Jedro

Pri tožniku zaradi bolezenskih stanj obeh ramen v spornem obdobju ni bila podana splošna zdravstvena sposobnosti niti ni mogel opravljati težjih del, torej del, ki bi jih moral opravljati kot inštalater oz. ključavničar, tako da je pravilen zaključek, da za delo ni bil zmožen niti v času, ko je bil zavarovan kot samostojni podjetnik, niti v času, ko je bil kot brezposelna oseba prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 4. 5. 2010 in drugi stavek 1. odst. v odločbi toženke z dne 13. 4. 2010 in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela tudi ob 17. 4. 2010 do 14. 11. 2010. Zahtevek tožnika za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 15. 11. 2010 dalje pa zavrnilo.

V delu, kjer je sodišče razsodilo, da se odločba toženke odpravi in ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela od 17. 4. 2010 do 14. 11. 2010 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, saj meni, da je v tem delu odločitev napačna. Tožnik je od 5. 5. 2007 bil prijavljen v zavarovanje kot samostojni podjetnik posameznik in je bil začasno zadržan od dela skoraj ves čas poslovanja (od 7. 5. 2007 dalje). Tožnik je samostojno dejavnost odprl za dejavnost inštalaterstva in ključavničarstva, vendar za svoje delo že ob zaposlitvi ni bil zmožen. Pred odprtjem dejavnosti ni opravil zdravniškega pregleda glede sposobnosti opravljanja dejavnosti, ker je bil v staležu. Ker je ZPIZ v predpisanem postopku ugotovil, da je bila pri tožniku podana nezmožnost za delo, že pred nastopom dela in zato pri njem ni invalidnosti, posledično presoja delazmožnosti zavarovanca za delo, ki ga je opravljal ne more biti predmet postopka pred organi toženke saj je toženka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo ZPIZ in je nanjo vezana. Termin začasna nezmožnost za delo pomeni, da gre za začasno naravo zdravstvene nezmožnosti za določeno delo, obvezno zdravstveno zavarovanje nudi socialno varnost le za primere, ko zavarovana oseba določenega dela začasno – trenutno ni zmožna opravljati, sicer bi bilo preseženo načelo solidarnosti zavarovancev v obveznem zdravstvenem zavarovanju. V kolikor tožnik ne more pridobit pravic iz invalidskega zavarovanja to ne more biti v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je za tožnika za sporno obdobje bilo s strani ZPIZ-a ugotovljena trajna nezmožnost za delo, sodišče ni moglo odločati o začasni nezmožnosti tožnika za isto obdobje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožben sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 04. 05. 2011 s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo z dne 13. 4. 2010, istočasno pa v prvostopni odločbi spremenila drugi stavek 1. odst. izreka odločbe tako, da je odločilo, da od dne 17. 4. 2010 dalje začasna zadržanost od dela zavarovanca ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik se je dne 21. 2. 2007 poškodoval, ko je dobil udarec konja z glavo v desno ramo in bil v posledici tega novembra 2007 operiran. V času od 3. 5. 2007 do 1. 8. 2010 je imel tožnik status samostojnega podjetnika. V evidenci brezposelnih oseb pri Uradu za delo ... je voden od 17. 8. 2010 in se mu v skladu z zaposlitvenim načrtom išče zaposlitev kot strojni tehnik. Pri poškodbi tožnika v letu 2007 je prišlo do pretrganja glavne mišice v ramenskem sklepu. Dne 9. 2. 2010 je bil na desni rami drugič operiran. Pri kontrolnem pregledu je bila ugotovljena pomembna omejenost gibljivosti ramena v vse smeri kar se je po zdraviliškem zdravljenju v Termah Z. nekoliko popravilo, vendar tožnik ni zmožen opravljati težjih del z desno zgornjo okončino in del, ki zahtevajo položaj roke nad nivojem pasu. Od leta 2008 dalje so se pojavile tudi težave z levim ramenom. Preiskave so pokazale obrabne spremembe na kiti mišice supraspinatus, obrabo sklepa med ključnico in levo lopatico in raztrganino vezivne ustnice, časice lopatice, ki se je nadaljevala tudi v smeri naprej. Pri tožniku obstaja enaka omejitev za delo za obe zgornji okončini in sicer brez opravljanja težjih del in brez dvigovanja težjih bremen nad 5 kg in dela, ki zahtevajo višji položaj okončin nad pasom tako, da tožnik za telesne obremenitve ni sposoben.

V postopku ugotavljanja invalidnosti pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je bilo podano izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje dne 1. 12. 2008, da tožnik za delo inštalaterstvo, ključavničarstvo kot samostojni podjetnik ni zmožen in da za to delo ni bil zmožen že pred začetkom dela, zato pri njemu ni invalidnosti. Bila je izdana odločba dne 9. 1. 2010 s katero je ZPIZ zahtevek tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjen. Tožniku niso bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Glede začasne nezmožnosti tožnika za delo, v obdobju do 31. 7. 2007 je toženka na glavni obravnavi dne 10. 11. 2010 navedla, da ni sporno, da je bil tožnik v tem obdobju nezmožen za delo, ker je bil že po ugotovitvah ZPIZ tožnik ob odprtju samostojne dejavnosti za to delo trajno nezmožen. Za obdobje po 1. 8. 2010 pa predlagala, da v kolikor bi sodišče ugotavljajo začasno nezmožnost za delo, da se opravi poizvedba pri Zavodu za zaposlovanje za kakšno delo se tožniku išče zaposlitev in za kakšno delo naj se torej ugotavlja začasna nezmožnost za delo.

Iz pritožbe toženke pod točko 2 pritožbe je razvidno, da se toženka pritožuje predvsem glede začasne nezmožnosti tožnika za obdobje od 17. 4. 2010 do 31. 7. 2010 in tudi predlaga, da v tem obsegu pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v tem obsegu kot neutemeljen zavrne. V zvezi z začasno nezmožnostjo tožnika za čas po 1. 8. se toženka (1. odst. toč. 1 pritožbe) sicer tudi pritožuje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da 17. b čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami), določa, da je brezposelna oseba zmožna za delo, če je stara več kot 15 let in ne več, kot je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogoj za pridobitev pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo ter izpolnjuje splošne zdravstvene pogoje. Pritožbeno sodišče šteje, da grede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnik splošnih zdravstvenih pogojev ne izpolnjuje in je tako sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da je bil tožnik v tem obdobju nezmožen za delo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tudi v obdobju od 17. 4. 2010 dalje do prijave kot brezposelna oseba pri Zavodu za zaposlovanje, začasno nezmožen za delo. Iz pravnomočne odločbe ZPIZ z dne 9. 1. 2009 pod št. ... je razvidno, da je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Tožnik je bil potem dne 9. 2. 2010 drugič operiran na desnem ramenu, ugotovljeno je bilo tudi poslabšanje zdravstvenega stanja na levem ramenu in so pri njemu omejitve za obe zgornji okončini, kakor je bilo že podrobno navedeno, podobne. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primerih ko je v okviru invalidskega postopka ugotovljena preostala delovna zmožnost, začasna nezmožnost za delo lahko ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti. V danem primeru ta pri tožniku ni bila ugotovljena, niti tožniku niso bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je toženka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo ZPIZ na takšen način, da je le ta ugotovila, da je tožnik trajno nezmožen za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetništva in sicer za dejavnost inštalaterstva in ključavničarstva. Pri tožniku ni bilo ugotovljeno kakšno je njegovo dejansko stanje delovne zmožnosti v spornem obdobju. Tožnik je bil v spornem obdobju veljavno zdravstveno zavarovan v skladu z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v skladu s tem mu gredo tudi pravice po tem zakonu. Pri tožniku zaradi bolezenskih stanj obeh ramen ni podana splošna zdravstvena sposobnost, niti ne more opravljati težjih del, dvigovanja težjih bremen nad 5 kg in del, ki zahtevajo višji položaj okončin nad pasom, za telesne obremenitve tožnik torej ni sposoben. Tako po mnenju pritožbenega sodišča tožnik tudi v spornem obdobju, ko je bil veljavno prijavljen v zdravstveno zavarovanje kot samostojni podjetnik, začasno ni bil sposoben, da bi opravljal dela v okviru registrirane dejavnosti, niti dela inštalaterstva in ključavničarstva, saj navedena dela zahtevajo telesne obremenitve, ki pa jih tožnik začasno, zaradi omejitve pri delu z obema zgornjima okončinama, ni bil sposoben. Za kakšna dela bo tožnik sposoben pa bo potrebno ugotoviti v okviru novega invalidskega postopka kjer bo ugotovljena njegova preostala delovna zmožnost. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.