U-I-319/97

2.4.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Danila Bakana iz Ljubljane na seji dne 2. aprila 1998

s k l e n i l o:

Pobuda Danila Bakana za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS; št. 19/94 in 8/96) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik je dne 11.12.1997 vložil pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS). Meni, da je določba v neskladju z 22. členom Ustave, ker ne ureja položaja subsidiarnega tožilca v primeru, kadar ta vodi pregon zoper sodnika zaradi kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju sodniške funkcije. Po pobudnikovem mnenju subsidiarni tožilec ne more zahtevati od Državnega zbora dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ker besedilo izpodbijane določbe uporablja pojem "organ, ki je pristojen zahtevati dovoljenje". Tako naj bi subsidiarni tožilec po določbi 136. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) sploh ne mogel vložiti obtožnice zoper sodnika zaradi kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju sodniške funkcije, čeprav naj bi imel po določbah 63. člena ZKP iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.

2.Pobudnik je pobudi priložil dopis, s katerim je od Državnega zbora zahteval dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper vrhovnega sodnika. Od Mandatno - imunitetne komisije Državnega zbora je prejel odgovor (št. 700-06/89-3/1 z dne 18.9.1997), v katerem je bil obveščen, da lahko po določbi 99. člena ZSS dovoljenje za začetek postopka zahteva le organ, ki je za to pristojen - to pa je po določbah ZKP pristojen državni tožilec ali sodišče. Pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ter jo interpretira tako, da je v skladu z Ustavo, če ima tudi subsidiarni tožilec iste pravice kot državni tožilec glede vlaganja zahteve Državnemu zboru za dovoljenje za začetek kazenskega postopka.

B.

3.Določba prvega odstavka 99. člena ZSS se glasi: "Kadar je za začetek kazenskega postopka zoper sodnika potrebno dovoljenje Državnega zbora, mora organ, ki je pristojen zahtevati dovoljenje, o vložitvi zahteve za dovoljenje obvestiti Sodni svet ter ministrstvo, pristojno za pravosodje."

4.Po določbi drugega odstavka 134. člena Ustave sodnik ne sme biti priprt niti ne sme biti brez dovoljenja Državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. S to ustavno določbo je podobno kot za poslance Državnega zbora (drugi odstavek 83. člena Ustave) predpisana imuniteta. Njen namen ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen enak kot pri poslanski imuniteti - to je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti (sklep Ustavnega sodišča št. Up-15/93 z dne 8.11.1994, OdlUS III, 119). Kot takšna pa je tudi eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodstva. Ureditev tega, kdo je pristojen zahtevati dovoljenje za začetek kazenskega postopka in kdaj ter kakšne procesnopravne posledice nastanejo v primeru, če dovoljenje ni pridobljeno, je predmet zakonskih predpisov, s katerimi se ureja kazenski postopek - to je predmet ZKP. Kolikor navedeno zadeva postopek pred Državnim zborom, je ta urejen s Poslovnikom Državnega zbora (250. člen, Uradni list RS, št. 40/93 in 80/94). Določba prvega odstavka 99. člena ZSS pa ima povsem drug namen, ne pa namen določiti, kdo lahko zahteva dovoljenje Državnega zbora.

5.V primeru, ko je zoper sodnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, je zoper sodnika lahko izrešen suspenz, to je začasna odstranitev iz sodniške službe. O tem je pristojen odločiti predsednik Vrhovnega sodišča, o suspenzu tega pa Sodni svet, ki odloča tudi o pritožbi v primerih, ko suspenz izreče predsednik Vrhovnega sodišča. (95. in 96. člen ZSS). Zato in tudi zaradi tega, ker je Sodni svet tisti ustavno določen organ, ki ima posebno vlogo pri kadrovanju sodnikov (130. člen Ustave), minister za pravosodje pa tisti član Vlade, ki je v okviru svojih pristojnosti odgovoren Državnemu zboru za stanje v sodstvu (110. člen Ustave), je ustrezna zakonska zahteva, da morata biti tako Sodni svet kot ministrstvo obveščena o tem, da je zoper sodnika zahtevano dovoljenje za začetek kazenskega postopka. Namen izpodbijane določbe je torej v tem, da postavlja obveznost obveščanja pristojnih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki ga je pristojen zahtevati. Če bi ZKP določal, da mora v primeru, kadar oškodovanec prevzame pregon za kaznivo dejanje (drugi odstavek 60. člena ZKP - subsidiarni tožilec), on zahtevati dovoljenje pred vložitvijo obtožbe, bi bil subsidiarni tožilec k temu upravičen ne glede na to, da vsebuje prvi odstavek 99. člena ZSS izraz "organ, ki je pristojen zahtevati dovoljenje". Vendar pa ZKP takšne ureditve ne vsebuje.

6.Kazenski postopek se ne začne z vložitvijo obtožnice ali zasebne tožbe, ampak šele z ustrezno odločitvijo pristojnega sodišča: s sklepom o uvedbi preiskave, kadar je ta zahtevana (prvi odstavek 169. člen ZKP), s soglasjem preiskovalnega sodnika za vložitev obtožnice brez preiskave (prvi odstavek 170. člen ZKP), z razpisom glavne obravnave pri neposredni obtožnici (šesti odstavek 170. člena ZKP) in pri obtožnem predlogu oziroma zasebni tožbi (prvi odstavek 430. člena ZKP). Člen 136 ZKP določa: "Če je v zakonu določeno, da je za pregon posameznih kaznivih dejanj potreben predlog oškodovanca oziroma da je potrebno poprejšnje dovoljenje pristojnega državnega organa, ne more državni tožilec zahtevati preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je tak predlog podan oziroma, da je dovoljenje dano." Ta določba zadeva državnega tožilca prav v tistem pomenu, v katerem po določbi prvega odstavka 63. člena ZKP subsidiarni tožilec z njim ni izenačen - obveznost iz 136. člena ZKP je namreč državnemu tožilcu naložena kot državnemu organu, ki se ne sme neutemeljeno vmešavati v delo neodvisne sodne veje oblasti.

7.Kadar pa bodo izpolnjeni pogoji za njegov poseg, mora ta poseg prav zaradi varovanja neodvisnosti sodstva v razmerju do državnega organa druge veje oblasti dovoliti Državni zbor. Zato zahteva ZKP od državnega tožilca, da mora že ob vložitvi obtožnice, torej še pred začetkom kazenskega postopka, izkazati, da je takšno dovoljenje pridobil. Subsidiarni tožilec v tem primeru ni izenačen s položajem državnega tožilca, ampak je izenačen s položajem zasebnega tožilca. Tako subsidiarni tožilec kot zasebni tožilec namreč ne nastopata v razmerju do sodstva kot organa državne oblasti, ampak kot posameznika, ki sta po zakonu upravičena vložiti ustrezno pravno sredstvo, da bi dosegla od pristojnega organa (sodišča) začetek kazenskega postopka. Glede tega vprašanja pa je Ustavno sodišče že zavzelo stališče v zgoraj citiranem sklepu št. Up-15/93. To pa pomeni, da lahko ob zakonsko določenih pogojih pobudnik kot subsidiarni tožilec vloži obtožnico (ali zahteva preiskavo), vendar pa bo moralo sodišče, preden bo na njeni podlagi začelo postopek, zahtevati od Državnega zbora dovoljenje za začetek kazenskega postopka. Sodišče je v tem primeru tisti organ, ki je dolžan pridobiti dovoljenje za začetek kazenskega postopka. Če Državni zbor dovoljenja ne bo dal, bo moralo pristojno sodišče obtožnico zavreči (2. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).

8.V skladu z določbami ZKP lahko torej dovoljenje za odvzem imunitete sodniku zahteva le državni tožilec oziroma pristojno sodišče. Zaradi tega, ker lahko dovoljenje zahteva sodišče in ne oškodovanec kot tožilec, oškodovanec v ničemer ne more biti prikrajšan pri varstvu svojih pravic. Določba prvega odstavka 99. člena ZSS le skladno z ureditvijo v ZKP uporablja za določitev obveznosti obveščanja o zahtevi za odvzem imunitete sodniku isto terminologijo in to obveznost nalaga organu, ki je pristojen zahtevati dovoljenje za začetek kazenskega postopka.

Zato je pobuda neutemeljena in jo je bilo kot takšno treba zavrniti.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi tretjega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam - Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jerovšek.

P r e d s e d n i k : dr. Lovro Šturm