalo 15.200,00 EUR. V tem znesku je ovrednoteno njegovo delo, ki ga sodišče prve stopnje ni ocenilo. Opravil bi tudi slikopleskarska dela v obsehu 5.000 m² in bi mu po odbitju stroškov ostalo 4,29 EUR na m² ter bi ob upoštevanju svojega dela dosegel vsaj 21.000,00 EUR. Že v tožbi je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni postavilo. Morali bi upoštevati, da je bil tožnik samostojni podjetnik, ki bi tudi sam fizično delal in zaslužil minimalno toliko kot je zahteval. Ob zaslišanju je potrdil, da bi delal sam, čeprav je imel zagotovljeno pomoč. Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo samo še po višini. Sodišče prve stopnje je storilo napako, saj je najprej postavilo izvedenca gradbene stroke A. A, ki je izdelal neuporabno mnenje, kar je tožnik tekom postopka uspel dokazati. Nato je sodišče prve stopnje postavilo še enega izvedenca gradbene stroke, in sicer B. B. Slednji mnenja sploh ni izdelal in na podlagi neizdelanega mnenja je sodišče izdalo zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje novega sodnega izvedenca gradbene stroke, saj naj bi izvedenec B. B. strokovno opravil svojo nalogo. To ne drži, saj mnenja ni izdelal. Napačna je tudi zavrnitev dokaznega predloga za angažiranje izvedenca finančne stroke. Tožniku je bilo s tem onemogočeno dokazovanje. Ob zaslišanju in v sami tožbi je postavil trditve o količini in cenah izvedenega dela. Ne drži, da ni uspel dokazati količine dogovorjenih del, saj je vse opisal v sami tožbi. Iz same izvajalske pogodbe izhaja, da je bila pogodba sklenjena za 8 hiš, kar ustreza zatrjevanim površinam del, saj gre za povprečne hiše, ki imajo vsaka 250 m² fasade in povprečno 625 m² površin za pleskanje. To je jasno brez vsakega ostalega dokaza in sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati. Napačno je upoštevalo izvedenca B. B., ki ni izvedensko mnenje, saj je zapisal le, da glede na podatke v spisu ne more izdelati izvedeniškega mnenja. Sodišče bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožnika in postaviti novega izvedenca. Izvedenec B. B. ni odgovoril na jasno vprašanje, kakšen bi bil dohodek tožnika, če bi opravil fasaderska in pleskarska dela in kakšen bi bil njegov strošek. Sodišče ni angažiralo niti novega izvedenca niti izvedenca finančne stroke, s čimer je bil tožnik onemogočen pri dokazovanju. Zaslišani tožnik je pojasnil, na kakšen način bi izvajal dela (da bi izdelal toplotno fasado in znotraj opravil pleskanje, torej dvakrat kitanje in dvakrat beljenje). Izvedenec bi lahko izračunal, kakšen je strošek omenjenega in ugotovil zaslužek tožnika, pa tega ni naredil. Tudi takrat zaposleni pri tožniku je potrdil, da bi tožnik dela izvedel, a sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. C. C. je povedala, da so imeli pogodbo s tožnikom, da bi dela tožnik izvedel in da je šlo za montažne hiše, kjer bi se s „purpenom limal stiropor“. Dodala je še, da je imel tožnik urejene dokumente za delo v Avstriji in da je bil izdelan terminski plan. Slednji se nahaja v spisu. Na voljo je dovolj podatkov, da bi izvedenec lahko izdelal mnenje, pa ga ni. Ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje iz točke 10. obrazložitve sodbe, da glede dogovorjenih količin v izvajalski pogodbi ni bilo nič konkretnega določeno. Objekti (8) so bili navedeni v prilogi (terminskem planu) in to so priče potrdile. Tožnik del ni začel izvajati, zato ni mogel imeti konkretnih izmer. Do predmetnega se izvedenec B. B. ni vsebinsko opredelil, ampak je le navedel, da ne more izdelati mnenja. V 14. točki obrazložitve sodišče navaja, da izvajalska pogodba ne predstavlja jamstva, da bi se dogovorjena dela dejansko izvršila in da naj bi tako navedel izvedenec B. B., kar vse kaže na to, da ni imel namena izdelati mnenja, saj se sklicuje na neke možne zamude, stroške penalov, odpravljanje napak, kar je neutemeljeno in s strani toženke ni bilo zatrjevano. Izvedenec je izdelal le nekakšne lastne zaključke, mnenja pa ni naredil. Sodišče takšnemu izdelku ne bi smelo slediti in bi moralo postaviti novega izvedenca. Tožnik je predlagal tudi izvedenca finančne stroke, ki ga sodišče prve stopnje prav tako brez utemeljenih razlogov ni angažiralo. Tožnik se ne strinja z argumentacijo, da naj bi bilo pisno mnenje izvedenca B. B. z dopolnitvijo uporabno za odločitev v zadevi. Mnenja ni izdelal in ni odgovoril na vprašanja. Mnenje bi lahko izdelal, saj je imel v pogodbi podatke o ceni in število hiš. Lahko bi izdelal mnenje za povprečno hišo, pri tem pa bi moral upoštevati stroške v letu 2015. Tožnik bi imel pozitivne prihodke. Sodišče prve stopnje se na večih mestih naslanja tudi na mnenje A. A., kar je nepravilno, saj se je ugotovilo, da je bilo njegovo mnenje neuporabno. Obrazložitev v 21. točki izpodbijane sodbe je napačna, saj je tožnik jasno izpovedal, da je naročnik odstopil od pogodbe, ker takrat ni bil sposoben začeti z delom.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni postavilo s strani tožnika predlaganega izvedenca finančne stroke, s čimer je tožniku onemogočilo dokazovanje spornega izgubljenega dobička. Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti. S predmetnim je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Dodatno je utemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev (konkretneje kršitev 254. člena ZPP), ker ni sledilo predlogu tožnika za angažiranje novega izvedenca gradbene stroke oziroma za drugačno odpravljanje pomanjkljivosti ekspertize angažiranega izvedenca gradbene stroke B. B., kar je po presoji pritožbenega sodišča tudi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter tožniku onemogočilo dokazovanje izgubljenega dobička. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju predmetna ekspertiza namreč nasprotuje drugim okoliščinam, ki so razvidne iz izpodbijane sodbe (glej predvsem drugi odstavek 254. člena ZPP). V zvezi s slednjim velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%. Izvedenec A. A., ki mu sodišče ni sledilo, je nenazadnje ugotavljal izgubljeni dobiček, medtem ko izvedenec B. B. izgubljenega dobička ni mogel „izračunati“. Predmetno je sicer pojasnil, vendar je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, iz katerega izhaja, da izvedenčeva ekspertiza nasprotuje ugotovljenim okoliščinam, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe (npr. da je tožnik zaradi poškodbe izgubil posel po izvajalski pogodbi, da so zaslišani izpovedovali o obsegu in značilnostih fasaderskih in pleskarskih del po pogodbi in da je nenazadnje o tem izpovedovala tudi priča, ki je dela po pogodbi opravila namesto tožnika). Evidentno sodišče prve stopnje v določeni meri sledi listinam in izpovedbam v smeri, da bi tožnik določena dela po pogodbi opravil, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Zavrnjenemu predlogu za angažiranje novega izvedenca oziroma nepripravljenosti sodišča prve stopnje za odpravljanje pomanjkljivosti ekspertize B. B. je očitno botroval napačen pristop k pojmu izgubljenega dobička (glej zgoraj). Sodišče prve stopnje bi se moralo z zgoraj omenjeno verjetnostjo najprej lotiti dokazne ocene listinskih dokazov in izpovedb ter o tem sprejeti določene dejanske zaključke (op. kaj je tisti minimum, ki ga je tožnik izkazal z zgoraj omenjeno stopnjo verjetnosti) nato pa v zgoraj opredeljenem smislu izgubljenega dobička takšno nalogo zastaviti tudi (novemu ali že angažiranemu) izvedencu gradbene stroke (in še izvedencu ekonomske stroke). Šele, če bi se tudi v tem primeru izkazalo, da tožnik (niti delčka) zatrjevanega izgubljenega dobička ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, bi se lahko sprejel zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, katerega „rdeča nit“ je v tem, da je tožnik zmogel postaviti zadostno trditveno podlago v smeri izgubljenega dobička in da iz izvedenih dokazov (z izjemo ekspertize izvedenca B. B.) izhajajo okoliščine, ki nasprotujejo ekspertizi izvedenca B. B. na način, da je treba pomanjkljivosti odpraviti ali z angažiranjem novega izvedenca ali z istim izvedencem.

7. Čeprav pritožbeno ni grajan dodatni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je razviden iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikova izpovedba, da je po preteku bolniške opravljal druga fasaderska dela, ne zadošča za zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti.

8. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma omenjenih (absolutne in relativne) bistvenih kršitev odpraviti samo. Sodišče prve stopnje bo namreč v okviru izvedbe dokazov z izvedencem finančne stroke in ob odpravljanju pomanjkljivosti v okviru izvajanja dokaza z izvedencem gradbene stroke, prvotno moralo opraviti še lastno dokazno oceno že izvedenih dokazov (npr. zaslišanj). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bi pritožbeno sodišče namesto sodišča prve stopnje odpravilo navedeni kršitvi bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).2 Takšno postopanje bi bilo nenazadnje povsem neekonomično, saj bi moralo zaradi spoštovanja načela neposrednosti pritožbeno sodišče znova opraviti že izvedena zaslišanja. Nedvomno bo zato sodišče prve stopnje ob zgoraj izpostavljenih izhodiščih, ki ne potrebujejo dodatnih napotkov, v zadevi lahko postopalo bistveno hitreje. Ker se odločitev po višini tožbenega zahtevka (op. o temelju obstoji pravnomočna vmesna sodba) zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.