Jedro

Pravilna je ugotovitev, da delodajalec nima ustreznega delovnega mesta za delavca, če sicer obstaja primerno sistemizirano delovno mesto, za katerega pa se je delodajalec odločil, da ga ne bo zasedel, ker se bodo dela opravljala na drug način. Gre za poslovno odločitev, ki je v pristojnosti delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 7.3.2000 in 21.4.2000, da je tožnica trajno presežna delavka in da ji delovno razmerje po poteku šestmesečnega odpovednega roka ni prenehalo, ampak da še traja, da jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem 33. člen ZDR/90. Menila je, da zmanjševanje stroškov poslovanja ni operativen razlog, ker tožena stranka ni spremenila realnega stanja, ampak je za opravljanje dela zaposlovala študente. Obseg dela je bil velik, saj so vsi zaposleni opravljali nadure. Reševanje trajno presežnih delavcev pri toženi stranki zato pomeni samo izigravanje zakona. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija je pavšalno navajala, da so razlogi revizije vsi zakonski razlogi, pri čemer revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti formalno niti vsebinsko ni opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Iz dokazov izvedenih v postopku in iz dejanskih zaključkov nižjih sodišč izhaja, da je v postopku ugotavljanja obstoja prenehanja potreb po delu delavcev direktor tožene stranke ugotovil prenehanje potreb po delu delavcev in da je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev v skladu z veljavno zakonodajo. Ugotovljeno je bilo, da so pri toženi stranki obstajali nujni operativni razlogi, zaradi katerih je tožena stranka morala uvesti spremembe v organiziranosti zaradi večje učinkovitosti poslovanja. Dalje je bilo ugotovljeno, da je pri toženi stranki postalo trajno nepotrebno delo vseh delavcev, ki so bili prej razporejeni na delovna mesta, uvrščena v I. tarifni razred. In končno je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka sicer imela sistemizirano delovno mesto čistilke, ki je bilo prav tako v I. tarifni skupini, da pa to mesto ni bilo zasedeno, dela pa je opravljala delavka, zaposlena v storitvenem podjetju. To pa pomeni, da ni utemeljenega razloga za zaključek, da tožena stranka postopka reševanja trajno presežnih delavcev ni izpeljala v skladu z določbo 33. oziroma 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). V skladu z določbo 33. člena ZDR/90 je bil ugotovljen operativen razlog, delo tožnice je postalo nepotrebno za dalj kot šest mesecev. Delodajalec je sprejel program razreševanja trajno presežnih delavcev (35. člen ZDR/90), v katerem je preveril ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja.

Pravilno je bilo ugotovljeno, da delodajalec nima ustreznega delovnega mesta za delavca, če sicer obstaja primerno sistemizirano delovno mesto, za katerega pa se je delodajalec odločil, da ga ne bo zasedel, ker se bodo dela opravljala na drug način. Gre za poslovno odločitev, ki je v pristojnosti delodajalca.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče zavzelo stališče do nadur, ki naj bi jih opravljali tudi delavci, katerih delo je postalo trajno nepotrebno ali do uvajanja študentskega dela. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče dopolnjevati, zato tovrstne navedbe tožnice predstavljajo novoto, ki v revizijskem postopku ni dovoljena.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Sklep o stroških je revizijsko sodišče sprejelo na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), ki se glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) v tem sporu še uporablja.