Jedro

Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Pravico delavca do varstva osebnih podatkov je torej možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala družba, gre v obeh primerih vendarle za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju. Poleg tega podatki o času odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Kot navaja pritožba, je tudi informacijski pooblaščenec zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in izstopil z območja, na katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje presoje o dopustni uporabi podatkov utemeljeno sklicevalo še na splošno določbo 4. člena ZDR-1, ki definira delovno razmerje. Po tej določbi se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem opravlja delo pod njegovim nadzorom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2018 o izreku denarne kazni v višini 15 % tožničine bruto plače za čas enega meseca. S sklepom je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 9. 2018. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.986,06 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče glede odhodov z dela zmotno ugotovilo dejansko stanje. Presojalo ga je na podlagi podatkov, pridobljenih od A.. Tožnica je 15. 8. 2018 zaradi zdravstvenih razlogov odšla z dela dve uri pred koncem delovnega časa, kar je evidentirala in o tem seznanila nadrejenega. Za 11. 8. 2018 je sodišče zmotno menilo, da odhod na malico dve uri pred zaključkom delovnega dne ni možen. Delavci glede na naravo dela nimajo določenega časa odmora. Vztraja, da je 15. 8. 2018 zaradi glavobola obvestila transportnega dispečerja, da odhaja prej domov. Tak način je med delavci običajen, saj ponoči ni drugih nadrejenih, da bi jih obvestili. V knjigo prisotnosti je vpisala odhod. Očitek sodišča, da bi morala obvestiti nadrejenega, četudi le s sms sporočilom, je neživljenjski in brez pravne podlage. Tožena stranka ni dokazala, da je 15. 8. 2018 predčasno odšla z dela brez dovoljenja. Podatki o vstopih in izstopih z območja pristanišča so nezanesljivi. Ne morejo prestavljati podlage za ugotavljanje prisotnosti na delu. Tožena stranka ima razporejanje in evidentiranje delovnega časa do potankosti urejeno v svojih splošnih aktih. Navodilo je v praksi do podrobnosti izvedeno. Vodja enote je potrdil, da se delavci glede odhoda z dela praviloma izpišejo pred njim. Tožnica se je iz evidenc prisotnosti za 10. 8. 2018 – 11. 8. 2018 vpisala kot zadnja. Če bi se vpisala vnaprej, bi to opazil dispečer, ki kontrolira prisotnost med delovnim časom. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved koordinatorja B.B., da se, če delavec vpiše, da je odšel ob 7,00 uri in če vodja to podpiše, predvideva, da je to res. Tožena stranka je kršila določbe ZVOP-1 in 38. člena Ustave RS. Pridobljene podatke o vstopih in izstopih delavcev z območja ... pristanišča je uporabila v nasprotju z določbami ZVOP-1, predvsem 16. členom. A. je res ustvarila svojo zbirko podatkov, a za drugačen namen kot je to uporabila tožena stranka. Ni res, da sta namena A. in tožene stranke povezana, češ da gre za evidentiranje prisotnosti zaradi opravljanja dela. Delavci A. imajo svojo ločeno evidenco prisotnosti na delu - registrirne ure. V Pravilniku A. ni določbe, da je namen zbiranja podatkov o vstopih in izstopih evidentiranje prisotnosti zaradi opravljanja dela. Sodišče je glede okoliščin, v katerih so bili zbrani podatki, upoštevalo izpovedi dveh prič, da so od A. dobili obvestilo o nepravilnostih pri evidentiranju delovnega časa. Na podlagi tega dejstva je sodišče spremenilo stališče o nezakonitem posredovanju podatkov toženi stranki. Teh dejstev nobena od strank ni navajala, sodišče jih je ugotovilo samo in je s tem tožnici onemogočilo, da se o njih izjavi. Kršen je 7. in 5. člen ZPP ter 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni omenila, da bi jo A. opozorila na morebitne nepravilnosti. Zakonit namen pridobivanja podatkov od A. je utemeljevala s tem, da je na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Zaradi pomanjkljivih informacij je informacijski pooblaščenec zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in kdaj izstopil z območja, na katerem je bil v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati obveznosti iz delovnega razmerja. Če delavec zamudi na delo dvakrat ali večkrat, je to le kršitev po 2. alineji 6. člena pravilnika, ne pa kršitev po 27. alineji 5. člena pravilnika. Sodišče je napačno menilo, da to ni bistveno, saj je tudi za kršitve po 6. členu možna denarna kazen 15 % plače. Zato je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Od pravilne kvalifikacije je odvisna višina denarne kazni. Sodišče je spregledalo 10. člen pravilnika, ki predvideva tudi nižjo denarno kazen ali milejši ukrep. Izpodbijana odločba tožene stranke je nezakonita že iz razloga, ker ne obstaja pravna podlaga za kumuliranje oziroma istočasni izrek disciplinske sankcije in pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče se do ugovora tožnice glede tega sploh ni opredelilo, ga sploh ne omenja. Zato je tudi v tem delu sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da delavcu za isto kršitev ni možno izreči disciplinskega ukrepa in mu istočasno podati tudi pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga. Tožena stranka je namreč z istim aktom z dne 13. 9. 2019 tožnico opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja z možnostjo redne odpovedi iz krivdnega razloga, obenem pa ji je izrekla tudi disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % njene bruto plače za čas enega meseca. Četudi se sodišče do navedenega ugovora tožnice izrecno res ni opredelilo, je očitno, da ugovoru ni sledilo, saj je odločbo o izreku denarne kazni presodilo kot zakonito. Zato s tem v zvezi ni utemeljen očitek neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnica uveljavlja v tej zvezi. Pritožba vztraja, da je izpodbijana disciplinska odločba nezakonita že zgolj zato, ker ne obstaja pravna podlaga za istočasni izrek disciplinske sankcije in pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ni pomembno, da navedeno ni posebej predpisano kot možno oziroma prepovedano. Tožnica se sklicuje na hierarhijo sankcij, ampak neustrezno. Zgolj v primeru, če bi se tožnici za isto kršitev izrekla disciplinska sankcija in odpovedala pogodba o zaposlitvi, bi bilo sklepati na nezakonitost odpovedi, saj bi to pomenilo, da najstrožja sankcija ni bila potrebna, ne bi pa to moglo imeti za posledico nezakonitost disciplinskega ukrepa. V sistemu sankcij za kršitve delovnih obveznosti ni ovire za to, da se delavcu za isto kršitev izreče disciplinski ukrep in pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga. Tako je sklepati tudi npr. iz primera VIII Ips 62/2016. 7. Predmet disciplinskega postopka so bili očitki, povezni s tožničinim predčasnim odhodom z dela, in sicer 18. 7. 2018 ob 1.03, 11. 8. 2018 ob 5.57 ter 15. 8. 2018 ob 5.04 (s tem da nočna izmena traja do 7.00). Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost le zadnjih dveh očitkov. Kršitev je kvalificiralo po 27. alineji 2. odstavka 5. člena Pravilnika tožene stranke o odgovornostih delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (pravilnik) - najmanj dve kršitvi iz 6. člena pravilnika v zadnjih šestih mesecih. V 2. alineji 6. člena pravilnika so kot druge kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja določene zamujanje na delo, nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa. V 2. odstavku 5. člena pravilnika pa so v 27 alinejah naštete hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po 9. členu pravilnika se lahko disciplinsko odgovornemu delavcu izreče opomin, denarna kazen v višini do 15 % od njegove plače za čas od 1 do 3 mesecev ter začasna razporeditev na drugo delo. Tako opredeljena denarna kazen ne loči med kršitvami iz 5. člena (hujše) ali 6. člena (druge) pravilnika. Sodišče prve stopnje je torej pravilno poudarilo, da kvalifikacija po 2. alineji 6. člena ali po 27. alineji drugega odstavka 5. člena pravilnika niti ni bistvena, saj je tudi za kršitve iz 6. člena pravilnika možno izreči denarno kazen v višini 15 % plače. Pritožba sodišču s tem v zvezi neutemeljeno očita neobrazloženost oziroma nejasno obrazloženost po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je torej pri presoji, ali je tožena stranka tožnici izrekla ustrezni disciplinski ukrep, pravilno oprlo na zgoraj navedene določbe pravilnika. Pritožba se neutemeljeno sklicuje še na 10. člen pravilnika, ki sicer resda natančneje določa, za katere kršitve je možno izreči nižje denarne kazni (do 5 % ali do 10 % plače), vendar le ob pogoju izvedenega skrajšanega postopka. Ta člen pravilnika predvideva tudi možnost milejšega ukrepa (opozorila), a le v primeru posebnih olajševalnih okoliščin, ki pa jih tožnica niti ne uveljavlja.

8. Sodišče je upoštevalo, da ima tožena stranka Navodila za razporejanje in evidentiranje delovnega časa (navodila), in sicer na načine, določene v 23. členu, med katerimi je tudi knjiga prisotnosti na delu. Na podlagi 26. člena navodil so vodje dolžni nadzorovati izvajanje navodil in tekoče spremljati registrirano prisotnost delavcev na delu. Na podlagi 2. odstavka 16. člena navodil lahko delavcu dovolijo izhod iz poslovne stavbe tudi v času obvezne prisotnosti. Tožnica se zavzema zgolj za uporabo podatkov, pridobljenih v skladu s temi navodili, ne pa tudi podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila s strani A..

9. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica svojo prisotnost na delu evidentirala z ročnim vpisom v knjigi prisotnosti na delu, v kateri je za nočno izmeno 10. 8. 2018 - 11. 8. 2018 odhod evidentirala ob 7.00 uri, za nočno izmeno 14. 8. 2018 - 15. 8. 2018 pa ob 5.00 uri. Tožnica je v izpovedi pojasnila dejansko izvajanje omenjenih navodil - da se delavci ob prihodu v službo vpišejo v knjigo v predprostoru transportnega dispečerja in da vodja delovne enote C.C. (oziroma njegov namestnik D.D.) zjutraj ob prihodu v službo knjigo vzame v svojo pisarno, delavci pa v tem prostoru v njegovi prisotnosti evidentirajo odhod z dela. D.D. je s podpisom potrdil seznam odhodov v juliju 2018, C.C. pa v avgustu 2018. Ta je tožničino prisotnost 11. 8. 2018 potrdil naknadno, saj ni vpisal ure, medtem ko odhod 15. 8. 2018 ni bil sporen. Sodišče je sledilo pričanju C.C., da mu E.E., ki naj bi prevzel tožničino obvestilo o predčasnem odhodu z dela, o tem ni povedal ničesar, ter da bi morala obvestiti njega kot nadrejenega, pa čeprav le s SMS sporočilom. Tudi v knjigi dogodkov dispečer tožničinega predčasnega odhoda ni zabeležil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica 15. 8. 2018 predčasno odšla z dela brez dovoljenja nadrejenega in z nedovoljenim odhodom kršila delovno obveznost. 10. Tožena stranka je z omenjenimi navodili uredila svoj način evidentiranja delovnega časa (18. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.), kar pa ne izključuje uporabe še kakšnih drugih podatkov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti v zvezi z delovnim časom, kar je v tožničinem primeru relevantno zlasti za očitek z dne 11. 8. 2018, glede katerega je sodišče izpostavilo izpis A. o evidentiranju izhoda iz luškega območja, iz katerega je razbralo, da je tožnica območje zapustila ob 5.04 uri.

11. Na podlagi Pravilnika A. o notranjem redu na njenem območju je (sicer za zagotavljanje varnosti, varovanja) nameščen sistem tehničnega varovanja s sistemom pristopne kontrole z osebno kartico. S tem je A. tudi za posameznega delavca tožene stranke ustvarila svojo zbirko osebnih podatkov o prihodih in odhodih iz luškega območja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka te podatke uporabila v nasprotju z 38. členom Ustave RS ter v nasprotju z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.). Po 16. členu tega zakona se lahko osebni podatki zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno pravico do varstva osebnih podatkov obravnavati v skladu z načelom sorazmernosti. Praviloma je namreč obdelava osebnih podatkov zakonita, če je posameznik, na katerega se nanašajo, v to privolil. Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Pravico delavca do varstva osebnih podatkov je torej možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala A., gre v obeh primerih vendarle za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju. Poleg tega podatki o času odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Kot navaja pritožba, je tudi informacijski pooblaščenec zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in izstopil z območja, na katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje presoje o dopustni uporabi podatkov utemeljeno sklicevalo še na splošno določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki definira delovno razmerje. Po tej določbi se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem opravlja delo pod njegovim nadzorom.

12. Sodišče je glede okoliščin, v katerih so bili sporni podatki zbrani, resda omenilo še izpovedi dveh prič, vodilnih pri toženi stranki - da so od A. dobili obvestilo o morebitnih nepravilnostih pri evidentiranju delovnega časa in podatke o vstopih in izstopih delavcev iz luškega območja od januarja do avgusta 2018. Vseeno pa pritožba izpovedi teh dveh prič zmotno prikazuje kot odločilni za to, da je sodišče sprejelo stališče o dopustni uporabi spornih osebnih podatkov. Slednje odraža predvsem uporabo materialnega prava. Ker ne gre za odločilna dejstva spora, ni utemeljen očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne kršitve kontradiktornosti, češ da za oblikovanje zaključkov ni bilo trditvene podlage.

13. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnici, da je možno, da se je ob povratku z malice, zaradi katere naj bi zapustila luško območje, pozabila evidentirati. Verjelo je pričanju B.B. in C.C., da odhod na malico ni možen dve uri pred zaključkom delovnega dne. Zato je zaključilo, da tožnica 11. 8. 2018 povratka ni pozabila evidentirati, ampak je z dela odšla in se ni več vrnila.

14. Za presojo disciplinske odgovornosti tožnice v razmerju do tožene stranke ni pomembna vsebina omenjenega pravilnika A. o notranjem redu na njenem območju. Enako velja za poudarjanje pritožbe, da imajo delavci A. svojo ločeno evidenco prisotnosti na delu - registrirne ure. To ni odločilno za presojo, ali je tožnica kršila delovne obveznosti pri toženi stranki.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter posledično še izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).