Jedro

Samo dejstvo, da je predsednik sodišča, ki je odločal o izločitvi sodnika, pred tem v tej zadevi opravljal preiskavo, ne zahteva njegove izločitve, ker ne gre za odločitev o glavni stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Đ. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 8.10.2007 obsojenega A.Đ. spoznalo za krivega kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ ter mu z uporabo omilitvenih določil 3. točke 43. člena in 2. točke 42. člena KZ določilo posamezni kazni sedem in dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 400 EUR povprečnine. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov pooblaščenca oškodovane S.M. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je oškodovani I.T. naložilo plačilo stroškov privoda na glavno obravnavo, po drugem odstavku 105. člena istega zakona pa oškodovano S.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.5.2008 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 700 EUR povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi skladno z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe v celoti, podredno pa skladno z določili 427. člena ZKP razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar pred povsem spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da niso podane z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona. Za zatrjevano kršitev materialnega prava se pokaže, da gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je teza zahteve, da dejanje ni bilo storjeno na dan, ki ga je ugotovilo sodišče. Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obe sodbi sta tudi obrazloženi v zadostni meri. Prvostopenjska sodba se ukvarja tudi z vprašanji, ki niso relevantna. Obramba je šla v dveh smereh, ko je skušala po eni strani omajati verodostojnost priče M., ki je bila nedvomno ključna priča, in po drugi strani prikazati, da gre za zaroto zoper obsojenca, za katero stoji vodstvo zdravstvene ustanove. V takšnem razmerju bi bilo treba obravnavati oba ugovora obrambe in tako bi se pokazalo, kaj je odveč. Ni pa mogoče iz tega razloga uspešno zatrjevati, da gre za bistveno kršitev določb postopka. Kar zadeva uveljavljane, vendar neuspešne izločitve sodnikov, sta se sodišči do teh ugovorov opredelili in jih razumno obrazložili. Nepotreben je bil zaplet s kaseto z zasebnim posnetkom, ki bi bil kot tak potencialno nedovoljen dokaz. Vendar zvočni zapis ni bil izveden kot dokaz in obramba ne prepriča, da je imel vpliv na odločanje v smislu psihološke okužbe, saj gre za drugačen položaj, kakor če se v spisu nahaja vsem na očeh listina in podobno gradivo, ki lahko povzroči takšno posledico. Sicer pa je o dejanju na svojo škodo veliko povedala oškodovanka sama. Z drugimi besedami povedano, gre za bistveno drugačen položaj, kakor ga imamo v primerih, ko se v spisu nahaja domnevno nedovoljen dokaz, ki kaže na nekaj drugega, kakor drugi izvedeni dokazi, ali je celo edini vir vednosti za določeno tezo. Očitek obrambe, da je prvostopenjsko sodišče pokazalo visoko stopnjo iniciative pri pridobivanju dokazov v breme obdolženca, zavračalo pa vse dokazne predloge obrambe, velja kritično pretehtati. Prvostopenjsko sodišče je instrukcijsko maksimo vzelo skrajno zares, vendar predvsem pri raziskovanju okoliščin, ki niso element dejanskega stanu kaznivega dejanja. Obramba ni ugovarjala izvajanju teh dokazov, kajti tudi njeni dokazni predlogi so šli večinoma v tej smeri. Vložena zahteva je v tem delu posledica dejstva, da niso pripeljali do zanjo pričakovanih rezultatov. V delu, v katerem se je sodišče odločilo za ekstenzivno raziskovanje okoliščin, pa je šlo za strokovna vprašanja, je takšna pot vprašljiva; v tej smeri zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da dokazni postopek ni bil nekorekten do te mere, da bi lahko govorili o kršitvi pravice do obrambe.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi zavrača njegova stališča ter jih obširno obrazloži. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja:

1. kršitev kazenskega zakona, ker dejanje v škodo I.T. ni bilo nikoli storjeno; dejanje ne po opisu "domnevne oškodovanke", ne po besedilu zakona ne izpolnjuje predpisanih znakov očitanega kaznivega dejanja in 2. procesne kršitve:- očitno je bil enostransko voden postopek, ki ga je sprožila policija na predlog in pobudo bolnišničnega vodstva, - v obtožbi in v obeh sodbah nižjih sodišč je napačno naveden datum pregleda oškodovane I.T., saj pri obsojencu ni bila 19.7.2002, temveč le 5.7. in 28.8.2002, - bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP je tudi v tem, da so se tovrstne kršitve v obsojenčevo škodo kar ponavljale in vse ostreje izražale. Po 4. točki 39. člena ZKP pri odločanju o izločitvi sodnika M.S. ne bi smel sodelovati pri kakršnikoli obliki odločanja v tem postopku sodnik A.Ž., ker je opravljal preiskavo, - kršitve 2. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prva v povezavi s 4.a točko 39. člena istega zakona z očitkom, da je tudi pritožbeno sodišče v zvezi s to določbo nepravilno uporabilo zakon; druga pa, ker je senat bil seznanjen z dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, - kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, da so bili zavrnjeni vsi dokazni predlogi obrambe, predvsem zahteva za pritegnitev ustreznega nevtralnega izvedenca psihiatra ter v zvezi s tem kršitve drugega odstavka 5. člena in drugega odstavka 299. člena ZKP ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), pri čemer se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-34/94 in Up-11/00 in - kršitve drugih določb ZKP, in sicer iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni upoštevalo ustreznih postopkovnih določb, na katere je bilo opozorjeno, to so določbe 83. člena ZKP v povezavi s 4.a točko 39. člena in drugega odstavka 41. člena ZKP.

Z navedbo, da dejanje, ki ga je obsojenec storil v škodo I.T., nima zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ, vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Za takšno situacijo gre v primerih, v katerih posamezni zakonski znaki niso konkretizirani v opisu dejanja, ki ga vsebuje izrek sodbe, prav tako tudi v primeru, ko sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno presodi vprašanje njihovega obstoja oziroma neobstoja.

Zahteva razen načelnega očitka, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona, ne obrazloži, katerih zakonskih znakov ne vsebuje opis dejanja, storjenega v škodo oškodovane I.T. Prav tako ne obrazloži, v čem je presoja sodišča o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja zmotna. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da Vrhovno sodišče kršitev zakona ne preizkuša po uradni dolžnosti, temveč le v obsegu, v katerem jih uveljavlja vložnik zahteve. Po razlagi navedene določbe, sprejeti tako v sodni praksi kot procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004) ne zadošča navedba zakonskih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali navajanje zakonskih določb, ki naj bi bile kršene, temveč morajo biti kršitve zakona tudi ustrezno obrazložene. V nasprotnem primeru jih ni mogoče preizkusiti.

Z navedbo, da je bil "očitno enostransko voden postopek" zahteva v bistvu problematizira način vodenja postopka, ki naj bi vzbujal dvom v nepristranskost sodišča. Temu sledijo navedbe, ki izhajajo iz drugačne presoje izvedenih dokazov, zlasti iz drugačne ocene izpovedb oškodovank, kot jo je sprejelo sodišče. Ni mogoče sklepati na navedeno postopkovno kršitev, če vložnik zahteve ne soglaša s presojo izvedenih dokazov. Posebej ne v tem primeru, ker presoji sodišča, ki je tudi obrazložena, ni mogoče pripisati neprepričljivosti in tudi ne nerazumnosti. Navedbe zahteve v tem obsegu tudi sicer pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za trditev, da gre pri navedbi datuma storitve kaznivega dejanja pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe (19.7.2002) za izmišljen podatek in za nepravilno navedbo v obtožbi in v pravnomočni sodbi. Pri tem ni odveč opozoriti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (tretji odstavek na 9. strani) navedlo dejstva in okoliščine, na katere je oprlo ugotovitev, da je kaznivo dejanje bilo storjeno 19.7.2002. Okrožni sodnik M.S. je dne 14.2.2007 pred izvedbo glavne obravnave podal izjavo, da je kot predsednik senata odločal o ugovoru zoper obtožnico, ki jo je vložilo Okrožno državno tožilstvo na Ptuju in ocenil, da je podan izključitveni razlog 4. točke 39. člena ZKP. O njegovi izločitvi je s sklepom z dne 28.2.2007, skladno z določbo prvega odstavka 40. člena ZKP, odločil sodnik A.Ž. kot predsednik sodišča. Postopanje sodišča je v skladu z navedeno določbo in samo dejstvo, da je predsednik opravljal preiskavo, ne zahteva njegove izločitve, ker ni odločal o glavni stvari. Nakazovanje zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, očitno iz 2. točke, ni utemeljeno. Sicer pa je uveljavljanje te kršitve že v pritožbi vezano na omejitve, predpisane v 384. členu ZKP.

Na glavni obravnavi 8.10.2007 je sodišče po četrtem odstavku 340. člena ZKP iz spisa izločilo mikro kaseto znamke TDK, ki jo je izročila oškodovana S.M., in zapisnik o zasegu predmetov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da gre za dokaz, ki ga ni mogoče uporabiti kot veljavno pridobljen dokaz in nanj opreti odločitve. Iz tega sledi, da sodišče tega dokaza na glavni obravnavi ni izvedlo, prav tako nanj ni oprlo sodbe. Vložnik zahteve trdi, da je popolnoma jasno, da je posnetek sodni senat najprej poslušal, po protestih obrambe pa ga je ob zaključku sojenja formalno izločil ter da je dejansko odločilno vplival na odločitev prvostopenjskega sodišča. Za takšno sklepanje v podatkih kazenskega spisa ni podlage, pri čemer je treba upoštevati, da situacija ni enaka kot v primerih drugih dokazov (na primer pri listinah), pri katerih je seznanitev z njihovo vsebino dostopnejša kot pri dokazih, ki jih je v ta namen potrebno zvočno ali celo slikovno predvajati. Po drugi strani gre za vprašanje dejanskega stanja procesne narave, ki ga ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na to in glede na sam potek postopka, ni podlage za sklepanje, da je razpravljajoči senat bil seznanjen z vsebino posnetka (glede katerega je sodišče odločilo, da ni veljavno pridobljen dokaz) in da je pod vplivom njegove vsebine presodil druge dokaze, s katerimi je utemeljil sodbo. V takem položaju ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne iz 2. točke istega člena. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev zaradi razloga iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Sodišče druge stopnje je v skladu s takšno določbo in ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev utemeljeno sklepalo, da obramba izločitve ni zahtevala pravočasno. Zato ni mogoče očitati sodišču druge stopnje, da je "nepravilno uporabilo zakon".

Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ocenil sposobnost realnega doživljanja in ocenjevanja dogajanja v zvezi z oškodovano S.M. Iz vsebine dokaznega predloga sledi, da gre v bistvu za preizkus oškodovankine sposobnosti pričanja in verodostojnosti njene izpovedbe. Prvostopenjsko sodišče v razlogih, s katerimi je utemeljilo zavrnitev tega dokaznega predloga, izhaja iz njenega ravnanja, njenih izjav ter izpovedb, danih v preiskovalnem postopku in postopku na glavni obravnavi. Na podlagi okoliščin, ki jih je samo zaznalo predvsem na glavni obravnavi, je presodilo, da ni nobenih pomislekov v oškodovankino zmožnost opisa realnega doživljanja, prav tako pa ni podvomilo v resnicoljubnost njene izpovedbe. Pri tem je tudi ocenilo okoliščino, povezano s potrdilom obsojenca, da oškodovanka ni sposobna za kakršnokoli pričanje. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi zavrnitev ostalih predlaganih dokazov, pritožbeno sodišče pa soglašalo s takšno odločitvijo in v tem obsegu tudi presodilo pritožbene navedbe, očitek zahteve o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tudi ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe. To kršitev zahteva povezuje predvsem z zavrnitvijo predloga za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke. Navedbe zahteve sicer zadostijo kriterijem pravne relevantnosti in obstoja predlaganega dokaza, ne pa tudi kriteriju, ki zadeva utemeljitev s potrebno stopnjo verjetnosti. Okoliščine, da je S.M. "brez dvoma težka psihiatrična bolnica" glede na podatke njenega dolgoletnega zdravljenja, da nižji sodišči nedopustno izkrivljata vsebino obsojenčevih ugotovitev in predvsem potrdila o njeni nesposobnosti pričanja in siceršnje oškodovankino ravnanje, povezano z njenim bolezenskim stanjem, ne izkazujejo, da bi navedeni dokaz lahko odločilno vplival na dokazno presojo, sprejeto s pravnomočno sodbo. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane postopkovne, ustavne in konvencijske kršitve niso izkazane.

Zahteva napada stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, hkrati pa utemeljeno izvajalo v obsojenčevo škodo posredne dokaze brez predloga strank. Zahteva s tem načenja vprašanje meja uporabe preiskovalnega načela, ki je poudarjeno zlasti v 17. členu, vsebovano pa tudi v drugem odstavku 299. člena in drugem odstavku 329. člena ZKP. Inkvizitorna oziroma instrukcijska maksima iz prvega odstavka 17. člena ZKP zavezuje sodišče, da mora z enako mero pazljivosti preizkusiti resničnost dejstev, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstev, ki so mu v korist. Takšen preizkus se vselej nanaša na odločilna dejstva. V smeri, ali je sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev in v zvezi s tem pri izvajanju obremenilnih dokazov po uradni dolžnosti preseglo pobudo, vsebovano v navedenih določbah in iz katerih razlogov, zahteva ni ustrezno obrazložena. Za tak preizkus namreč ne zadostuje trditev, da stališče pritožbenega sodišča "absolutno ni pravilno" (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A.Đ. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer sodno takso (98.a člen in prvi odstavek 95. člena ter 6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).