Jedro

Tožnik ni dokazal, da bi z delom ohranjal ali povečal očetovo hišo in mu zato ne gre stvarnopravni delež. Sporazum med prednikom in potomcem pa je veljaven. Tudi dejstvo, da je pred podpisom sporazuma oče tožniku izročil 15.000,00 EUR, ne vpliva na to, da bi ta dvostranska pogodba z elementi dednega prava prešla v obligacijskopravno pogodbo z elementi vzajemnosti. Ni pravilno stališče tožnika, da mora plačani del ustrezati vredno njegovemu bodočemu dednemu deležu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je solastnica nepremičnine parc. št. 92/3 k.o. X do ¼ in da sta zato tožnikov solastni delež na tej nepremičnini izločili iz zapuščine po pokojnem F. P., kar mora tožena stranka priznati in tožniku izstaviti ZK listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik na tej parceli, sicer bo listino nadomestila ta sodba. V točki 2. je postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma odpovedi navedenemu dedovanju, sklenjenega pri notarki D. H. med tožnikom in očetom F. P. z dne 15. 1. 2010 za neveljavnega in ničnega. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov in stroške naložilo tožeči stranki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal vlaganj, razen pomoči pri izdelavi kanalizacije, je neverjeten. Priče toženke so neresnično izpovedale, da ga nikoli ni bilo v Ljubljani pri kakšnih delih, razen pri kanalizaciji. Tako so izpovedovale, da jim ni mogoče verjeti. Priča L. A. in A. R. pa celo trdita, da ni bilo na hiši praktično nobenih del razen fasade. Sodišče nelogično sledi seznamu zapustnika. Tak zapis je nenavaden in nerazumljiv. Zapis soupada v čas smrti zapustnikove žene Z. P. in verjetno je zapustnik želel izpostaviti svoj prispevek glede nepremičnin znotraj zakonske zveze, da bi izločeval svoj del. Vsa dela v zapisniku so bila dejansko opravljena potrditvah tožnika in povedal je, da je sodeloval tudi sam. Le zaradi želje po svojem deležu zapustnik ni imenoval tožnika. Sodišče pa to spregleda. Zapustnik je pisal, da je dela opravil sam ali s pomočjo obrtnikov. Priča M. R. pa je izpovedala, da ji pokojna Z. ni rekla, da bi v hiši imela obrtnike. S strani tožnika predlagani priči M. R. in E. P. pa sta smiselno potrdili navedbe tožnika o tem, da ko so bila dela opravljena, je večkrat prihajal k zapustniku v Ljubljano. Sodišče bi lahko postavilo tudi izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost opravljenih del. Glede materialnega prava pritožba meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Tožnik trdi, da je sporazum oderuška pogodba. Sodišče zmotno meni, da je sporazum takšen pravni posel, da ni odplačen in torej oderuštvo ne pride v poštev. Gre za dvostranski pravni posel, pri katerem se bodoči dedič dedovanju odpove, zapustnik pa to sprejme. Posel je lahko neodplačne pravne narave, vendar v večini primerov gre za odplačni pravni posel, kar piše tudi teoretik prof. Karel Zupančič v knjigi Dedno pravo. Tožnik je prejel za odpoved 15.000,00 EUR. Tožnik je imel status nujnega dediča in lahko bi dobil ¼ zapuščine, kar bi znašalo 75.000,00 EUR. Korist je tako nesorazmerna. Zapustnik je tik pred podpisom sporazuma napravil oporoko in vse zapustil toženki. Seveda to ne izključuje tožnikove pravice do uveljavljanja dednega deleža. Tožnik pa je bil brezposeln, brez dohodkov in prejemala sta z ženo le 417,00 EUR.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožbeni zahtevek iz 1. točke izreka po 32. členu Zakona o dedovanju. Tožnik je trdil, da je skupaj z zapustnikom delal na njegovi nepremičnini in da zato izločuje svoj prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja in to kot stvarnopravni zahtevek do ¼. Vendar je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati tistih del, katere je v tožbi zatrjeval. Tožena stranka pa je takoj priznala, da je tožnik sodeloval pri izkopu kanalizacije. Tožnik sicer graja dokazno oceno glede izpovedb prič: L. A., A. R., M. R. in E. P. Vendar tudi priče, katere je predlagal tožnik, niso potrdile njegovih navedb. Pritožba zmotno meni, da ni mogoče slediti pričam zato, ker so izpovedovale precej podobno in da njegovi priči nista vedeli neposredno povedati o samih delih, da pa sta smiselno potrdili njegove navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo izpovedbe prič. Na podlagi teh izpovedb je ugotovilo, da razen priznanih del, tožniku ni uspelo dokazati, da je sodeloval pri drugih zatrjevanih delih. Za tožnika je v pritožbi še sporno, da je sodišče kot dokaz upoštevalo tudi izpisek opravljenih del, ki ga je predložila tožena stranka (B2). Zapustnik je namreč popisal opravljena dela in v teh delih ne omenja tožnika. Pritožnik trdi, da je zapustnik to naredil zaradi bodoče zapuščine po sedaj pokojni ženi Z. P. Vendar je sodišče prve stopnje naredilo sklep na podlagi vseh izvedenih dokazov, ne le na podlagi tega seznama. To pomeni, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi pomagal pri delih na hiši, razen pri delih v zvezi s kanalizacijo.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo zahtevek, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ničen. Pri tem se je oprlo na določbe 137. in 138. člena Zakona o dedovanju. Sporazum je narejen v predpisani obliki, pogodbeni stranki sta bili opozorjeni na posledice. Takšna odpoved je za dediča nepreklicna. Gre za dvostransko pogodbo. Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je izjema od sicer sprejetega stališča, da bodoči zapustnik ne more veljavno pogodbeno razpolagati s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti. Vendar če poda soglasje k izjavi svojega bodočega dediča, da se ta odpoveduje pričakovani dediščini, stori prav to: razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti; vsebina njegovega razpolaganja je v tem, da omogoči, da bodo premoženje, ki bi pripadlo po njegovi smrti temu dediču, podedovali njegovi sodediči (primerjaj razloge sodbe II Ips 217/2008). Gre za negativno dedno pravno pogodbo, s katero se potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu z zapustnikom odpove dediščini, ki bi mu šla po njegovi smrti. Krog oseb, ki lahko veljavno sklenejo tak sporazum, je omejen na prednika in potomca. Gre za dvostranski pravni posel, ki je dovoljen z zakonom.

7. Zmotno meni pritožba, da gre za dvostransko pogodbo, ki mora biti vzajemna oziroma mora to kar prejme bodoči dedič ustrezati njegovemu dednemu deležu, ki bi ga prejel po smrti zapustnika. Bistvo sporazuma med prednikom in potomcem o odpovedi dediščini, ki bi šla potomcu po prednikovi smrti, je v prvi vrsti v potomčevem razpolaganju s pričakovano dediščino. Mnenja o pravni naravi sporazuma so deljena na stališče, da je njegova pravna narava dvojna: v tem, da se potomec odpove pričakovani dediščini, gre za obligacijsko pravno pogodbo v tem, da prednik to odpoved sprejme in tako razpolaga s svojo bodočo zapuščino, pa dedno pravno pogodbo ter na stališče o obligacijsko pravni naravi z dednopravni učinki. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 217/2008 razlagalo ta posel tako, da pravne posledice anticipirane odpovedi dediščini na podlagi sporazuma so enake pravnim posledicam enostranske odpovedi dediščini po zapustnikovi smrti. V tej odpovedi se šteje, da je potomec umrl pred zapustnikom, zato se ne upošteva pri ugotavljanju kroga k dedovanju poklicanih oseb. Zato je po stališču teorije možnost izpodbijanja omejena na razlog napak volje po splošnih pravilih o izpodbijanju pravnih poslov, čeprav za razliko od enostranske dedne izjave, za katero je tako izrecno določeno v zakonu, glede anticipirane odpovedi take zakonske določbe ni. Tožnik pa trdi, da je pogodba nična zato, ker je pogodba oderuška, ker ne ustreza višini eventualnega nujnega deleža, ki bi ga prejel po zapustnikovi smrti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kaj takega iz same pogodbe ne sledi. Dejstvo, da je tožnik prejel 15.000,00 EUR, ne pomeni, da je sporazum spremenil pravno naravo in postal obligacijsko pravno dvostranska vzajemna pogodba. Tudi zapis notarke je jasen in oba sta bila s tem seznanjena. Dejstvo, da je v sporazumu zapisano, da tožnik potrjuje, da je pred podpisom notarskega zapisa prejel na roke na račun dediščine 15.000,00 EUR, ne spremenijo pravne narave sporazuma.

8. Sporazum je veljaven po 137. členu Zakona o dedovanju, zato ni podlage za uveljavljanje neveljavnosti ali ničnosti. Tožnik še trdi, da je bil v času sklepanja sporazuma brezposeln. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da to ne vpliva na veljavnost sporazuma, še manj na zatrjevano ničnost. Tožnik bi kot dedič lahko po 138. členu Zakona o dedovanju tožil le na razveljavitev, če bi dokazal, da je bila njegova izjava povzročena s silo, grožnjo, zvijačo ali je bila dana v zmoti.

9. Pregled pokaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.