Jedro

Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 215-23/2022-2550-5 z dne 26. 9. 2022, v zvezi z odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 02100-3/2023/4 z dne 20. 4. 2023, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnika za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju urejanja prostora, drugostopenjski organ pa je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Hkrati je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je predlagal, naj sodišče prvostopenjskemu organu naloži, naj tožnika uvrsti na seznam upravičencev do donacij iz naslova dohodnine za čas do pravnomočne odločitve o tožbi, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker zahteva nima narave ureditve spornega pravnega razmerja in ker tožnik ni izkazal vzročne zveze med zatrjevano izgubo finančnih sredstev in izdano izpodbijano odločbo. V obrazložitvi je poudarilo, da želi tožnik z zahtevo pridobiti sredstva kot nevladna organizacija v javnem interesu, preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane odločbe, ki mu takšnega statusa (sploh) ni podelila. Ker bi izdana začasna odredba lahko omogočila tožniku prejem neupravičenih donacij iz naslova podelitve statusa nevladne organizacije v javnem interesu, je po svoji vsebini pravno nedopustna.

3. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo niti tožnikove navedbe o njegovem preteklem delovanju, ki izkazuje, da zbrana sredstva koristi racionalno in v javno korist, kot tudi, da finančna sredstva potrebuje za svoje delovanje, saj vzročne zveze med izgubo sredstev in izdano odločbo ni izkazal. Ker tožnik statusa nevladne organizacije v javnem interesu z izpodbijano odločbo ni pridobil oziroma mu status ni bil podeljen, ni mogoče govoriti o njegovi ohranitvi oziroma, da bi lahko prišlo do njegovega odvzema.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijani sklep napačen, ker toženka po odvzemu statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju okolja, ki ga ima že od 2011 dalje, tožniku nato ni priznala statusa nevladne organizacije na področju prostora. Meni, da tako nezakonito stanje zahteva sanacijo še pred izdajo odločbe Upravnega sodišča v upravnem sporu. Protipravno naj bi mu bila odvzeta možnost, da bi še naprej pridobival finančna sredstva iz sredstev dohodnine, ki jih namenijo društvu njegovi člani. Navaja, da je s tem resno ogroženo, da bi društvo realiziralo plan svojih aktivnosti v 2023 in da zaradi tega ne bo doseglo potrebnih kriterijev za zadržanje statusa, ki omogoča pridobivanje prostovoljnih dohodninskih zahtevkov članov in simpatizerjev v prihodnosti. Z ureditveno začasno odredbo bi ohranil pomemben finančni vir za svoje delovanje, ki bi bilo glede doseganja zahtevanih kriterijev sicer resno ogroženo. Ne želi nove pravice, ampak želi obstoječo pravico (sicer na drugem pravnem temelju) ohraniti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi in nadomesti z odločitvijo po predlogu tožnika z dne 5. 6. 2023. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

8. Iz zgoraj citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začasno ureditev stanja mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.1 Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je namreč sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči.2 Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.3

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da začasna ureditev, ki jo tožnik zahteva, ne pomeni začasne ureditve spornega razmerja, saj ni zahteval ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba oziroma zatrjevana težko popravljiva škoda ni posledica izpodbijane odločbe.

10. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju urejanja prostora po Zakonu o nevladnih organizacijah (v nadaljevanju ZNOrg).

11. Tožnik pa je predlagal izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 (ureditvena začasna odredba), s katero naj se odredi prvostopenjskemu organu, da tožnika uvrsti na seznam upravičencev do donacij iz naslova dohodnine za čas do pravnomočne odločitve o tožbi, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

12. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, želi tožnik s tako zahtevo pridobiti sredstva kot nevladna organizacija v javnem interesu na področju urejanja prostora, preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane odločbe, ki mu takšnega statusa sploh ni podelila. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu izpodbijana odločba takšnega statusa ni podelila. Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 142. člena pa določa, da je uvrstitev na seznam donacij mogoča le v primeru že podeljenega statusa nevladne organizacije v javnem interesu.

13. Pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, da naj bi tožnik želel pridobiti sredstva iz dohodnine, saj naj bi šlo za ohranitev donacij iz dohodnine, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Predmet tega upravnega spora namreč ni ohranitev ali odvzem statusa nevladne organizacije. Zato so očitno neutemeljene pritožbene navedbe, da pritožnik ne želi nove pravice, ampak želi obstoječo pravico na drugem pravnem temelju ohraniti. Pritožnik sicer zatrjuje, da je imel status nevladne organizacije v javnem interesu na področju okolja že od 2011 dalje, ta pa mu je bil odvzet z odločbo toženke (ki ni obravnavana izpodbijana odločba), zoper katero po nasvetu odgovorne osebe toženke ni vložil tožbe. Ravno v tem pa se kaže zmotno stališče pritožnika, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za ohranitev pravice do prejemanja donacij iz dohodnine. Ključno v tej zadevi je, da ta zatrjevana pravica očitno izhaja iz pritožnikovega predhodnega pravnega razmerja, ki se je nanašalo na njegov status na področju okolja. In v zvezi s slednjim pravnim razmerjem bi lahko oziroma moral uveljavljati ohranitev svoje zatrjevane pravice do pridobivanja sredstev iz dohodnine. Do izgube teh sredstev tako ni prišlo zaradi izpodbijane odločbe. Vzročna zveza med zatrjevano izgubo sredstev in izdano izpodbijano odločbo tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, pritožbene navedbe o grozeči škodi zaradi izgube teh sredstev pa so s tem neutemeljene.

14. Ker navedeno zadošča za zavrnitev predlagane začasne odredbe, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožnikovih navedb ni opredeljevalo. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 239/2015 z dne 22. 10. 2015 (točka 11. obrazložitve). 2 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016, I Up 80/2021 z dne 19. 5. 2021. 3 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, I Up 80/2021 z dne 19. 5. 2021.