Jedro

Tožeča stranka pravilno opozarja na 44. člen ZUP-a. S tem, ko je prvostopenjski organ pridobil izjavo in listine le od AA, ni pa tožnici kot stranki postopka kakorkoli omogočil, da bi se z njimi seznanila in se o njih izjavila, je bistveno kršil pravila upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP-a. Drugostopenjski organ pa slednjega v svoji izpodbijani odločbi ni ugotovil in nepravilnosti v pritožbenem postopku ni saniral.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada št. z dne 7. 12. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1999. Pri tem posebna olajšava za hči BB tožnici ni bila priznana v celotnem prijavljenem znesku, pač pa le polovično. V svoji odločbi tožena stranka pojasnjuje, da se po določbi 10. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96) zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane prizna posebna olajšava, na podlagi katere se osnova za dohodnino za prvega otroka in za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana zmanjša za znesek, ki znaša 10 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. V skladu z določbo 2. odstavka 11. člena Zakona o dohodnini se za istega vzdrževanega družinskega člana prizna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo do zakonsko določene višine. Če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave, ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave, prizna staršu, kateremu je otrok zaupan. Tožena stranka v svoji odločbi nadalje navaja, da je bil v pritožbenem postopku zaslišan zavezanec AA, oče hčerke BB. Na podlagi njegove izjave in potrdila odbora etažnih lastnikov T., je bilo ugotovljeno, da zavezanec AA preživnine za hčerko BB ni plačeval, vendar je v letu 1999 živel s pritožnico v izvenzakonski skupnosti in s skupnim otrokom v skupnem gospodinjstvu. Zavezanec AA je s plačilom stroškov za vodo, komunalne storitve, ogrevanje in ostale skupne življenjske stroške v letu 1999 prispeval tudi k preživljanju hčerke BB. Tožena stranka tako v svoji odločbi ugotavlja, da sta k preživljanju hčerke BB prispevala oba starša. Ker se starša nista sporazumela kateri od njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževanega otroka, je po mnenju tožene stranke vsak od njiju upravičen do sorazmernega dela olajšave. Zato je pritožnica upravičena do posebne olajšave za skupnega otroka le do polovice z zakonom priznanega zneska. Tožnica v tožbi navaja, da je pritožbeni organ zmotno uporabil materialno pravo in kršil pravila postopka. Postopkovno je napačno ocenil dejansko stanje. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na izjavo AA in potrdilo odbora etažnih lastnikov T. Stranke postopka-tožnice ni vabil na zaslišanje, niti tožnica ni vedela, da je bil AA zaslišan. Tako ni mogla vedeti, kaj je AA navajal in se ni mogla pred odločitvijo drugostopnega organa izjasniti o navedbah AA. Tudi tožnica bi morala biti vabljena na zaslišanje. AA ni mogel predložiti potrdila o plačilu stroškov za vodo, komunalne storitve, ogrevanje in ostalih skupnih življenjskih stroškov v letu 1999, ker jih ni plačeval. Leta 1999 na naslovu tožeče stranke sploh ni stanoval. Postopkovno so bili tako kršeni členi 8, 9, 10 in 44. ZUP-a. Tožena stranka pa je tudi materialno napačno uporabila 11. člen Zakona o dohodnini. Potrdila o plačilu stroškov za vodo, komunalne storitve, ogrevanje in ostalih skupnih življenjskih stroškov v letu 1999 še zdaleč ne morejo biti 50 % ekvivalent hrani, oblačilom, igračam, plačilu vrtca, avto sedežu, drugim pomagalom za otroka, plenicam, pralnemu prašku, obutvi in podobno. V teh stroških tudi niso zajeti stroški priprave hrane za otroka, skrb za otroka in njegova vzgoja. Zavezanec AA tudi ni predložil nobene od zakonsko določenih listin, niti drugih listin, niti potrdil o plačanih računih, ki bi lahko zadoščale za posebno davčno olajšavo. Tožena stranka je s tem kršila materialni zakon, pravila postopka in prekoračila svojo pristojnost odločanja. Tožena stranka se v svojem odgovoru na tožbo sklicuje na 2. odstavek 11. člena Zakona o dohodnini, oziroma 10. člena istega zakona. Na omenjeni podlagi predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je z vlogo, št. ... z dne 5. 4. 2002, kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku. Tožba je utemeljena. V tej zadevi je sporno ali tožnici za hčerko BB na podlagi 10. in 11. člena Zakona o dohodninah pripada celotna posebna olajšava v višini 10 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji ali pa je do polovice zakonsko določene priznane posebne olajšave, upravičen tudi oče BB, to je AA. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da je prvostopenjski organ pri razjasnjevanju omenjenega vprašanja kršil postopkovna pravila v posledici česar je nepopolno ugotovil dejansko stanje ter zmotno uporabil materialno pravo. Tožeča stranka pravilno opozarja na 44. člen ZUP-a. Organ mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katere pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Skladno z načelom zaslišanja strank iz 9. člena ZUP-a je organ dolžan strankam zagotavljati možnost udeležbe v postopku oziroma v smislu 7. člena ZUP-a pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Eno izmed temeljnih načel Zakona o upravnem postopku je tudi načelo materialne resnice, izraženo v njegovem 8. členu. Ta organ zavezuje, da mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. S tem, ko je prvostopenjski organ pridobil izjavo in listine le od AA, ni pa tožnici kot stranki postopka kakorkoli omogočil, da bi se z njimi seznanila in se o njih izjavila, je bistveno kršil pravila upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP-a. Drugostopenjski organ pa slednjega v svoji izpodbijani odločbi ni ugotovil in nepravilnosti v pritožbenem postopku ni saniral. Zaradi tega je bilo tudi napačno ocenjeno dejansko stanje ter uporabljen 11. člen Zakona o dohodnini. Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in ker je v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS-a (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in s sodbo odpravilo izpodbijani upravni akt. V nadaljevanju bo upravni organ moral spoštovati temeljna načela upravnega postopka ter s pritegnitvijo tožnice v postopek najprej ugotoviti obstoj izvenzakonske skupnosti in po potrebi še, ali je bil prispevek zavezanca AA res takšen, da je upravičeno uveljavljal posebno olajšavo do višine, določene v 10. členu Zakona o dohodnini, ali pa zavezanec za preživljanje otroka dejansko ni prispeval ničesar in torej tudi do posebne olajšave ni opravičen. Tožnica v tem upravnem sporu predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. V smislu 23/3. člena ZUP-a nosi v primeru, ko sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka svoje stroške postopka.