Jedro

Tožnik je bil skladno s 36f. členom upravičen do odpravnine v višini najmanj polovice povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Uporabljen izraz "plača" pomeni bruto plačo. Ker KP dejavnosti (SKEI) delavcu ni mogla zagotavljati manj pravic kot zakon, je sodišče tožniku pravilno priznalo razliko v odpravnini na podlagi 36f. člena ZDR po osnovi bruto plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odpravnino v znesku 975.837,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.11.2000 do plačila in mu povrne stroške postopka v znesku 75.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter 34.000,00 SIT stroškov sodnih taks. Višji zahtevek iz naslova obresti je zaradi zastaranja zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku napačno prisodilo odpravnino, izračunano po osnovi bruto plače, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso.

Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS (konkretno na zadevo opr. št. VIII Ips 12/2003) o tem, da delavcu pripada odpravnina od bruto osnove le v primeru, če ni predpisano drugače. V konkretnem primeru 67. člen Kolektivne pogodbe za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustijo Slovenije (KP dejavnosti št. 37/96 - 14/99), kot osnovo za obračun odpravnine izrecno določa neto plačo delavca.

Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 25.8.1999 zaradi finančne reorganizacije po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi. Pri toženi stranki je bil zaposlen 23 let, njegova povprečna plača v zadnjih treh mesecih dela pa je znašala bruto 89.211,66 SIT. Zato je bil upravičen do odpravnine v znesku 1.025.934,00 SIT. Del odpravnine je prejel od Jamstvenega sklada RS, zato je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v znesku 975.837,00 SIT ugodilo. Glede na ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti (zastaralni rok za to vrsto terjatve znaša tri leta), je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 27.11.2000. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožba ne navaja, katere bistvene kršitve naj bi bile v postopku storjene, zato ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Delavec, ki mu delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 - 52/99) ima pravico do odpravnine v višini, kot jo za trajno presežne delavce določa 36.f člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). O tem je sodna praksa, zlasti po odločitvi Ustavnega sodišča RS v zadevi opr.

št. U-I-138/00 z dne 10.4.2003 zavzela povsem jasno stališče. Jasno pa je tudi stališče glede osnove, od katere se odmeri odpravnina. Vrhovno sodišče RS je v številnih zadevah (tudi npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 12/2003, na katero se sklicuje pritožba) zavzelo stališče, da izraz "plača" pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače. V konkretnem primeru je bil tožnik po 36.f členu ZDR upravičen do odpravnine v višini najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Uporabljen je torej izraz "plača", kar pomeni bruto plačo. KP dejavnosti sicer v 67. členu res določa, da je osnova za obračun odpravnine neto plača, vendar pa pritožba prezre 86. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki v 3. odstavku določa, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se delavcem dajejo manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebujejo, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. KP dejavnosti torej delavcu ni mogla zagotavljati manj pravic, kot zakon, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožniku na podlagi zakona prisodilo razliko v odpravnini v znesku 975.837,00 SIT.

Ker ni razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP in 1. odstavka 165. člena ZPP stroške pritožbenega postopka krije sama.