Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica izpostavljena neprimernemu obnašanju zakonite zastopnice tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015. V tem obdobju je direktorica tožene stranke tožnici očitala, da preveč čisti in se ne ukvarja s strankami, da je svojeglava, da dela ne opravlja korektno. Sprva so bili očitki v mirnem tonu, nato je ton zvišala, nazadnje je nad njo vpila, da je nesposobna, da je boljše, da ostane doma, da ne zna drugega kot čistiti... Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 1.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo. Višji zahtevek 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 253,11 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo večino očitkov tožnice in odločilo, da ne gre za trpinčenje (6. točka obrazložitve), nato pa je v 7. točki obrazložitve sodbe štelo, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015 neprimerno, oziroma naj bi šlo za trpinčenje, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. Tožnica se je želela materialno okoristiti na račun tožene stranke, saj je tožnica v svojih navedbah in izjavah močno pretiravala v vseh pogledih. Tožena stranka kot delodajalec je želela le, da se delo opravlja na ustrezen in primeren način, kar je njena pravica. Delodajalec je dolžan organizirati delo in svojim zaposlenim dati navodilo za delo, pri čemer je od zaposlenih, torej tudi od tožnice za pričakovati, da bo navodila spoštovala. V času, ko je bila zakonita zastopnica tožene stranke v bolniškem staležu, je očitno tožnica delala tako kot se ji je zdelo, ko pa je zakonita zastopnica prišla nazaj na delo in ji je dala konkretna navodila, pa vse to tožnici očitno ni bilo po volji. Vendar pa navodila ni mogoče šteti za trpinčenje, kot to nesprejemljivo zaključi sodišče. Izvedenka dr. A.A. je v svojem mnenju navedla, da tožnica ne išče pri sebi morebitnih razlogov za nesoglasje v službi, da s težavo sprejema kritiko, da je nagnjena k hitrim, jeznim odzivom na okoliščine, ki bi se drugemu morda zdele čustveno nevtralne, sama pa jih interpretira kot sebi nenaklonjene ali celo sovražne. Izvedenka je pojasnila, da je razlog, da je do teh težav, ki jih je tožnica navedla prišlo, izključno pri tožnici, ker lastnih napak ne uvidi, do drugih pa je kritična in vse to nedvomno predstavlja okoliščine, ki kažejo na to, da četudi tožnica ni sprejela navodil in odredb tožene stranke, to še zdaleč ne predstavlja trpinčenja. Tudi sicer zaposlene B.B. in C.C., ki so v slabem odnosu s toženo stranko in sovražno nastrojene napram toženi stranki niso potrdile navedb tožnice, ampak le to, da je tožena stranka zahtevala red, kar pa nedvomno zahtevajo vsi delodajalci. V času od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015 se tožnica in zakonita zastopnica nista videli pogosto, takrat ko pa sta bili redko skupaj, pa je bilo to le za uro ali dve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi šlo pri tožnici za zatrjevane psihične težave le za čas od 2. 6. 2015 do 21. 7. 2015, torej od dogodka 2. 6. 2015, za nazaj pa ni izvedenka podala nobenega mnenja. Tožena stranka je tožnici le pokazala kako se dela in ji dala navodila za delo, kar pa je tožnica očitno vzela za žalitev, vendar pa je izvedenka pojasnila, da je bila tesnoba, ki bi jo naj ob tem čutila tožnica, posledica tega, ker se je delo odvijalo drugače kot si je predstavljala. Tožena stranka je bila tista, ki je odrejala, kje bo tožnica delala, torej ali v D. ali v E., in če tožnici to ni bilo všeč, še zdaleč navedeno ne pomeni razlog za odškodnino zaradi trpinčenja. Dne 2. 6. 2015 je prišlo do pogovora med strankama, ker tožnica ni želela delati v E., ampak v D. in je tožnica očitno na zahtevo tožene stranke, da bo delala v E. odreagirala tako, da je odšla v bolniški stalež zaradi mobinga. Tožnica je bila od 1. 7. 2015 do 12. 7. 2015 na dopustu, katerega ji tožena stranka ni odobrila, tožnica pa je tudi to naredila po svoje in šla na dopust, pri čemer ponovno ni v ničemer upoštevala navodil tožene stranke. Sodišče sicer tega ni štelo kot trpinčenje, vendar pa tožena stranka to izpostavlja predvsem v zvezi s tem, da tožnica ni hotela delati po navodilih delodajalca. Sodišče se je sklicevalo na priče C.C. in B.B., ki bi naj potrdili navedbe tožnice, vendar pa iz njunih izpovedi tega ni razbrati. Tožnica je sama, ko je bila zaslišana izpovedala, da je v začetku bilo vse v redu, da ni bilo težav, vendar pa je v Psihiatrični bolnišnici F. na prvem pregledu dne 17. 6. 2015 navedla, da ko je nastopila novo službo, se je začelo šikaniranje, dretje in je očitno že takrat računala na odškodnino v sodnem postopku. Med strankama je šlo za običajna nesoglasja med delavko in delodajalcem, kot pa tožena stranka ni želela popustiti zahtevam tožnice, jo je le-ta začela obtoževati za mobing, čemur pa sodišče ne bi smelo slediti, saj se vsako nesoglasje med delavcem in delodajalcem ne more šteti za trpinčenje. Tožnica ni dokazala, da ji je nastala škoda, za katero je odgovorna tožena stranka in ni izkazala vzročne zveze, ne protipravnega ravnanja in ne odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka se ne strinja z višino odškodnine za duševne bolečine (800,00 EUR). Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da ima tožnica kakršnekoli trajne posledice, saj je 21. 7. 2015, kot navaja izvedenka, prišlo do popolne reintegracije in so njene aktivnosti enake kot pred spornimi dogodki. Začasno zmanjšane življenjskih aktivnosti pa niso takšne, da bi opravičevale dosojeno odškodnino iz te postavke. Sodišče navaja, da naj bi bila tesnoba pri tožnici od 3. 6. 2015 do 21. 7. 2015 zmerne intenzitete, do 18. 8. 2015 pa blažje intenzitete, vendar pa to iz sprejetega mnenja ne izhaja, tako da pri tožnici nikakor ne gre za nobeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato je sodišče tožnici iz tega naslova neupravičeno odmerilo odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar po vsebini pomeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih.

6. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita neustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tudi ta očitek ni utemeljen, saj je dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje ustrezna, sodišče prve stopnje je kritično ocenilo vsak izveden dokaz posebej in tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem, je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR-1). Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki upravičujejo domnevo, da mu delodajalec ni zagotavljal zaščite pred trpinčenjem, je na delodajalcu (tretji odstavek 47. člena ZDR-1).

8. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno in pavšalno navaja tožena stranka v pritožbi. Ta kršitev je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov, zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tega tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, sklicuje se le na nasprotje med 6. in 7. točko obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v 6. točki opredelilo do posameznih očitanih ravnanj tožnice (da tožena stranka tožnice ni napotila na opravljanje izpita iz varstva pri delu, da je tožena stranka kršila dogovor o koriščenju dopusta, da ji je tožena stranka očitala manjko denarja v blagajni, predčasno odhajanje z dela na poziv tožene stranke, preverjanje zakonite zastopnice pri osebni zdravnici tožnice v zvezi z bolniškim staležem, predčasno odjavo iz obveznega zavarovanja), za katera je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da navedena ravnanja tožene stranke niso dosegla, v objektivnem smislu, takšne intenzitete, da bi očitana ravnanja lahko šteli kot trpinčenje, prav tako niso bila ponavljajoča, sistematična in graje vredna ter žaljiva. V 7. točki obrazložitve sodbe pa je sodišče ugotovilo, da pa je bila tožnica izpostavljena neprimernemu obnašanju zakonite zastopnice tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015. V tem obdobju je direktorica tožene stranke tožnici očitala, da preveč čisti in se ne ukvarja s strankami, da je svojeglava, da dela ne opravlja korektno. Sprva so bili očitki v mirnem tonu, nato je ton zvišala, nazadnje je nad njo vpila, da je nesposobna, da je boljše, da ostane doma, da ne zna drugega kot čistiti. Pri sporih je bila prisotna C.C., ki je izpoved tožnice potrdila. Zakonita zastopnica je potrdila, da je tekom trajanja delovnega razmerja tožnico opozarjala na napake, ki so bile v zvezi z opravljanjem dela, ker se tožnica ni angažirala dovolj dobro, ker je preveč čistila in se je premalo ukvarjala s strankami. Potrdila je tudi, da je včasih zvišala ton, zanikala pa, da naj bi nad tožnico vpila. Sodišče je verjelo tožnici, da je zakonita zastopnica izvajala trpinčenje nad njo, ko je na tožnico vpila medtem, ko je stregla stranke in ji očitala, da ni sposobna. Navedeno je potrdila tudi priča C.C. Zakonita zastopnica je tožnici tudi dvakrat razdrla darilo, ki ga je aranžirala tožnica in to pred stranko, kar je tožnico zelo prizadelo, pričela se je tresti, takšno ravnanje pa je bilo za tožnico ponižujoče in graje vredno. S tem, ko je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe opredelilo ravnanja, ki ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, v 7. točki pa obrazložilo katera ravnanja tožene stranke pa predstavljajo očitano trpinčenje, ni podano v pritožbi očitano nasprotje o odločilnih dejstvih.

9. Tožnica je izpovedala, da je blago nabavljala vedno po navodilih direktorice, saj po pogodbi ni imela pooblastil za nabavo, naročanje blaga, vendar ji je kljub temu direktorica očitala, da naroča preveč blaga in s tem povzroča škodo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navodila, ki jih da delodajalec delavcu, kako ravnati s cvetjem in kako naročati blago za cvetličarno samo po sebi ni trpinčenje, vendar ker je v konkretnem primeru tožena stranka na graje vreden in ponižujoč način dajala napotke tožnici vsakodnevno in v daljšem obdobju, pa predstavlja trpinčenje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Da se je zakonita zastopnica na tak neprimeren način obnašala do zaposlenih, je potrdila tudi priča B.B.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da je dne 2. 6. 2015 zakonita zastopnica na tožnico vpila, da se naj "zgubi v pisarno", kar je potrdila tudi priča C.C., ki je bila ob dogodku prisotna in je izpovedala, da je navedeno trajalo 10 - 15 minut. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe tožene stranke, da je zakonita zastopnica tožnici dajala le navodila za delo in da je želela, da bi tožnica svoje delo opravljala vestno in odgovorno in da je želela tožnici, ki ni imela prakse pri aranžmajih, le pomagati pred strankami, kar pa nikakor ni mogoče šteti kot žalitve oziroma trpinčenje na delovnem mestu.

11. Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca morajo biti podane štiri predpostavke kot jih ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in ki so v konkretnem primeru izpolnjene, to je škodljivo dejstvo (neprimerno ravnanje direktorice tožene stranke), nedopustna škoda (tožnica je zbolela za prilagoditveno motnjo, o čemer je prepričljivo izpovedala njena osebna zdravnica G.G., dr. med., ki jo je pregledala takoj po dogodku dne 2. 6. 2015, torej škoda v obliki povzročenih telesnih ali duševnih bolečin ali strahu), vzročna zveza med škodljivim dogodkom in škodo, kar potrjuje pridobljeno izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke s področja psihiatrije prof. dr. A.A., dr. med. in izpoved osebne zdravnice tožnice, podana pa je tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Ob oceni, da je bila tožnica žrtev trpinčenja, ni bistveno, kakšne posledice bi trpinčenje pustilo na drugem (običajnem, povprečnem) delavcu. Tožena stranka odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z nedopustnim ravnanjem, četudi bi do škode prišlo zaradi subjektivne občutljivosti oškodovanca.

12. Pri določanju višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 179. člen OZ. Tožnici je priznalo 800,00 EUR odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, s čimer pa se tožena stranka nikakor ne strinja in v pritožbi navaja, da pri tožnici ni šlo za nobeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti glede na to, da je izvedenka ugotovila, da je v času po 21. 7. 2015 prišlo pri tožnici do popolne reintegracije in od tedaj dalje so njene življenjske aktivnosti enake, kot so bile pred temi dogodki. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine v znesku 800,00 EUR za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in razloge za dosojeno odškodnino prepričljivo navedlo v 13. točki sodbe (duševne bolečine so se kazale v obliki tesnobe, ki se je pojavila kot nezbranost, pomanjkanje apetita, nespečnost, razdražljivost in je tesnoba zmerne intenzitete trajala od 3. 6. 2015 do 21. 7. 2015, od 18. 8. 2015 dalje pa je bila tesnoba blažje intenzitete). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo tožničine stiske, ki jih je doživljala ob prihodu na delo (stiskanje v prsih, tresenje, bruhanje itd.). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe, ko je tožnici za nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo odškodnino v znesku 800,00 EUR. Skupaj je sodišče tožnici priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.600,00 EUR, kot pravično in primerno individualno odmerjeno odškodnino.

13. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo sodno prakso odškodnin za podobne škode. V zvezi s posameznimi vrstami škode, ki jo je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke pretrpela tožnica, pritožbeno sodišče dodaja, da so pri trpinčenju na delovnem mestu po 7. členu ZDR-1 različne vrste škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah trpinčenja težko na prvi pogled oceniti, za katero izmed pravno priznanih vrst škod gre. To odseva tudi sodna praksa glede dosojenih odškodnin za škodo, ki izvira iz trpinčenja na delovnem mestu, saj se v primeru njihove izkazanosti priznavajo različne vrste nepremoženjske škode za med seboj podobne situacije. Glede na to je treba primerjati celoten dosojen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je povzročilo trpinčenje na delovnem mestu, z dosojenimi zneski v drugih podobnih primerih in tako ugotoviti, ali je odmerjena odškodnina primerna glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Tožnici prisojena odškodnina v znesku 1.600,00 EUR je primerljiva z drugimi odškodninami, priznanimi za pretrpljeno nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu po 7. členu ZDR-1. 14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče priznati toženi stranki tudi stroške pooblaščenca za prihod na sodišče (kilometrino, odsotnost iz pisarne, parkirnino), ker si je tožena stranka lahko izbrala odvetnika iz kateregakoli okrožja v Sloveniji, in da gre za prosto izbiro odvetnika. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Pravilno je obrazložilo, zakaj toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine in odsotnosti iz pisarne ter parkirnine. Tožena stranka si lahko izbere odvetnika iz kateregakoli okrožja v Sloveniji, vendar pa ni upravičena do povrnitve večjih stroškov, ki nastanejo iz tega naslova. V 155. členu ZPP je določeno, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).