Jedro

V primeru t.i. dejanske razlastitve je ob izračunu odškodnine za razlaščeno nepremičnino treba upoštevati namembnost in dejansko stanje zemljišč ob dejanskem odvzemu iz posesti.

Povzeto stališče je treba uporabiti tudi pri odmeri odškodnine za manjvrednost zemljišča, ki je razlastitvenemu zavezancu ostalo po razlastitvi dela njegovih nepremičnin. Ne le zato, ker predhodno izpostavljeni zakon ne ureja posebej načina določitve te odškodnine, ampak tudi in predvsem zato, ker je do manjvrednosti tega zemljišča prišlo zaradi razlastitve in praviloma ob razlastitvi.

Pritožbeno stališče, da je škoda zaradi manjvrednosti te parcele nastala oz. postala dokončno znana šele v letu 2015, češ da predlagatelj pred tem ni mogel vedeti, da nasprotna udeleženka ne bo prevzela tudi te parcele, ne prepriča. Škoda zaradi manjvrednosti je nastala najkasneje 1.1.1992, okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, pa je lahko merodajna le pri presoji, kdaj je predlagatelj lahko uveljavljal odmeno zanjo, kar bi bilo (lahko) pomembno pri vprašanju morebitnega zastaranja njegovega zahtevka.

Na vrednost odvzetih nepremičnin oz. manjvrednost preostalih nepremičnin ne smejo vplivati spremembe v vrednosti, do katerih pride v času po odvzemu nepremičnine iz posesti in na katere razlastitvena udeleženca ne moreta vplivati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka v delu glede zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da je nasprotna udeleženka Republika Slovenije dolžna predlagatelju A. A. v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od 1.1.1992 do 1.1.2002. II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I. točki izreka glede odškodnine za manjvrednost parcele št. 5630/3 k.o. S.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) sklenilo: - da je Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) dolžna plačati predlagatelju za manjvrednost parcele št. 5630/3 k.o. S.1 s površino 548 m², znesek 1.309,72 EUR odškodnine in zakonske zamudne obresti (od 14.7.1992 do višine glavnice) v znesku 1.309,72 EUR, vse v roku 15 dni, od naslednjega dne od dneva prejema sklepa, v primeru zamude z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka) in - da vse dosedanje stroške postopka nosi RS, in sicer strošek sodnega izvedenca gradbene stroke B. B. v višini 649,23 EUR ter stroške sodne izvedenke kmetijske stroke C. C. v višini 693,36 EUR in v višini 351,00 EUR in je dolžna predlagatelju v roku 15 dni od naslednjega dne od dneva prejema tega sklepa povrniti stroške postopka v višini 1.646,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je predlagatelj vložil pritožbo, in sicer zoper odločitev v I. točki izreka in to zaradi treh pritožbenih sklopov: - ker bi sodišče moralo odškodnino odmeriti glede na status stavbnega zemljišča (ob pravni razlastitvi), - ker je sodišče napačno omejilo tek obresti in - ker je nepravilno ugotovilo začetek teka zamudnih obresti.

Navaja, da je bila posest razlaščene nepremičnine razlaščencu odvzeta že v letu 1991, razlastitveni postopek je nasprotna udeleženka uvedla 3.1.2013, pravnomočno pa je bila lastninska pravica odvzeta 7.1.2015. V vmesnem času, med dejanskim odvzemom posesti in pravno razlastitvijo, se je spremenila namenska raba razlaščene nepremičnine, saj je bila ta nepremičnina leta 1991 kmetijsko zemljišče, leta 2013 (in 2015) pa stavbno zemljišče. Ta sprememba namenske rabe je povezana s spremembo prostorske ureditve v Občini P. Predlagatelj se ne strinja s stališčem sodišča, da je bistvena namenska raba v trenutku odvzema posesti, saj ne upošteva specifike (vrste) odškodnine, o kateri sodišče odloča. Bistveno je namreč, da sodišče ne odloča o odškodnini za odvzeto parcelo (ki jo je predlagatelj oziroma njegov prednik res izgubil leta 1991), temveč za manjvrednost preostale parcele. V zvezi z manjvrednostjo preostale parcele pa je škoda postala dokončno znana šele v letu 2015, saj pred tem razlaščenec ni mogel (z gotovostjo) vedeti, da upravičenec tudi te nepremičnine ne bo prevzel. Opozarja na odločbi VSRS II Ips 874/2009 in II Ips 39/2020 in izpostavlja, da se odškodnina praviloma odmeri glede na stanje, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oz. bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema posesti) in da je ključno, kdaj je zavezanec z gotovostjo lahko ugotovil izgubo (ki se uveljavlja kot odškodnina). Nepremičnine, glede katere predlagatelj uveljavlja v tem postopku izgubo (zmanjšanje vrednosti), predlagatelj ni "izgubil" z dejansko razlastitvijo, temveč je ostala v njegovi posesti in uporabi. Šele z uvedbo postopka razlastitve je postalo aktualno tudi vprašanje, ali bo preostala nepremičnina ostala last predlagatelja oz. ali je na njej izgubil gospodarski pomen in jo mora prevzeti RS. Predlagatelj je v skladu z zakonom šele tedaj lahko uveljavljal zahtevo, da RS prevzame tudi to nepremičnino, ker je zanj izgubila gospodarski pomen (prvi odstavek 202. člena Zakona o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-2). Šele potem, ko je sodišče pravnomočno zavrnilo to njegovo zahtevo, je predlagatelju nastala škoda zaradi zmanjšanja vrednosti. Zakon določa, da lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na preostalem delu njegovih nepremičnin, med razlastitvenim postopkom zahteva, da razlastitveni upravičenec odkupi tudi te nepremičnine. To pravico torej razlastitveni zavezanec pridobi šele med razlastitvenim postopkom in tudi predlagatelj jo je v tem primeru uveljavljal. Logično zato je, da se navezuje na stanje ob (pravni) razlastitvi, torej ob uvedbi razlastitvenega postopka. Sodišče je nepravdni postopek v obravnavani zadevi celo prekinilo do rešitve tega vprašanja, ki pomeni (tudi po stališču obeh strank) predhodno vprašanje tega postopka. Če bi razlastitveni upravičenec prevzel tudi preostalo nepremičnino razlaščenca, razlaščencu ne bi mogla nastati škoda zaradi zmanjšanja vrednosti preostale nepremičnine. Zato je nemogoče trditi, da je treba izgubo razlaščenca presojati glede na stanje zemljišča v letu 1991, saj tedaj razlaščenec zaradi ravnanja upravičenke, ki ni uvedla razlastitvenega postopka, tega zahtevka ni mogel uveljaviti. Izpodbijani sklep sporoča, da naj bi razlaščenec z gotovostjo vedel za škodo iz naslova manjvrednosti v letu 1992, čeprav je šele z zavrnitvijo zahteve za prevzem preostalih nepremičnin postalo dokončno znano, da bo moral razlaščenec te (manjvredne) nepremičnine obdržati in da ni drugega sredstva za odpravo škode kot plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti. Nerazumno (in v neskladju z uveljavljenimi metodami razlage v pravni znanosti) je stališče, da mora razlastitveni organ zahtevo za prevzem nepremičnin po 202. členu ZUreP-2 obravnavati po stanju pred 20-imi leti in presoditi, ali je za zavezanca nepremičnina tedaj izgubila gospodarski pomen. To bi v skrajnosti lahko pomenilo, da zavezanec pravico izgubi, še preden jo lahko uveljavi (saj jo lahko uveljavi šele v razlastitvenem postopku). Po enaki logiki je zato treba presojati tudi odškodnino za zmanjšano vrednost preostalega zemljišča, saj je šele z zavrnitvijo te zahteve razlaščenca postala dokončno znana škoda zaradi manjvrednosti. Zato je treba odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti določiti glede na stanje ob pravni razlastitvi oz. ob uvedbi postopka razlastitve v letu 2013. S tem sta se strinjala tudi predlagateljica in sodišče, saj so vsi udeleženci postopka do vprašanja zmanjšane vrednosti preostalega zemljišča pristopili s presojo zmanjšanja v času pravne razlastitve oziroma še bolj dosledno, s presojo zmanjšanja v trenutku, ko je razlaščenec izgubil pravico zahtevati odkup (prevzem) preostalih nepremičnin. Šele s pravnomočnostjo odločbe o tem vprašanju je nasprotni udeleženec lahko dokončno ugotovil zmanjšano vrednost preostale nepremičnine, oziroma je to škodo utrpel. Zato predlaga, da se odškodnina odmeri glede na izvedensko mnenje B. B., ki je to zmanjšanje izračunal, na kar stranke niso imele posebnih pripomb.

Tudi če bi se pritožbeno sodišče strinjalo s sodiščem, da odškodnina za manjvrednost znaša 1.309,72 EUR, pa je odločitev napačna v obrestnem delu. Zapisalo je, da pripadajo predlagatelju obresti od 14.7.1992 do višine glavnice v znesku 1.309,72 EUR. Sodišče je očitno spregledalo, da je bilo pravilo ne ultra alterum tantum uveljavljeno z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ, 1.1.2002) in razveljavljeno z OZ-A (22.5.2007). Pred tem je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki takega pravila ni vseboval, oziroma je bila prepoved, da obresti presežejo glavnico, določena le za pogodbene, ne pa tudi za zamudne obresti (enako kot po OZ-A). To pa pomeni, da so obresti tekle do 1.1.2002, če so tedaj presegle glavnico, pa so prenehale teči z uveljavitvijo OZ. Do 1.1.2002 zagotovo niso mogle prenehati teči, ne glede na to, ali so dosegle in presegle glavnico, saj do tedaj ni obstajalo nobeno pravilo, ki bi to določalo. Sedaj je tudi že jasno, da ni protiustavna ureditev, po kateri obresti ne prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Sodišče bi zato moralo odločiti, da obresti tečejo od zamude do 1.1.2002 in prenehajo teči s tem datumom, če so presegle glavnico (dejansko so jo tedaj presegle). Odločitev, da prenehajo teči, ko so dosegle glavnico, je arbitrarna (brez vsake zakonske podlage) in neutemeljeno omejuje pravico predlagatelja do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Poleg tega je sodišče neutemeljeno določilo tek obresti šele od 14.7.1992 (parcelacija). Nasprotna udeleženka je v vlogi z dne 11.2.2016 navedla, da se strinja s tem, da se kot nesporen trenutek odvzema posesti upošteva datum 1.1.1992, ki ga je zatrjeval predlagatelj. Cesta je bila namreč zgrajena, po mnenju predlagatelja, še pred parcelacijo. Sodišče bi moralo upoštevati nesporno dejstvo odvzema posesti, ki je bilo med strankama 1.1.1992. Predlagatelj glede na navedeno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odmeri odškodnino na podlagi izračuna izvedenca B. B. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 do 1.1.2002. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

3. Nasprotna udeleženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem ugotavlja, da se predlagatelj pri kriteriju namenske in dejanske rabe zavzema za upoštevanje stanja pravne razlastitve oz. iz leta 2015, pri zamudnih obrestih pa nasprotno želi upoštevanje časa t.i. dejanske razlastitve leta 1992. Poudarja, da odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu v celoti sledi stališčem, ki so se prav skozi ta postopek izkristalizirala v povezani zadevi med istima strankama v zadevi VSRS II Ips 39/2020. Zemljišče je bilo predniku predlagatelja odvzeto leta 1992, istočasno z odvzemom je preostali del zemljišča izgubil vrednost in ne morda šele s končanjem upravnega postopka z odločbo III U 298/2016 z dne 30.10.2018. Dejstvo, da je bilo zemljišče tedaj kmetijsko, šele precej kasneje pa je zaradi občinskega prostorskega načrtovanja spremenjeno v stavbno, na izgubo manjvrednosti zemljišča ob odvzemu v ničemer ne vpliva. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na tek oz. višino priznanih zamudnih obresti. In sicer zato, ker je bil enak priznan zahtevek glede zamudnih obresti pri odškodnin za razlaščeno zemljišče. Za različno obravnavo med odškodnino za razlaščeno zemljišče in odškodnino zaradi manjvrednosti preostalega zemljišča, ni materialnopravne podlage. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je prišlo do t.i. dejanske razlastitve. Parcela št. 5630/3 je bila v postopku parcelacije dne 14.7.1992 razdeljena na tri parcele, in sicer 5630/8, 5630/9 in 5630/3. Parceli št. 5630/8 in 5630/9 sta bili predlagatelju kot razlastitvenemu zavezancu razlaščeni z odločbo iz leta 2014, ki je postala pravnomočna leta 2015. Njegov zahtevek, naj nasprotna udeleženka kot razlastitvena upravičenka prevzame tudi parcelo št. 5630/3, je bil zavrnjen z odločbo iz leta 2016, ki je postala pravnomočna leta 2018. Med udeležencema ni sporno, da je do odvzema razlaščenega zemljišča iz posesti predlagatelja oz. njegovega pravnega prednika dejansko prišlo 1.1.1992, in sicer zaradi gradnje ceste.2

6. Za razlaščeno nepremičnino pripada lastniku ustrezna odškodnina oz. enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine (prvi in drugi odstavek 105. člena Zakona o urejanju prostora iz leta 2003 - ZUreP-1). Da lastniku za razlaščeno nepremičnino pripada ustrezna odškodnina ali enakovredna nadomestna nepremičnina, določa tudi Zakon o urejanju prostora iz leta 2018 - ZUrep-2, pri čemer odškodnina obsega vrednost razlaščenih nepremičnin, nadomestila za škodo in druge stroške, povezane z razlastitvijo (prvi in drugi odstavek 206. člena ZUreP-2).

7. Predlagatelju je bila odškodnina za razlaščeni parceli št. 5630/8 in 5630/9 priznana s pravnomočnim sklepom N 61/2015 z dne 4.10.2016. Predmet obravnave je tako (le) še njegov predlog za določitev odškodnine za manjvrednost parcele št. 5630/3. 8. Po ustaljeni sodni praksi je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene izgradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča. To pravilo je treba v primeru t.i. dejanskih razlastitev razlagati tako, da se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oz. da bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema iz posesti), in se valorizira na dan sojenja.3 To pomeni, da je ob izračunu odškodnine treba upoštevati namembnost in dejansko stanje zemljišč ob dejanskem odvzemu iz posesti.4

9. Povzeto stališče je treba uporabiti tudi pri odmeri odškodnine za manjvrednost zemljišča, ki je razlastitvenemu zavezancu ostalo po razlastitvi dela njegovih nepremičnin. Ne le zato, ker predhodno izpostavljeni zakon ne ureja posebej načina določitve te odškodnine, ampak tudi in predvsem zato, ker je do manjvrednosti tega zemljišča prišlo zaradi razlastitve in praviloma _ob razlastitvi_. Zaradi enakopravnega obravnavanja zavezancev v primeru t.i. pravih (pravnih) in t.i. dejanskih razlastitev je tako tudi odškodnino zaradi manjvrednosti preostalega zemljišča v primeru t.i. dejanske razlastitve treba odmeriti glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oz. da bo izgubil lastninsko pravico na odvzetih nepremičninah (praviloma na dan odvzema iz posesti), in valorizirati na dan sojenja, ob tem pa upoštevati namembnost in dejansko stanje zemljišč ob dejanskem odvzemu iz posesti. V obravnavanem primeru, ko je nasprotna udeleženka cesto na zemljišču, ki je kasneje pridobilo parcelni št. 5630/8 in 5630/9, zgradila že leta 1991, ni dvoma, da je preostalo zemljišče zaradi tega postalo manjvredno najkasneje z izgubo posesti odvzetega (razlaščenega) zemljišča (tj. najkasneje 1.1.1992) in je zato sodišče pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo namembnost parcele št. 5630/3 kot kmetijskega zemljišča. Pritožbeno stališče, da je škoda zaradi manjvrednosti te parcele nastala oz. postala dokončno znana šele v letu 2015, češ da predlagatelj pred tem ni mogel vedeti, da nasprotna udeleženka ne bo prevzela tudi te parcele, ne prepriča. Škoda zaradi manjvrednosti je nastala najkasneje 1.1.1992, okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, pa je lahko merodajna le pri presoji, kdaj je predlagatelj lahko uveljavljal odmeno zanjo, kar bi bilo (lahko) pomembno pri vprašanju morebitnega zastaranja njegovega zahtevka. Pritožba zato neuspešno izpostavlja dejstvo, da se je namembnost parcele št. 5630/3 po dejanskem odvzemu razlaščenih nepremičnin iz predlagateljeve posesti spremenila, in sicer zaradi kasnejše spremembe občinske prostorske ureditve, ki naj ji ne bi botrovala izgradnja ceste s strani nasprotne udeleženke, in se s tem v zvezi neutemeljeno zavzema za odmero odškodnine zaradi manjvrednosti parcele št. 5630/3 upoštevaje le-te kot stavbnega zemljišča. Enako kot na vrednost odvzetih nepremičnin oz. na manjvrednost preostalih nepremičnin ne smejo vplivati ravnanja razlastitvene upravičenke na odvzetih nepremičninah (gradnja infrastrukture in s tem povezana sprememba namembnosti s prostorskim aktom), na to ne smejo vplivati niti morebitne druge spremembe v vrednosti, do katerih pride v času po odvzemu nepremičnine iz posesti in na katere razlastitvena udeleženca ne moreta vplivati.

10. Glede na navedeno pritožba ne uspe izpodbiti odločitve sodišča o višini odškodnine za manjvrednost parcele št. 5630/3. Ker sklep v tem delu nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od odškodnine za manjvrednost parcele št. 5630/3. Pritožnik najprej utemeljeno opozarja na nepravilno upoštevan začetek njihovega teka. Sodišče je zavzelo stališče, da so zamudne obresti pričele teči, ko je predlagatelj z dejanskim odvzemom izgubil lastninsko pravico na parcelah št. 5630/8 in 5630/9, kar v pritožbenem postopku ni problematizirano. Glede na že izpostavljeno okoliščino, da je med udeležencema nesporno, da je do tega prišlo dne 1.1.1992, so zamudne obresti pričele teči tega dne in ne (šele) 14.7.1992, kot je štelo sodišče. Nadalje pa je sodišče, kot pritožba prav tako upravičeno opozarja, materialnopravno nepravilno zaključilo, da so zamudne obresti od dosojene odškodnine nehale teči, ko so dosegle glavnico, do česar je, glede na izračun sodišča v prilogi C8 spisa, prišlo že leta 1994. Pravilo, da zapadle, pa ne plačane zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, je bilo v slovenski pravni red uvedeno z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dne 1.1.2002.5 Pred tem (tudi v letu 1994) veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) takega pravila za zamudne obresti ni poznal.6 Tega ni določal niti noben drug tedaj veljavni zakon. To pomeni, da so zamudne obresti, ki so, tako kot v obravnavanem primeru, začele teči v času veljavnosti ZOR, tekle neomejeno, čeprav so dosegle glavnico, vse do uveljavitve OZ. Če so do takrat dosegle glavnico, so s 1.1.2002 nehale teči. Za tak primer gre, kot pritožba utemeljeno opozarja in kot se je pritožbeno sodišče prepričalo s svojim izračunom obresti,7 v obravnavani zadevi.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka v delu glede zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagatelju v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 1.309,72 EUR od 1.1.1992 do 1.1.2002 (3. točka 365. člena ZPP).

13. V nepravdnem postopku velja glede povračila stroškov postopka načelo, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. V postopku za določitev odškodnine določa ZNP v 104. členu, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Toda v postopkih s pravnimi sredstvi tudi v takih primerih velja načelo uspeha, po katerem lahko vlagatelj pravnega sredstva zahteva povrnitev nastalih stroškov postopka od nasprotnega udeleženca le, če je s pravnim sredstvom uspel. Ker je predlagatelj s pritožbo uspel le delno, in še to le glede stranske terjatve, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Pritožbeno sodišče je navedene določbe ZPP uporabilo na podlagi 37. člena ZNP.

1 V nadaljevanju nepremičnina ne bo označena s katastrsko občino. Prav tako tudi druge nepremičnine ne, ker se vse nahajajo v isti katastrski občini. 2 Kot pritožba utemeljeno opozarja, je nasprotna udeleženka v vlogi z dne 11.2.2016 (list. št. 19 spisa) res soglašala z navedbo predlagatelja, da je do dejanskega posega v razlaščeno zemljišče prišlo 1.1.1992 in je tudi izrecno navedla, naj sodišče to upošteva kot nesporno dejstvo. Tudi v odgovoru na pritožbo priznava, da je do dejanskega odvzema prišlo po 31.1.1991. 3 Le tako je položaj dejanskega razlaščenca enak položaju tistega, ki mu je bila lastninska pravica odvzeta po postopku, predvidenim z zakonom. V kolikor bi se pri odmeri odškodnine upoštevalo vse, kar je na odvzetem zemljišču opravila razlastitvena upravičenka, bi bila odškodnina, ki bi pripadla posameznemu razlastitvenemu zavezancu, odvisna od tega, za kakšen namen bi upravičenka nepremičnino uporabila oz. kaj bi na njej zgradila, ne bi bila pa sorazmerna z vrednostjo nepremičnine, ki je bila zavezancu odvzeta iz posesti. To bi povzročilo nesprejemljivo neenakost med razlastitvenimi zavezanci. 4 Glej npr. odločbe VSRS II Ips 335/2017 z dne 26.4.2018, II Ips 157/2018 z dne 22.11.2018 in II Ips 39/2020 z dne 25.9.2020. 5 376. člen , veljaven ob uveljavitvi OZ. Z uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) dne 22.5.2007 je bil ta člen črtan. 6 Uveljavljeno je bilo le za pogodbene obresti. Enako je bilo tudi po uveljavitvi OZ-A. 7 z uporabo programa Vrhovnega sodišča RS na spletni strani: http://nsirius.sigov.si:8180/izo-web/spring/izracun;jsessionid=EA52C6519480FF07287375B5D561F0A3?execution=e1s1