Jedro

Toženka obstoja ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ni zapazila, ker se je pri svoji presoji brez podlage v določbah zakona omejila zgolj in izključno na navedbe, ki jih je v postopku podala tožnica, ki je tam nastopala brez kvalificiranega pooblaščenca, ni pa presodila listin, ki jih je predložila. Listine, ki jih je tožnica predložila v BPP postopku, pa so takšne, da je na njihovi podlagi verjetno izkazan obstoj ugovornega razloga, zaradi katerega je izvršilno sodišče nato sklep o izvršbi razveljavilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 404/2016 z dne 4. 8. 2016, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je tožnica vložila 13. 7. 2016. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica s prošnjo uveljavljala dodelitev BPP za sestavo ugovora v izvršilni zadevi, vodeni na Okrajnem sodišču v Piranu pod št. I 217/2016. V skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) mora prosilec za dodelitev BPP izkazati dva pogoja, in sicer tako finančno-materialni kot tudi t.i. objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP. Po 4. alineji 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po zakonu, ki ureja izvršbo (to je Zakon o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), preprečujejo izvršbo. Toženka nato citira določbe 1. do 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, v katerih so opredeljeni takšni ugovorni razlogi. Iz prošnje izhaja, da bo tožnica zoper sklep o izvršbi ugovarjala, ker je po njenem mnenju darilna pogodba, na podlagi katere je upnik postal solastnik nepremičnine, iz katere se mora ona izseliti, nična. Upnik je postal solastnik na goljufiv način tako, da je v nasprotju z moralnimi načeli sklenil darilno pogodbo z njenim pokojnim možem, zato je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Toženka ugotavlja, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Piranu, št. P 211/2013, v kateri je v I. točki izreka določeno, da se je tožnica dolžna izseliti iz nepremičnine, parc. št. 5891/0 k.o. ... Sodba je v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna 6. 4. 2016, kar izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 686/2015. Ker tožnica ni navedla nobenega izmed razlogov iz 55. člena ZIZ, glede na 4. alinejo 8. člena ZBPP ni upravičena do BPP. Obenem niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP po 24. členu, zato toženka prošnjo zavrne.

3. Tožnica odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se odločba odpravi in se tožnici odobri BPP za pravno svetovanje in zastopanje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu, št. I 217/2016, od dneva vložitve prošnje dalje, za izvajalca BPP pa se določi odvetnik A.A. Toženki naj tudi naloži, da tožnici povrne stroške postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi navaja, da je ne glede na odločitev toženke vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, ki mu je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom, št. I 217/2016 z dne 7. 9. 2016, ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo. Kot je obrazložilo izvršilno sodišče, je predlog za izvršbo presegal okvire izreka izvršilnega naslova. Sodba sodišča prve stopnje, št. P 211/2013, je namreč postala pravnomočna le v I. točki izreka, po kateri sta se tožnica in B.B. dolžni izseliti iz nepremičnine, parc. št. 5891/0 k.o. ..., v naravi stanovanjskega dela hiše št. 842, na naslovu ..., in v II. točki izreka, kolikor se nanaša na izselitev imenovanih iz nestanovanjskega dela nepremičnine. V preostalem delu, v katerem je šlo za zavrnjeni zahtevek za predajo (izročitev) omenjene stanovanjske hiše, proste oseb in stvari C.C. (sedaj upniku), pa je bila razveljavljena s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru, št. Cp 686/2015 in v tem delu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upnik je tako imel izvršilni naslov le za izselitev tožnice iz stanovanjskega dela omenjene hiše, ne pa tudi za izročitev te nepremičnine, proste oseb in stvari upniku. Izvršbe za izpraznitev in izročitev nepremičnine ni mogoče opraviti le z izpraznitvijo (izselitvijo), saj se takšna izvršba po prvem odstavku 221. člena ZIZ opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari. Ker ni mogoče ločiti izpraznitve nepremičnine in izročitve le-te upniku, tudi ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 19. člena ZIZ o dovolitvi delne izvršbe. Tožnica je zato z ugovorom, v katerem je opozorila, da je sodba, št. P 211/2013, le delno pravnomočna, uspela in je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo, saj upnik v času vložitve predloga za izvršbo ni imel izvršilnega naslova. Zato meni, da je izpolnjevala pogoje za dodelitev BPP.

5. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in njenih razlogih. Za odločitev pomembne okoliščine je ugotavljala tako, da je tožnico pozvala, naj prošnjo dopolni tako, da navede razloge, ki jih bo uveljavljala v ugovoru, in ji s tem obenem dala možnost izjave. Na podlagi preučitve njenih navedb je ugotovila, da tožnica ni navedla nobenega od razlogov iz 55. člena ZIZ. Razveljavitev sklepa o izvršbi ni temeljila na razlogu, ki ga je izpostavila tožnica v dopolnitvi prošnje.

6. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Kot izhaja iz njene obrazložitve, je toženka izpodbijano odločbo oprla na določbe 4. alineje 8. člena ter 24. člena ZBPP. V skladu s prvim odstavkom 24. člena tega zakona se pri presoji upravičenosti do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V 4. alineji 8. člena pa ZBPP za izvršilni postopek specialno določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo (v obravnavanem primeru je to ZIZ), razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah ZIZ preprečujejo izvršbo. To lahko stori tudi tako, da predloži listine, ki verjetno izkazujejo obstoj takšnega razloga.

9. Tožnica utemeljeno ugovarja, da je toženka nepravilno presodila, da navedeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP v konkretni zadevi niso izpolnjeni. Na takšen zaključek - nepravilno presojo toženke o tem, ali je verjetno izkazan kateri izmed razlogov, ki preprečujejo izvršbo, kažejo v tožbi navedeni razlogi, ki so obenem isti razlogi, kot jih je navedlo izvršilno sodišče, ko je ugodilo ugovoru tožnice zoper sklep o izvršbi, ta sklep razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Tem razlogom se pridružuje tudi to sodišče in jih, ker jih je navedlo že v povzetku tožbe, na tem mestu še enkrat ne ponavlja. Na kratko, iz povedanega sledi, da glede na vsebino sodbe, št. P 211/2013, kot izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, ter glede na to, da je ta sodba postala pravnomočna le delno, medtem ko je bila v preostalem delu s sodbo in sklepom višjega sodišča, št. Cp 686/2015, razveljavljena in vrnjena v novo sojenje na prvo stopnjo, ni bila podana skladnost med izvršilnim naslovom in predlogom za izvršbo. Ta je presegal okvir izvršilnega naslova, kar pomeni, da je bil podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov).

10. Toženka obstoja tega ugovornega razloga ni zapazila, ker se je pri svoji presoji brez podlage v določbah zakona omejila zgolj in izključno na navedbe, ki jih je v BPP postopku podala tožnica, ki je tam nastopala brez kvalificiranega pooblaščenca, ni pa presodila listin, ki jih je predložila. Listine, ki jih je tožnica predložila v BPP postopku, pa so takšne, da je na njihovi podlagi verjetno izkazan obstoj ugovornega razloga, zaradi katerega je izvršilno sodišče nato sklep o izvršbi razveljavilo. Tožnica je namreč poleg ostalih listin toženki predložila sklep o izvršbi s predlogom za izvršbo in tudi sodbo in sklep višjega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo kot izvršilni naslov. Glede na navedeno, to je v BPP postopku predložene za odločitev relevantne listine, se v tem sporu obravnavana situacija tudi razlikuje od tiste, ki je bila predmet sodbe tega sodišča, št. I U 170/2016 z dne 8. 3. 2016. 11. Po navedenem je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. Podlago za ponovno vodenje postopka, čeprav je bilo dejanje (ugovor), za katero se je uveljavljala dodelitev BPP, že opravljeno, daje določba drugega odstavka 11. člena ZBPP. V ponovnem postopku pa bo morala toženka pred odločitvijo o prošnji poleg ostalega, prav glede na sklep izvršilnega sodišča z dne 7. 9. 2016, na katerega se sklicuje tožnica, preveriti tudi stanje zadevnega izvršilnega postopka in ugotoviti, ali je tožnica že brez BPP pravnomočno dosegla enak položaj, kot bi ga lahko v primeru, če bi ji bila dodeljena BPP; ne le z vidika odločitve o glavni stvari, ampak tudi z vidika povračila s tem nastalih stroškov. Če bo ugotovila, da je tako, lahko dodelitev BPP odkloni. Z zakonom namreč ne bi bilo skladno, če bi tožnica z ugovorom povezane stroške dobila krite iz sistema BPP in obenem povrnjene še od nasprotne stranke v izvršilnem postopku.

12. Predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče ni sledilo. Že zato ne, ker podatki postopka zanesljive podlage za to ne dajejo. Pa tudi sicer okoliščine, ki bi terjale takšno odločanje, ki je predvideno kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora, kot zadnja možnost učinkovitega sodnega varstva pravic posameznika (glej prvi odstavek 65. člen ZUS-1), niso izkazane.

K II. točki izreka:

13. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala odvetnik, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se glede na to, da je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek že zajema tudi materialne stroške. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.