Jedro

ZDDO v 1. odstavka 65. člena določa, da lahko Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu in sicer za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost oziroma za delovna mesta, ki zaradi zahtevnosti in izpostavljenosti ter za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države. Navedeno pomeni, da morajo ta delovna mesta biti izrecno določena v sklepu Vlade RS. Med temi dolžnostmi ni dolžnosti, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, zato za tožnikov zahtevek za plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla, če bi bil za dolžnosti, na katere je bil razporejen, določen dodatek po 65. členu ZDDO, ni nobene pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu za čas od 22. 4. 2004 dalje obračuna bruto razliko v plači, odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plači in sicer: - za čas od 22. 4. 2004 do 16. 10. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika 3,30, ki jo je tožnik prejemal in plačo s količnikom 5,30, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalskega inženirja; - za čas od 17. 10. 2006 do 31. 7. 2008 med plačo z upoštevanjem količnika v višini 3,60 in plačo s količnikom v višini 5,30; - za čas od 1. 8. 2008 dalje med plačo z upoštevanjem 36. plačnega razreda, ki jo je tožnik prejemal ter plačo z upoštevanjem 44. plačnega razreda, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalskega inženirja, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 51,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso razvidno iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 746/2011, ki se nanaša na primerljivo dejansko stanje. Tožnik je bil od 22. 4. 2004 dalje razporejen na dolžnost letalskega inženirja in je bil obseg njegovega dela enak obsegu dela A.A., B.B. in C.C., ki jim je tožena stranka priznala plačo z upoštevanjem količnika na podlagi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 s spremembami), kar je razvidno iz same formacije. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila upravičenost do količnika za določitev plače na podlagi 1. odstavka 65. člena ZDDO določena le za posamezna delovna mesta glede na čas zasedenosti dolžnosti in da naj bi bila med dolžnostmi razlika glede na dodatno specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost. Sklep Vlade RS ne navaja konkretno katere dolžnosti so tako pomembne, da zahtevajo takšno specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost, da bi bilo potrebno zanjo določiti višji količnik. Iz formacije ne izhaja niti najmanjši razločevalni kriteriji, ki bi upravičeval takšno postopanje tožene stranke. Sicer pa tožena stranka niti ni navajala, da bi bile v formaciji kakršnekoli razlike med posameznimi dolžnostmi letalskih inženirjev z različnimi količniki. Tožena stranka je navajala zgolj to, da so delavci, ki so pred letom 2004 imeli količnik po 65. členu ZDDO, ta količnik prenesli tudi v nov plačni sistem. Navedeno pomeni, da je bil edini kriterij za razlikovanje ta, da tisti, ki prej pride, prej melje. S takšnim postopanjem je tožena stranka kršila z ustavo zagotovljeno načelo enakega plačila za enako delo. Zmotno in protispisno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bile dolžnosti določene s sklepom Vlade RS. Sklep Vlade RS je toženi stranki dopuščal, da pri določeni dolžnosti določi višji količnik. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovem zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožnik pri tem ne navaja, kateri določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo napačno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil s 1. 8. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost letalskega inženirja za sisteme helikopterjev pod zaporedno št. 20 po formaciji št. ... in je bil z odločbo razporejen v plačilni razred s količnikom 3,30; - tožnik je bil z ukazom z dne 13. 10. 2006 imenovan na dolžnost poveljnika, v nazivu nadporočnika, pod zap. št. 61 po formaciji ..., z odločbo pa je bil od 17. 10. 2006 dalje razporejen v plačilni razred s količnikom 3,60; - zaradi napredovanja je bil tožnik od 1. 6. 2007 dalje razporejen v plačilni razred s količnikom 3,80; - zaradi prehoda v nov plačni sistem je bila dolžnost poveljnika prevedena na dolžnost častnika letalskega inženirja poveljnika voda, tožniku pa je bila izdana nova odločba, s katero je bil razporejen v 36. plačni razred; - tožnik je bil nato z odločbo od 1. 1. 2009 dalje razporejen v 38. plačni razred, z odločbo z dne 26. 9. 2011 pa v 40. plačni razred; - Vlada RS je 29. 9. 2004 sprejela sklep, s katerim je določila višji količnik po 65. členu ZDDO za formacijske dolžnosti, ki so navedene v prilogi 1 tega sklepa, med temi formacijami je bila tudi formacija št. ..., ki se nanaša na letalsko – tehnično enoto, v katero je bil razporejen tožnik; - iz formacije je razvidno, da so bili za dolžnosti na katere je bil razporejen tožnik določeni količniki, kakršni so navedeni zgoraj, ne pa količnik po 65. členu ZDDO; - količnik po 65. členu ZDDO je bil po formaciji predviden za dolžnosti pod zap. št. 17, 18 in 25 (na te dolžnosti so bili razporejeni delavci s katerimi se je tožnik želel primerjati), ki se po nazivu razlikujejo od dolžnosti, na katere je bil razporejen tožnik; - količnik po 65. členu ZDDO je bil določen le za specifična delovna mesta, za katere je bilo v interesu tožene stranke, da se zasedejo, kot so npr. dolžnost letalskega inženirja za strukturo letala pod zap. št. 17 ali dolžnost letalskega inženirja za turbinske motorje pod zap. št. 18 (ter za dolžnost letalskega inženirja V. orožarm pod zap. št. 25), ne pa tudi za dolžnosti pod zap. št. 20 in 61, ki ju je v spornem obdobju zasedal tožnik; - za dolžnosti pod zap. št. 17, 18 in 25 se je po formaciji zahtevalo tudi dodatno znanje in sicer licenca IN, ki pa se ni zahtevala za dolžnost pod zap. št. 20, to je dolžnost letalskega inženirja za sisteme helikopterjev; - tožnik je začel samostojno opravljati delo letalskega inženirja potem, ko je pridobil licenco, kar se je zgodilo 6. 9. 2009; - tožnik je sam izpovedal, da nikoli ni delal na dolžnostih, na katere so bili razporejeni delavci s katerimi se je hotel primerjati (to je dolžnosti pod zap. št. 17, 18 in 25).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla, če bi bil za dolžnosti, na katere je bil razporejen, določen dodatek po 65. členu ZDDO. Tožnik je za sporno obdobje upravičen do plače za delo, ki ga je dejansko opravljal in za to delo je plačo tudi dobil. Tožnik je prejel plačo izračunano na podlagi količnika, kakršen je bil določen v formaciji in kakršen mu je bil določen s pravnomočnimi odločbami tožene stranke.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, kakršna naj bi bila razvidna iz sodbe opr. št. Pdp 764/2011 z dne 20. 12. 2011. V navedeni zadevi je bil tožnik formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa je opravljal delo druge dolžnosti, pri čemer je imel tudi pridobljene licence, ki so se zahtevale za delo na tej drugi dolžnosti, zato je utemeljeno vtoževal razliko v plači na podlagi dejansko opravljenega dela.

Tožbeni zahtevek dejansko temelji na predpostavki, da bi tožena stranka primerljive dolžnosti morala vrednotiti enako. Vendar pa iz pravne podlage, na podlagi katere je bil za posamezne formacijske dolžnosti določen višji količnik, kaj takšnega ne izhaja. Pravna podlaga je namreč določba 1. odstavka 65. člena ZDDO o tem, da lahko Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu in sicer za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost oziroma za delovna mesta, ki zaradi zahtevnosti in izpostavljenosti ter za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države. Navedeno pomeni, da morajo ta delovna mesta biti izrecno določena v sklepu Vlade RS. Tako so bila v prilogi 1 k sklepu Vlade RS z dne 29. 9. 2004 (Priloga B65) izrecno navedene formacijske dolžnosti v formaciji ..., za katere je določen višji količnik po 65. členu ZDDO. Med temi dolžnostmi ni dolžnosti, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, zato za tožnikov zahtevek ni nobene pravne podlage.

Tožnik v pritožbi svoj zahtevek utemeljuje tudi z navedbo, da je bil obseg njegovega dela enak obsegu dela A.A., B.B. in C.C. Vendar pa za utemeljenost zahtevka ne more biti bistveno ali je šlo za enak obseg dela, temveč ali je šlo za isto delo, kaj takšnega pa ni bilo ugotovljeno.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev načela enakega plačila za enako delo. Tožnik ni opravljal istega dela kot delavci, s katerimi se je želel primerjati in ki so bili razporejeni na formacijske dolžnosti pod zap. št. 17, 18 in 25, zato ne gre za kršitev načela enakega plačila za enako delo, če so ti delavci prejemali višjo plačo. Tožbeni zahtevek pa tudi ne more temeljiti na zahtevi za plačilo po dejanskem delu, saj tožnik ni opravljal drugega dela, kot pa je bilo tisto, na katerega je bil razporejen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.