Jedro

Oznaka "emigrantska" za organizacijo Slovenska armada pomeni, da so jo sestavljale osebe, ki so odšle v tujino, ne pojasni pa razlogov za to niti morebitnega delovanja proti tedanji državni ureditvi. Ker cilji iz 1.odst. 2.čl. ZKLD (spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev FLRJ s silo, ...) niso konkretizirani, v kazenski sodbi pa mora biti vsak zakonski znak kaznivega dejanja določno naveden in konkretiziran, opisano dejanje ni kaznivo dejanje.

Pomoč pri prepovedanih prehodih čez državno mejo sama po sebi ni bila kaznivo dejanje, če ni bila storjena z namenom iz 2.čl. ZKLD in je bila dana skrivačem ali aktivnim članom oborožene ali podobne organizacije. Zato pomoč pri ilegalnih prehodih čez državno mejo bivšim pripadnikom četniških in domobranskih enot, za katere se ne trdi, da so bili vojni zločinci ali storilci kakšnega drugega kaznivega dejanja, ni mogla biti pomoč osebam, ki so pobegnile pred oblastmi po 14.tč. 3.čl. ZKLD.

Izrek

Zahtevama zagovornikov obs. F.S., M.S. in M.M., sedaj K., se ugodi ter se glede teh obsojenih oseb, glede J.M., A.G. in M.J. pa po uradni dolžnosti, v odločbi o krivdi in glede J.M. v odločbi o kazni, pravnomočna sodba Vojaškega sodišča IV. Armade v Ljubljani z dne 24.2.1947, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade z dne 6.3.1947, spremeni tako, da se na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostijo obtožbe,

I.

Obsojeni F.S., J.M., M.S., M.M., sedaj K., A.G. in M.J., da so bili v prvi polovici leta 1946, posredno ali neposredno povezani s protinarodnimi elementi v državi ali tujini, ki so bili povezani z izdajalsko emigrantsko organizacijo tim. Slovensko armado v Avstriji, ter so se medsebojno povezovali, prenašali pošto, opravljali kurirsko službo, organizirali mrežo poverjenikov, opravljali propagando zoper obstoječo državno ureditev, z namenom ogrožanja obstoječega državnopravnega reda Federativne ljudske republike Jugoslavije in spravljanja v nevarnost temelje političnih, demokratičnih in gospodarskih dosežkov osvobodilnega boja.

II.

1. obs. F.S., da je: jeseni 1945 potem, ko je bil amnestiran, odpotoval v Avstrijo z namenom vzpostaviti zvezo z ilegalno izdajalsko organizacijo tim. Slovensko armado ter se je po prihodu v taborišče S. zaposlil kot kurir izdajalske emigrantske organizacije tim. "Štaba Slovenske armade" ter je v tej vlogi: a) dne 14. januarja 1946 s ponarejeno izkaznico ilegalno prestopil avstrijsko-jugoslovansko mejo pri P., prenesel iz tujine v Jugoslavijo ilegalno pošto ter ostal v L. do konca meseca, potem pa je iz Slovenije v Avstrijo ilegalno prepeljal D.V., četniškega kapetana in svojega očeta F., ki se je skrival pred ljudsko oblastjo.

b) v začetku aprila 1946 po navodilih izdajalske emigracije v Avstriji skupaj z J.M. ilegalno prestopil avstrijsko-jugoslovansko mejo ter ob tem prenesel iz tujine ilegalno literaturo, katero je prejel v L. od pobeglega izdajalca salezijanca B. in drugih, med katero je bila tudi pošta za L. škofijo, 3 koledarčki "Jugoslovanska otadžbina", katere je razdelil v L. ter istočasno prinesel direktive in 4 pisma ing. M. za ustanovitev obveščevalnega centra v L. c) ob tej priliki obiskal tudi šefa tim. obveščevalnega centra ing. M. v L. ter se pri njem zanimal za število ljudi, ki so odšli v gozdove na Štajerskem in Dolenjskem, obenem pa je od omenjenega M. prejel obvestilo, da se na sektorju Postojna nahajajo 3 bataljoni četnikov, ki se bojujejo.

d) dne 21. aprila 1946 potem, ko je izpolnil svojo nalogo v L., zbral pošto za Avstrijo ter s seboj odpeljal nekdanja domobranca J.L. in M.T., katera je ilegalno prepeljal prek jugoslovansko-avstrijske meje v taborišče S., kjer je oddal del pošte in potem odšel v taborišče L. e) se v zečetku maja leta 1946 sestal v Avstriji s člani veleizdajalske jugoslovanske emigracije iz taborišča S. in sta mu ob tej priložnosti nekdanja domobranca G. in S. naložila, da odnese ilegalno pošto, prispelo iz Rima v Jugoslavijo ter da ing. M.-ju in "M.-ji" posreduje ustne direktive, da naj organizirata radio zvezo in pripravita ključ za le-to.

f) konec maja 1946 po nalogu F.G. v S., z objavo "strogo zaupno 107" z dne 1.5.1946, ki se je glasila na ilegalno ime K. in s ponarejeno osebno izkaznico, ki se je glasila na ime J.L., ponovno prestopil jugoslovansko mejo in prenesel večjo količino ilegalne propagandistične literature tim. "Matjaževe vojske", letak "Slovenke in Slovenci", "Tehniške instrukcije", ki vsebujejo navodila za ilegalno delo na terenu, kot tudi pismo za ing. M., katero je med drugim vsebovalo tudi vrsto vprašanj informativnega značaja, ki zanimajo tujo obveščevalno službo, predvsem, kako je v Jugoslaviji preganjana cerkev, kdo so poveljniki vojaških enot, kakšen je nasploh položaj v Jugoslaviji, kakor so razporejene enote, kdo so poveljniki OZNE, itd. g) ob isti priložnosti dal navodila ing. M.-ju, da organizira odhod v gozd, da organizira radiopostajo, ter mu zagotovil, da bo - v kolikor ne bi mogel najti telegrafista - poslal le-tega iz Avstrije, posredoval navodila o zbiranju denarja, katerega je treba poslati v Avstrijo, kot tudi navodila o ustanovitvi baze v K.g. 2.) obs. J.M., da je 7. aprila 1946 kot član ilegalne organizacije Slovenska armada ilegalno prestopil avstrijsko-jugoslovansko mejo s ponarejeno listino, ki se je glasila na domobranca B.J., ob tej priložnosti tudi prenesel ilegalno pošto za R. v L., T. v Š. in P.V. iz C. 3.) obs. M.S., da je: a) v prvi polovici leta 1946 vzdrževala zvezo, pomagala in skrivala svojega brata F., ki je kot član in kurir izdajalske ilegalne organizacije tim. Slovenske armade prišel v L. ter od njega prejemala ilegalno pošto, ki jo je dostavljala na določene naslove, b) januarja 1946, potem, ko je vzpostavila zvezo med F.S. st. in F.S. ml., pomagala in omogočila F.S. st., ki se je skrival pred oblastmi, ilegalen prehod prek državne meje.

c) ob vsakem prihodu svoje brata F. seznanjala o tem pristaše in simpatizerje zgoraj navedenih ilegalnih organizacij, med drugimi: M.J., A.G. in M.M. ter jim omogočala sestanke s svojim bratom.

4.) obs. M.M., sedaj K., da je: vzdrževala zveze, pomagala in skrivala člane in pristaše ilegalne organizacije Slovenska Armada, s tem da je: a) dne 16. aprila 1946 dala na razpolago svojo sobo za sestanek F.S. ml. z materjo, sestro M. in A.G., b) nedoločenega dne dala na razpolago svojo sobo za sestanek F.S. z M.J., c) v začetku junija dala na razpolago svojo sobo F.S. za spanje in sestanek s sestro M. in M.J., d) ob isti priložnosti sprejela od F.S. večjo količino ilegalnih letakov, vzdrževala zvezo s pobeglimi emigranti ter sprejemala in oddajala F.S.-ju ilegalno pošto.

5.) obs. A.G., da je vzdrževala zvezo s prvoobsojenim F.S. ter se z njim sestala v aprilu 1946 pri M.M., katero je ponovno obiskala s poskusom pobega v tujino ter priključitve pobeglim emigrantom v Avstriji.

6.) obs. M.J., da je vzdrževal zvezo s prvoobsojenim F.S. v gostilni na P. št...., aprila 1946 pa ponovno v stanovanju M.M., zaradi dogovora o organiziranju pobega v tujino, s čimer naj bi storili: F.S. z dejanji pod točko I. in II/1a-g kazniva dejanja po 2. členu ter 2., 8. ter 10. točki 3. člena ZKLD, J.M. pod točko I. in II/2 kazniva dejanja po 2. členu ter 2. in 8. točki 3. člena ZKLD, M.S. pod točko I in II/3 a-c, M.M., sedaj K., pod točko I. in II/4, A.G. pod točko I. in II/5 in M.J. pod točko I. in II/6 pa kazniva dejanja po 2. členu in 14. točki 3. člena ZKLD.

Obs. J.M. se izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom zniža na 11 (enajst) let. Stroški kazenskega postopka za kazniva dejanja iz oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

V tej kazenski zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani na predlog Javnega tožilstva Republike Slovenije z dne 12.2.1993 obnovilo spis Vojaškega sodišča IV. armade v Ljubljani. Iz prepisa sodbe sodišča prve stopnje (ima le uvod, osebne podatke obsojencev, izrek o krivdi in o kaznih ter klavzulo o pravnomočnosti, toda brez obrazložitve) ter iz prepisa sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da so bili zaradi kaznivih dejanj po ZKLD, ki so opisana v izreku te sodbe, obsojeni F.S. na smrtno kazen z ustrelitvijo, na trajni odvzem državljanskih in političnih pravic ter na konfiskacijo premoženja, M.S. na odvzem prostosti s prisilnim delom v trajanju 4 let, na 3 leta odvzema političnih pravic in na konfiskacijo celotnega premoženja z zakonsko omejitvijo, M.M., sedaj K., na odvzem prostosti v trajanju 2 let, na 2 leti odvzema političnih pravic in na konfiskacijo celotnega premoženja z zakonsko omejitvijo, A.G. na odvzem prostosti s prisilnim delom v trajanju 1 leta in na 1 leto odvzema političnih pravic, M.J. na odvzem prostosti s prisilnim delom v trajanju dveh let in na 2 leti odvzema političnih pravic, J.M. pa še skupaj s kaznivimi dejanji po 3. in 6. točki 3. člena istega zakona na enotno kazen 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na 5 let odvzema političnih pravic in na konfiskacijo celotnega premoženja z zakonsko omejitvijo. V izrečene kazni jim je bil vštet pripor, obs. J.M. od 20.4., ostalim obsojencem pa od 6.6.1946 dalje. Vojaško sodišče druge stopnje je pritožbe obs. F. in M.S., M.M., sedaj K. in M.J. zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti.

Zoper to sodbo so zagovorniki obs. F. in M.S. ter M.M., sedaj K., vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po stališču zagovornikov obs. F. in M.S. dejanja, zaradi katerih sta bila obsojena, nimajo vseh znakov kaznivega dejanja. Dejanje opisano pod točko I. izpodbijane sodbe vsebuje le opis idejne povezanosti obsojencev s Slovensko armado v Avstriji, takšno politično delovanje pa ni bilo kaznivo, saj je Jugoslavija podpisala ustanovno listino OZN, ki prepoveduje pregon politično drugače mislečih, bilo pa je tudi amnestirano že jeseni leta 1945. Dejanja obs. F.S., opisana pod točko II/1 vsebujejo opise ilegalnih prehodov meje, pomen stikov obsojenca z določenimi osebami v smislu kaznivega dejanja pa ni opredeljen. Cilji Slovenske armade in njenega štaba, ki naj bi mu obs. F.S. služil, ter obveščevalnega centra pod vodstvom ing. M., niso opredeljeni, čeprav je znak kaznivega dejanja iz 1. odstavka 2. člena, oziroma 3. člena ZKLD poseben namen delovanja storilcev.

Očitek obs. M.S. pod točko II/3, da je vzdrževala stike z bratom in očetom, ju skrivala in jima pomagala, nima znakov kaznivega dejanja, ker ni bilo ugotovljeno, da bi bila oče in brat člana kake oborožene tolpe in tudi ne upošteva, da gre za najbližja krvna sorodnika. Ker sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, nima tudi pravnega pouka, je storjena bistvena kršitev kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki predlagajo, da se oba obsojenca oprosti.

Zagovornica obs. M.M., sedaj K., pa trdi, da je bil kazenski postopek zoper obsojenko zmontiran, sodile so nestrokovne osebe, vsi obdolženci so imeli le enega zagovornika po uradni dolžnosti in še z njim se ni mogla posvetovati, sodba se opira na prepovedan dokaz, sicer pa sodišče tudi ni izvajalo nikakršnih dokazov o krivdi in o kazni. Sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejanje, zaradi katerega je bila obsojena, ni kaznivo dejanje, uporabljen je bil kazenski zakon, ki se ne bi smel uporabiti, z izrekom o odvzemu premoženjske koristi in premoženja obsojenke pa je sodišče prekoračilo pravice, ki jo je imelo v zakonu. Zagovornica predlaga, da se sodbi vojaškega sodišča prve in druge stopnje razveljavita.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije se strinja z mnenjem zgovornikov, da dejanja obs. F. in M.S. nimajo znakov kaznivega dejanja, glede dejanja obs. M.M., sedaj K., pa je mnenja, da izpolnjuje znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 2. člena ZKLD.

Zahtevi zagovornikov obs. F. in M.S. ter M.M., sedaj K., za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Vrhovno sodišče se strinja z zahtevama, da so opisi kaznivih dejanj obs. F. in M.S. ter M.M., sedaj K., tako pomanjkljivi, nekonkretizirani in nedoločni, da ne vsebujejo vseh znakov kaznivega dejanja. Zakonski znaki kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo so bili določeni v 1. odstavku 2. člena ZKLD, v 3. členu istega zakona pa so bili v štirinajstih točkah primeroma našteti in konkretneje opredeljeni načini storitve teh kaznivih dejanj. Za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo se je štelo vsako dejanje, ki je bilo storjeno zato, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev, ljudska oblast, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov ali njena zunanja varnost in ozemeljska nedotakljivost. Uresničevanje teh ciljev na način iz 2., 8. in 10. točke 3. člena tega zakona, ki se očita obs. F.S., je bilo kaznivo, če je dejanje škodovalo vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali je spravilo v nevarnost njeno neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost; če je kdo organiziral društvo za dosego takih ciljev, postal njegov član, ali ga podpiral; ali če je nepoklicani osebi izročil oziroma zbiral ali ukradel z namenom, da ji izroči, podatke in listine, ki po vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali državno tajnost. Glede na opis kaznivih dejanj obs. F.S., naj bi ta dejanja storil tako, da se je z namenom, da ogrozi obstoječi državnopravni red FLR Jugoslavije in spravi v nevarnost temeljne politične, demokratske in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, v begunskem taborišču v S. v Avstriji zaposlil kot kurir štaba ilegalne izdajalske emigrantske organizacije Slovenska armada ter v tem svojstvu prenašal zanj v Slovenijo ilegalno pošto, sovražni propagandni material, pisna in ustna navodila za organiziranje obveščevalnega centra v L., baze v K.g., radijske zveze s tujino, za zbiranje denarja in za odhode pristašev v gozdove, iz Slovenije pa ilegalno pošto ter obveščevalne podatke o tem, kdo so poveljniki vojaških enot, kako so razporejene, kdo so poveljniki OZNE, koliko ljudi na Štajerskem in Dolenjskem je že odšlo v gozdove, kakšno je splošno stanje v Jugoslaviji, o preganjanju cerkve v njej in o tem, da se na območju Postojne zadržujejo in bojujejo trije bataljoni četnikov. V Jugoslavijo je čez mejo prihajal ilegalno, posedoval je ponarejene osebne izkaznice ter pomagal drugim pri ilegalnih prehodih v tujino.

Izpodbijana sodba sploh ne navaja, kakšni so bili cilji Slovenske armade in na kakšen način jih namerava uresničiti, čeprav je znak kaznivega dejanja iz 1. odstavka 2. člena ZKLD posebni namen delovanja storilca, namreč sprememba državne ureditve, ogroženje pridobitev NOB ali zunanje varnosti in ozemeljske nedotakljivosti Jugoslavije, te cilje pa naj bi nameraval doseči s silo. Sodba je le prepisala del besedila iz 1. odstavka 2. člena ZKLD "... z namenom, da se spravi v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, temeljne politične, demokratske in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne.", ni pa teh ciljev konkretizirala z nobenimi okoliščinami, zlasti pa ne trdi, da je nameravala te spremembe uresničiti z nasiljem. Iz očitka, da je bila Slovenska armada "ilegalna, izdajalska, emigrantska" organizacija, se lahko sklepa, da je bilo v času sojenja splošno znano, da so jo sestavljali pobegli pripadniki slovenskega domobranstva in je bil njihov cilj, da sami ali s pomočjo iz tujine in z njihovimi pristaši v državi, ki bi pred oblastjo pobegnili v gozdove, poskusijo nasilno z orožjem zrušiti takratno oblast, ali pa se je tako le domnevalo. Toda v kazenski sodbi mora biti vsak zakonski znak kaznivega dejanja določno naveden in konkretiziran, sodba ga mora ugotoviti, tega pa izpodbijana sodba glede ciljev Slovenske armade in njenih metod ni navedla. Oznaka "emigrantska" pomeni, da so jo sestavljale osebe, ki so odšle v tujino, ne pojasni pa razlogov za to, in ne morebitno delovanje proti tedanji državni ureditvi. Oznaka "izdajalska", lahko pomeni, da so bili njeni organizatorji in člani pripadniki oboroženih enot ali drugih Slovenci, ki so sodelovali z okupatorjem, oznaka "ilegalna" pa lahko pomeni, da je bilo njeno delovanje v Jugoslaviji prepovedano, vendar sodba ne pove iz kakšnega razloga. Zaradi tega so vsa dejanja obs. F.S. in ostalih soobsojencev, ki so povezana s članstvom, opravljanjem kurirske službe, vse druge oblike pomoči in sodelovanja s Slovensko armado, tako pomanjkljivo opisana, da ne vsebujejo vseh znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 2. člena ZKLD.

Razen tega sodbi ne navajata, kako naj bi dejanja obs. F.S. škodovala vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči Jugoslavije, oziroma so ogrožala njeno neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost, ta posledica pa je znak kaznivega dejanja po 2. točki 3. člena ZKLD.

Prenašanje ilegalne pošte in navodil za organiziranje pobegov simpatizerjev tim. Slovenske vojske v gozdove tudi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena tega zakona, ker se v sodbah ne trdi in ne konkretizira, da gre za organiziranje oboroženih tolp, ki naj bi izvrševale dejanja iz 1. odstavka 2. člena tega zakona.

Obs. F.S. se je očitalo prenašanje in razpečevanje ilegalne propagandistične literature, kar bi bilo lahko kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena istega zakona (brez povezave s Slovensko armado), če bi se z njo pozivalo na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Toda sodbi nista ugotavljali vsebine propagandnega gradiva, zlasti ne v smeri, ali se z njim poziva na nasilno spremembo državne ureditve, ampak izrek sodbe sodišča prve stopnje navaja le naslove, iz katerih ni mogoče razbrati ne organizacije ne ciljev in metod, glede propagandnega gradiva in navodil se trdi le, da so vsebovala napotke za ilegalno delo na terenu. Vnos propagandnega gradiva, ki se očita obs. F.S. pod II. točki 1 b) in f), zato nima vseh znakov kaznivega dejanja ne po 1. odstavku 2. člena ne po 1. odstavku 9. člena ZKLD.

Pod II. točki 1 c) in f) se je obs. F.S. očitalo, da je za ing. M. prinesel pismo, v katerem so bila vprašanja vohunskega značaja v smislu 10. točke 3. člena ZKLD in od njega sprejel take podatke z namenom, da jih izroči v tujini nepoklicanim osebam. Povedani so že bili razlogi, zaradi katerih Vrhovno sodišče šteje, da zgolj prenašanje navodil štaba Slovenske Armade ing. M.-ju nima vseh znakov kaznivega dejanja, glede informacij, ki jih je obs. F.S. zbiral sam o tem, koliko ljudi je odšlo v gozdove na Štajerskem in Dolenjskem, oziroma da se na Postonjskem bojujejo trije bataljoni četnikov, pa sodbi nista pojasnili, zaradi česa bi bili ti informaciji posebno varovana državna ali vojaška skrivnost. O teh podatkih je obs. F.S. spraševal ing. M., za katerega sodbi ne trdita, da bi imel dostop do tajnih uradnih podatkov ali da bi take podatke zbiral od drugih in jih predajal obs. F.S., da jih izroči nepoklicanim osebam.

Pomoč pri prepovedanih prehodih čez državno mejo sama po sebi ni bila kaznivo dejanje, če ni bila storjena z namenom iz 2. člena ZKLD in je bila dana skrivačem ali aktivnim članom oborožene ali podobne organizacije. Za D.V. sodba trdi, da je bil četniški kapetan, za J.L. in M.T. pa da sta nekdaj bila domobranca. V sodbi se ne trdi, da so bili vojni zločinci, oziroma storilci kakšnega drugega kaznivega dejanja. Samo članstvo v četniških in domobranskih enotah pa je bilo amnestirano s 1. členom Ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi (Uradni list DFJ, št. 56/45). Zato pomoč bivšim pripadnikom teh enot pri ilegalnih prehodih čez državno mejo ni mogla biti pomoč osebam, ki so pobegnile pred oblastmi po 14. točki 3. člena ZKLD. Sicer pa izpodbijana sodba le za očeta obs. F.S. trdi, da se je skrival pred oblastmi. Po mnenju Vrhovnega sodišča pa kaznovanje zaradi takšne pomoči bližnjemu sorodniku nasprotuje načelu humanosti kot temeljnemu civilizacijskemu načelu, ki ga je uzakonil že prvi popolni Kazenski zakonik FLRJ iz leta 1951 in ga spoštuje tudi sedaj veljavni Kazenski zakonik, zato je odločilo, da se obs. F.S. za to dejanje ne kaznuje.

Po paragrafu 222 in paragrafu 215 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929 (KZ-29) je bilo kaznivo dejanje ponarejanje listin oziroma uporaba ponarejenih listin, zato bi bil obs. F.S. lahko obsojen zaradi uporabe ponarejenih identifikacijskih listin. Toda sodba v točki II/1 a) trdi, da je dne 14.1.1946 "s ponarejeno izkaznico ilegalno prestopil avstrijsko-jugoslovansko mejo pri P.", ne pove pa, kako in v čem je bila ponarejena, kdo jo je ponaredil in kako naj bi jo obs. F.S. uporabil. Iz fotokopije zapisnika o njegovem zaslišanju v kazenskem postopku zoper M.B. (l. št. 18 in 29) izhaja, da je sicer res ilegalno prestopil mejo pri P., toda zunaj mejnega prehoda in torej sploh ni bilo potrebe, da bi se mejnim organom izkazoval s ponarejeno izkaznico. Podobno velja glede kaznivega dejanja pod točko II/1 f), ko naj bi "konec maja leta 1946 ... s ponarejeno osebno izkaznico, ki se je glasila na ime L.J., ponovno prestopil jugoslovansko mejo". Sodba mu tudi tu izrečno ne očita, da jo je uporabil, razen tega pa iz fotokopije zapisnika o njegovem zaslišanju v kazenskem postopku zoper M.B. (l. št. 21, 34 in 37) izhaja, da je sicer to osebno izkaznico posedoval, vendar je pri prehodu meje ni uporabil, saj je mejo ilegalno prekoračil zunaj mejnega prehoda preko K., izkaznico pa naj bi predrugačil F.G. v taborišču v S. Že opis dejanja torej ne vsebuje znakov kaznivega dejanja ponareditve listine ali uporabe ponarejene listine, razen tega pa tudi ni nobene dejanske podlage za takšno ugotovitev, zato dejanja obs. F.S. ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po paragrafu 222 oziroma 225 KZ-29. Glede očitkov obs. M.S. in M.M., sedaj K., pod točko I. izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne vsebujejo vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 2. člena, oziroma 14. točki 3. člena ZKLD, iz razlogov, ki jih je o tej točki sodbe že navedlo pri utemeljitvi za oprostitev obs. F.S. in jih zato ne ponavlja.

Obs. M.S. se pod II. točke 3 a- c) bolj določno in konkretno očita, da je pomagala in skrivala soobs. brata F.S., o njegovem prihodu iz tujine obveščala soobsojence, jim omogočala sestanke z njim, zanj raznašala ilegalno pošto, ki jo je prinesel iz tujine, ter pomagala očetu F.S., da je na prepovedan način odšel v tujino, obs. M.M., sedaj K., pa pod II. točke 4 a-d), da je dajala obs. F.S. na razpolago svojo sobo za prenočevanje ter za sestanke z njegovo materjo ter soobs. M.S., A.G. in M.J., zanj sprejemala in oddajala ilegalno pošto in ilegalne letake ter vzdrževala zvezo s pobeglimi emigranti. Tudi glede teh dejanj obeh obsojenk Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni pravne podlage za obsodbo: dejanja bi lahko predstavljala podpiranje oseb, ki sta pobegnili pred oblastmi v smislu 14. točke 3. člena ZKLD le pod pogojem, da bi bila dejanja storjena s cilji iz 1. odstavka 2. člena istega zakona, ta cilj pa v izpodbijani sodbi ni določno in konkretno naveden. Kolikor se obs. M.S. očita ravnanje, ki predstavlja pomoč očetu in soobs. bratu F.S. po storitvi kaznivega dejanja, pa Vrhovno sodišče tudi glede te obsojenke ugotavlja, da takšna pomoč, če je dana ožjim družinskim članom, iz razloga humanosti, ki je bil omenjen v tej zvezi že pri obs. F.S., ni kazniva tudi, če je bila dana storilcem kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD.

Po določbi 1. in 2. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, vendar pa mora v primeru, če spozna, da so razlogi zaradi katerih je izdalo odločbo v obsojenčevo korist, podani tudi v korist drugega soobsojenca glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena tudi v njegovo korist. Za dejanje pod točko I. so bili obsojeni tudi vsi ostali soobsojenci, ki niso vložili zahteve za varstvo zakonitosti, poleg tega pa obs. J.M. pod točko II/2) še, da je kot član Slovenske armade ilegalno prestopil državno mejo, ob tem posedoval ponarejeno osebno izkaznico in prinesel v državo ilegalno pošto, A.G. pod točko II/5 in M.J. pod točko II/6 pa, da sta vzdrževala zveze z obs. F.S., ter se z njim sestajala. Razlogi, zaradi katerih je bilo ugodeno zahtevama zagovornikov za varstvo zakonitosti, so podani tudi pri navedenih kaznivih dejanjih teh obsojencev tako glede ilegalnih prehodov državne meje obs. J.M., posedovanja ponarejene osebne izkaznice, prenašanja ilegalne pošte, vzdrževanja stikov z obs. F.S., zato je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP odločilo, da se tudi obs. J.M. v obsegu, kot je vidno iz izreka te sodbe, A.G. in M.J. pa v celoti, oprostijo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Obs. J.M.-ju je bila za kazniva dejanja v steku pod točko I. in II/2, ki jih je s to sodbo oproščen, ter za dejanja pod točko II/2 a in b) izreka sodbe sodišča prve stopnje izrečena enotna kazen 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter stranski kazni odvzema političnih pravic in konfiskacije celotnega premoženja z zakonsko omejitvijo. Ker je v prepisu sodbe v obnovljenem spisu izpuščena obrazložitev, ni mogoče ugotoviti, kakšne posamične kazni je sodišče prve stopnje izreklo za posamezna kazniva dejanja. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se obs. J.M. ni pritožil, tako da tudi iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje ni jasno, kakšne so bile posamične kazni. V kazenski evidenci za tega obsojenca je očitno pomotoma navedeno, da je bil s pravnomočno sodbo obsojen na smrt z ustrelitvijo. Iz te evidence pa je tudi razvidno, da mu je bila v letu 1952 s pomilostitvijo kazen od 20 let znižana na 15 let (strogega zapora). Vrhovno sodišče je zato pri izrekanju nove, nižje kazni upoštevalo težo kaznivega dejanja, glede katerega je obs. J.M. pravnomočno obsojen. Upoštevalo je, da je spoznan za krivega za vojno hudodelstvo, ki obsega dve dejanji in da gre za kaznivo dejanje, ki je tudi po mednarodnem vojnem pravu eno najhujših kaznivih dejanj, zato mu je izrečno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižalo na 11 let, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker so bili obs. F.S., M.S., M.M., sedaj K., A.G. in M.J. oproščeni v celoti, obs. J.M. pa deloma, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški oprostilnega dela sodbe obremenjujejo proračun.