Jedro

Podjetnik posameznik med upravičenci po 10. členu ZBPP ni naveden, tožnik pa ne zatrjuje, da je do dodelitve BPP upravičen na podlagi drugega zakona. Zato sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da je tožnik do dodelitve BPP upravičen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na prvi in drugi stopnji, v upravnem sporu, ki se vodi pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Celju, pod opr. št. IV U 179/2009. Odločitev je utemeljila z določbo 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami, 23/08, v nadaljevanju ZBPP), ki določa kdo so lahko upravičenci do BPP. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da iz podatkov vpisnika izhaja, da je prosilec vložil tožbo v predmetni zadevi U 179/2009 kot samostojni podjetnik, enako je vložil tudi prošnjo za dodelitev BPP kot samostojni podjetnik. Identiteta je tako med prosilcem za BPP in tožnikom v predmetnem upravnem sporu nedvomno podana. Glede na določila ZBPP je tožena stranka pojasnila, da samostojni podjetnik ne more biti upravičenec do BPP, saj so to lahko samo osebe, ki jih citira določba 10. člena ZBPP. Tako prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP v navedenem upravnem sporu in je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in navaja da je fizična oseba, ki opravlja dejavnost v javnem interesu. Zakon jasno govori, da je do BPP upravičena oseba, kar tožnik je, prav tako je tožnik državljan Republike Slovenije in prav tako izvaja tudi dejavnost v javnem interesu. Navaja, da uveljavlja pravico do BPP iz razloga, ker Upravno sodišče v Celju o enakih zadevah, ki jo vložijo tri različne stranke, različno odloča. Ker bo tožeča stranka zaradi vložitve izrednih pravnih sredstev potrebovala pravnega zastopnika, je vložila prošnjo iz razloga, ker gre v predmetni zadevi za kršitev ustavne pravice do dela. Svojo pravico bo uveljavljala tudi pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, če bo treba pa tudi pred mednarodnimi sodišči. V kolikor tožnik ne bi bil upravičen do BPP, bi bilo treba njegovo vlogo že na začetku zavreči, ne pa da so ga pozivali k dopolnitvi vloge s podatki o premoženjskem stanju, ki vključuje tudi družinske člane. Navaja tudi, da v kolikor BPP ne bi bila namenjena podjetnikom posameznikom, prošnja za dodelitev BPP ne bi vsebovala podatkov o matični številki podjetja in o davčni številki. Upravičenost do dodelitev BPP utemeljuje tudi s navedbo, da je BPP dodeljena tako podjetnikom posameznikom, kot pravnim osebam v stečajnih postopkih. Tožnik v tožbi predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in predlaga, da se mu dodeli BPP.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010,v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Določba ZBPP, tako kot to pravilno pojasnjuje tožena stranka, določa kdo so upravičenci do dodelitve BPP po ZBPP. Ker podjetnik posameznik med temi upravičenci ni naveden, tožnik pa ne zatrjuje, da je do dodelitve BPP upravičen na podlagi drugega zakona, sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je tožnik do dodelitve BPP upravičen.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbeni ugovori, da tožnik v zadevi za katero je zaprosil BPP vlaga tožbo zaradi kršitve ustavne pravice do dela, saj za primere vložitve take tožbe v postopku dodelitve BPP izjeme niso predpisane.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.